VSC Sodba Cp 23/2019

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača 29.185,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in povrne stroške pravdnega postopka (točka I izreka) in naložilo tožniku dolžnost povrniti toženki pravdne stroške 1.889,94 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal ugoditev pritožbi tako, da se izpodbijana sodba spremeni in tožnikovemu zahtevku ugodi, podredno pa je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, oziroma ta ne vsebuje razlogov za odločitev, kar vse predstavlja bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navajal je, da obrazložitev sodbe in razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka temeljijo na prepisu sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 163/2013 z dne 12. 9. 2013, ko je očitno sodišče obravnavalo povsem drugačno dejansko stanje zadeve. V nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek sodišča prve stopnje, da je nepremičnina v sporazumu izrecno omenjena, da sta obe pogodbeni stranki vedeli kdaj, na kakšen način, iz katerih virov in do katere faze je bila zgrajena in narejena hiša in da tožnik zaradi vsebine in učinkov sporazuma nima denarne terjatve iz izvirnega naslova skupnega ustvarjanja zunaj zakonskih partnerjev na sporni nepremičnini zoper toženko. Sodišče si prihaja v nasprotje, ko zaključuje, da tožnik kredita iz naslova skupnega premoženja zunaj zakonskih partnerjev v spornem sporazumu ni uveljavil, da ga je posledično prepustil sebi, ker je obdržal izključno lastninsko pravico na nepremičnini, pri čemer od toženke ni zahteval izplačila denarja, ki ga sedaj vtožuje. Na več mestih je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnik ob podpisu spornega sporazuma vedel za kredit, iz konteksta pa je izvzeta nadaljnja navedba v stavčni zvezi ″vendar pa bi v takem primeru toženki priznal vlaganja v vrednosti 90.000,00 EUR, kar bi preseglo njen delež″. Glede na dejstvo, da je skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev predstavljalo vložek v posebno premoženje tožnika, bi upoštevaje dogovorjeno plačilo in izplačilo celotnega neodplačanega kredita predstavljalo višji delež toženki, kot je bilo dogovorjeno v sporazumu. Dejstvo je, da je toženec v sporazumu o razdelitvi premoženja priznal tožnici delež na skupnem premoženju v višini njenih vlaganj, to je v znesku 60.000,00 EUR in je povsem razumljivo, da je dolžna povrniti tudi kredit, ki ga je tožnik najel pri banki, drugačna odločitev bi bila mogoča le, če bi pravdni stranki v sporazumu zapisali, da je toženkina obveznost plačila kredita prenehala. Tožnikova terjatev do toženke je nastala tedaj, ko je sam odplačal kredit, šlo je za solidaren dolg zunajzakonskih partnerjev, s plačilom kredita je nastal položaj neupravičene obogatitve na strani toženke, kar je z laičnimi izrazi in navedbami izpovedal tudi tožnik, zaslišan kot stranka. Drugačna interpretacija v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje je nepravilna, sprejeto stališče sodne prakse je, da v primeru, ko je odločitev zakoncev o najetju kredita skupna (zakonska domneva), kredit predstavlja skupno premoženje, ne glede na to, za kakšen namen je bil porabljen. Tožnik je v celoti povrnil kredit in mu je toženka dolžna povrniti delež, ki odpade nanjo. Tožnik se sklicuje na zakonske določbe o solidarni odgovornosti zakoncev za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem, ki so kogentne narave in jih pogodbene stranke ne morejo izključiti - tudi po prenehanju zakonske zveze oziroma izvenzakonske skupnosti ne. Posojilo predstavlja obveznost nastalo v zvezi s skupnim premoženjem po drugem odstavku 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), zanje pa zakonca odgovarjata nerazdelno s skupnim in tudi s svojim posebnim premoženjem. Zakonec, ki poravna skupni dolg v večjem obsegu, kot znaša njegov del tega, ima pravico terjati povračilo takšnega presežka od drugega zakonca (tretji odstavek 56. člena ZZZDR). Po mnenju tožnika sta podani bistvena kršitev določb pravdnega postopka in napačna uporaba materialnega prava. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje glede presoje pravnega posla - sporazuma zakoncev o delitvi skupnega premoženja - je po tožnikovem mnenju v nasprotju z določbami 56. člena ZZZDR in so zmotni materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki v zvezi z razdelitvijo skupnega premoženja sklenili sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi drugih medsebojnih pravic in obveznosti, ki je po vsebini pogodba, sklenjena med strankami in predstavlja pravni temelj razdelitve skupnega premoženja, ki po mnenju sodišča zajema tudi obveznost plačila kreditnih obveznosti s strani toženke.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno očitana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po presoji pritožbenega sodišča ni podana, saj je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo pravilnost presoje in razlogov sodišča prve stopnje. Tudi ni nikakršnega nasprotja med razlogi, navedenimi v sodbi sodišča prve stopnje, ko le-to zapisuje, da tožnik kredita iz naslova skupnega premoženja zunajzakonskih partnerjev v Sporazumu ni uveljavil, da ga je posledično prepustil sebi, ker je obdržal izključno lastninsko pravico na nepremičnini, pri čemer od toženke ni zahteval izplačila denarja, ki ga sedaj vtožuje. S takim zapisom sodišče prve stopnje ugotavlja dejstvo, da kredit ni bil predmet Sporazuma, da ga pravdni stranki nista upoštevali v obsegu skupnega premoženja. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo, pa ni našlo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato ta uveljavljani pritožbeni razlog ni utemeljen.

6Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je med strankama nesporno, da sta 1. 4. 2016 sklenila sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi drugih medsebojnih pravic in obveznosti št. SV 306/2006 (v nadaljevanju: Sporazum) v obliki notarskega zapisa.

7Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz navedenega sporazuma (priloga A 2) izhajajo dejstva, da sta pravdni stranki bivša zunajzakonska partnerja, da sta tekom trajanja zunajzakonske skupnosti na nepremičnini parc. št. .. katere zemljiškoknjižni lastnik do celote je tožnik, dogradila in opremila stanovanjsko hišo na naslovu ..., da je toženka v predmetno nepremičnino v delu in denarnih sredstvih vložila 60.000,00 EUR, ter da se je tožnik zavezal predmetno nepremičnino prodati v roku 6 mesecev in del izkupička v višini 60.000,00 EUR nameniti pokritju stroškov nakupa stanovanja toženki, oziroma za primer, če nepremičnine ne proda, da se ji zaveže plačati znesek 60.00,00 EUR (v istem roku).

8V točkah 8 in 9 obrazložitve je sodišče prve stopnje povzelo vsebino izpovedb obeh pravdnih strank in ugotovilo, da sta skladni o dejstvih, da sta sklenila sporazum, da je tožnik hišo (torej nepremičnino) kupil s sredstvi njegove dediščine in najetega kredita v višini 70.000,00 EUR, da je bil tožnik po kreditni pogodbi kreditojemalec, toženka pa je pri sklenitvi le-te sodelovala kot solidaren porok, da je bil ves najeti kredit porabljen za nakup nepremičnine, da so v hišo toženkini starši vložili 200 do 300 ur dela, da je tožnik izpovedal, da mu je logično, da kredit ni del skupnega premoženja, da ni zapisano, da je toženki priznal solastni delež, da je njen vložek (v nepremičnino) 60.000,00 EUR, ker ni zahteval zapisa kredita v sporazumu zato, ker bi to pomenilo toženkin vložek v višini 90.000,00 EUR in ne 60.000,00 EUR, ter da je toženka izpovedala, da se iz hiše (nepremičnine) ni hotela izseliti, dokler nista s tožnikom sklenila sporazuma. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še dejstvo, da je ob sklenitvi sporazuma tožnik vedel, da je kredit delno neodplačan, da tožnik zapisa v sporazumu glede toženkine obveznosti vračila kredita ni zahteval, da je nepremičnina bila in je ostala v celoti tožnikova last.

Tako ugotovljeno dejansko stanje je ugotovljeno pravilno, ker je dokazna ocena izvedenih dokazov, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje, pravilna.

9Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje navedeno v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, da v predpisani obliki sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja vsebuje tudi soglasje zakoncev (v obravnavanem primeru izvenzakonskih partnerjev) o obsegu skupnega premoženja. Bistvo sporazuma o delitvi skupnega premoženja po 64. členu ZZZDR je prav soglasje o obsegu premoženjske mase, ki predstavlja skupno premoženje. Zato kasneje v pravdi ni mogoče ugotavljati, ali spada v skupno premoženje zakoncev (izvenzakonskih partnerjev) tudi neko premoženje, pridobljeno sicer v času trajanja zakonske zveze (izvenzakonske skupnosti), ki ni bilo zajeto v sporazumu, čeprav sta bivša zakonca (izvenzakonska partnerja) zanj vedela v času sklenitve sporazuma (tako pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Slovenije 29. 5. 1985).

10Torej čeprav je tožnik kredit najel v času trajanja izvenzakonske skupnosti s toženko in drži njegova trditev, da tudi najeti krediti predstavljajo skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev ter da ga morata izvenzakonska partnerja skupno odplačati, je presoja sodišča prve stopnje pravilna. Ker je med pravdnima strankama sklenjen sporazum z dne 1. 4. 2016, se šteje, da sta pravdni stranki z njim uredili vse glede v času skupnega življenja pridobljenega premoženja, torej ugotovili njegov obseg in se dogovorili o načinu njegove delitve, in sicer tako, da tožnik ostane izključni lastnik nepremičnine parc. št. ..., da znaša vrednost toženkinega deleža na tej nepremičnini 60.000,00 EUR in ji bo ta znesek tožnik v roku 6 mesecev prispeval pri pokritju stroškov nakupa stanovanja, ali pa ji ta znesek v istem roku izročil, v primeru zamude pa plačal tudi zakonske zamudne obresti.

11Tožnik tako ne more s tožbo v predmetni pravdi doseči, da se tudi najet kredit v času izvenzakonske skupnosti s toženko v višini 70.000,00 EUR upošteva v obsegu njunega skupnega premoženja kot pasivno skupno premoženje in da se doseže delitev še ob razpadu njune izvenzakonske skupnosti neodplačanega zneska tega kredita tako, da je toženka dolžna tožniku povrniti polovico tega zneska. Tožbeni zahtevek na temelju določb 56. člena ZZZDR iz naslova skupnega premoženja in deleža na njem je materialnopravno neutemeljen.

Te določbe ZZZDR o solidarni odgovornosti zakoncev (izvenzakonskih partnerjev) za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, so pravna podlaga za primere, ko gre za dolgove zakoncev, ki sta v trajajoči zakonski zvezi (izvenzakonski skupnosti) in za primere, ko po prenehanju zakonske zveze (izvenzakonske zveze) nista sklenila sporazuma po 64. členu ZZZDR. Pravdni stranki v obravnavani pravdi pa sta sklenili takšen sporazum, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je toženka dolžna tožniku povrniti del kredita, ki ga je odplačal tožnik kot obveznost, ki je nastala v zvezi s skupnim premoženjem, za katero odgovarjata oba solidarno.

12Pritožba ne izpodbija pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da sporazum o delitvi skupnega premoženja z dne 1. 4. 2016 ni ničen in tudi ne zaključka, da je v primeru napak volje (bistvena zmota) pogodbenih strank potrebno s tožbo izpodbijati pogodbo (Sporazum).

13Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni neupravičeno obogatena. Tožnikova obveznost izplačati toženki 60.000,00 EUR temelji na veljavnem pravnem poslu - Sporazumu o delitvi skupnega premoženja. In torej ni brez pravne podlage (190. člen OZ).

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je taka pritožbena trditev tudi povsem nelogična in neživljenjska, saj je bil ugotovljeno ves kredit porabljen za nakup nepremičnine, katere lastnik je ostal do celoti tožnik, tožnikov dolg do toženke iz sklenjenega Sporazuma pa obsega le vrednost v njegovo nepremičnino vloženih sredstev toženke (očitno kot njenega posebnega premoženja), saj pritožba sama poudarja, da je to znesek, ki ustreza višini njenih vlaganj v tožnikovo nepremičnino.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz naslova solidarnega poroštva, ki ga je toženka prevzela za kredit po pogodbi, ki jo je sklenil tožnik kot kreditojemalec, toženka nima do tožnika nikakršnih obveznosti vračila zneska kredita ali dela le-tega. Poroštvo je le oblika zavarovanja danega kredita v korist kreditodajalca, saj se s poroštveno pogodbo (izjavo) porok nasproti upniku (kreditodajalcu) zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika (kreditojemalca), če ta tega ne bo storil (1012. člen Obligacijskega zakonika), ni pa porok ničesar dolžan plačati dolžniku.

14Pritožba ni izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da odločitev tudi v tem delu ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katero mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožba v celoti neutemeljena in jo je pritožben sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16O stroških pritožbenega postopka ni odločeno, saj jih tožnik ni niti zaznamoval.