VSL Sodba II Cp 1915/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnika morata drugi toženki povrniti 2.687,36 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožnika sta s tožbo zahtevala od toženk solidarno plačilo 393.588,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje je njun zahtevek v celoti zavrnilo ter jima naložilo, da morata toženkama povrniti njune pravdne stroške z obrestmi.

2Tožnika v pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je obrazložitev sodbe pomanjkljiva in protislovna. Sodišče ni natančno povzelo njunih navedb. Katere dokazne listine je štelo za nerelevantne, ni pojasnilo. O zahtevku drugega tožnika se ni obrazloženo izreklo. Zanemarilo je materialno procesno vodstvo. Neutemeljeno je zavrnilo dokazne predloge. Napačno je presodilo, da ni protipravnosti. Druga toženka bi na podlagi pogodbene zaveze in zakonskega pooblastila o upravljanju avtocest morala izposlovati pri prvi toženki izdajo listine, ki bi izkazovala pravico graditi, s čimer bi tožnikoma omogočila legalizacijo spornih objektov. Toženki sta že v času sklepanja pogodbe vedeli za izdano inšpekcijsko odločbo. Druga toženka je kljub temu tožnika povabila k oddaji ponudbe in nato sklenila pogodbo o oddaji zemljišča za postavitev začasnega objekta, namenjenega sezonski gostinski ponudbi na avtocestnem počivališču. Objekt v resnici ni bil začasen, vendar je druga toženka pisno soglašala z njegovo idejno rešitvijo, s čimer se je zavezala k ustanovitvi pravice graditi, brez katere sporni objekt ne bi mogel obstati. Sicer pa so prostorski akti dovoljevali prav takšno gradnjo. Sodišče ni upoštevalo, da gre za razmerje neenakopravnih strank, saj je pogodbo vnaprej pripravila druga toženka. Poleg tega pogodba nasprotuje podzakonskim aktom, ki na počivališčih zahtevajo celoletno obratovanje, kar terja postavitev trajnih objektov. Navsezadnje je druga toženka že v razpisu predvidela možnost prekvalifikacije objektov. Toženki sta kršili svoje pogodbene obveznosti, ker tožnikoma nista omogočili legalizacije objektov, s tem pa sta ju prikrajšali za izplačilo vrednosti objektov, do katerega bi bila upravičena ob prenehanju pogodbe.

3Na pritožbo je odgovorila samo druga toženka, ki predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Predmet pogodbe je bil jasen. Zatrjevanega poznejšega ustnega dogovora ni bilo. Pogodba se je nanašala na postavitev začasnega objekta, druga toženka pa se nikoli ni zavezala k ustanovitvi pravice graditi za tožnika ali k sodelovanju pri legalizaciji spornega objekta.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnika, ki sta morala po odločbi inšpektorja porušiti svoje nelegalno zgrajene objekte na avtocestnem počivališču X., v pritožbi vztrajata pri svoji tezi, da sta za nastalo škodo odgovorni toženki, ker jima nista ustanovili pravice graditi, s čimer bi tožnikoma lahko omogočili legalizacijo spornih objektov.

6Sodišče prve stopnje je navedeno tezo tožnikov po izvedenem dokaznem postopku prepričljivo zavrnilo. Za takšno odločitev je navedlo celovite, jasne in neprotislovne razloge, tako da je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Ne gre torej za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero neopredeljeno meri pritožba.

7Pri pisni izdelavi sodbe so bila ustrezno upoštevana pravila o njeni sestavi (324. člen ZPP). Sodišče je tako navedbe strank v sodbi zgoščeno povzelo in se pri tem pravilno omejilo na tiste, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Obširno povzemanje vseh, tudi nebistvenih navedb, bi nasprotovalo zahtevi po jedrnatosti in preglednosti sodbe. Zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in zakaj pri odločitvi ni upoštevalo vseh predloženih listinskih dokazov, je sodišče ustrezno pojasnilo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni obrazložilo odločitve o zahtevku drugega tožnika. Ker gre za njuno skupno terjatev, veljajo v sodbi navedeni razlogi za oba tožnika. Tudi za materialnoprocesno vodstvo je bilo v postopku na prvi stopnji dovolj poskrbljeno. Sodišče je namreč potem, ko sta na nesklepčnost tožbe obrazloženo opozorili toženki, tožnikoma omogočilo dopolnitev njunega trditvenega in dokaznega gradiva. Pravica tožnikov do izjave in do obravnavanja v postopku torej ni bila kršena, sicer pa tožnika absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v pritožbi niti opredeljeno ne uveljavljata.

8Materialnopravno pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da zatrjevanemu ravnanju in opustitvam toženk ni mogoče očitati protipravnosti. Nobena od toženk se ni tožnikoma s pogodbo ali kako drugače zavezala k ustanovitvi pravice graditi ali h kakšnemu drugemu dejanju, ki bi tožnikoma morebiti omogočilo legalizacijo spornih objektov. Tudi zakon ali kakšen drug predpis toženkama takšnega ravnanja ne nalaga. Golo pričakovanje tožnikov, da jima bosta toženki, v izogib preteči izvršbi inšpekcijske odločbe, naknadno dovolili gradnjo na njunih zemljiščih, ne predstavlja pravne podlage za njun zahtevek.

9Tudi dejstvo, da sta obe toženki vedeli za izdano inšpekcijsko odločbo, ni v prid tožnikoma, kot si zmotno razlagata. Nasprotno, to dejstvo kaže, da se vsaj prva toženka kot zemljiškoknjižna lastnica spornih zemljišč očitno ni strinjala z nelegalno gradnjo, saj sicer njen inšpekcijski organ ne bi uvedel postopka, ki se je končal z rušenjem nelegalnih objektov. Dejstvo, da je bila gradnja po veljavnih prostorskih aktih dovoljena, ni pomembno, ker tožnika brez dokazila o pravici graditi ne bi mogla pridobiti gradbenega dovoljenja oziroma legalizirati spornih objektov.

10Pogodba med prvim tožnikom in drugo toženko z dne 12. 4. 2002, na katero se posebej sklicuje pritožba, je bila sklenjena potem, ko so bili sporni objekti že zgrajeni. Brez dvoma je druga toženka za gradnjo in obstoj objektov vedela, kar pa zanjo ni moglo imeti pravnih posledic, ki sta jih pričakovala tožnika. Predmet navedene pogodbe je bila namreč oddaja površine za postavitev začasnega objekta za opravljanje spremljajoče dejavnosti na počivališču. Dogovorjeno (triletno) trajanje te pogodbe ni moglo imeti nobenega vpliva na pravico graditi, ki sta si jo samovoljno vzela tožnika. Enako velja za strinjanje druge toženke z idejnim projektom, ki naj bi ustrezal že zgrajenim objektom. Bistveno je, da se druga toženka v pogodbi ni zavezala k nobenemu takšnemu ravnanju, ki naj bi tožnikoma omogočilo izpolnitev pogojev za legalizacijo njunih objektov, in da tožnika nista dokazala niti morebitnega ustnega dogovora o tem. Ker je vsebina navedene pogodbe jasna, ni potrebe po uporabi posebnih razlagalnih pravil in upoštevanju domnevno neenakopravnega položaja pogodbenikov, kot je tožnikoma pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnikov na podzakonske akte, ki naj toženkama nalagalo, da oddata površine za postavitev trajnih objektov za opravljanje spremljajočih dejavnosti na avtocestnih počivališčih. Odločilno je, da takšna pogodba s tožnikoma ni bila sklenjena in da sta tožnika nelegalno postavila sporne objekte že več let pred sklenitvijo pogodbe z dne 12. 4. 2002.

11Vse ostale pritožbene trditve so zato po presoji pritožbenega sodišča nepomembne. Tožnika, ki sta začela sporno gradnjo in jo tudi dokončala, ne da bi za to izpolnjevala predpisane pogoje, posledic svoje nelegalne gradnje ne moreta prevaliti na druge. Navedeno pogodbeno razmerje z drugo toženko pa jima ne omogoča, da bi lahko od toženk izposlovala manjkajočo pravico graditi. Brez podlage je zato njuna trditev, da sta ju toženki neupravičeno prikrajšali za izplačilo vrednosti spornih objektov po koncu pogodbenega razmerja z drugo toženko. Zatrjevana škoda, ki obsega vrednost porušenih objektov in izvršilne stroške, je izključno posledica njunega protipravnega ravnanja, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba.

12Po navedenem je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa pritožbeni preizkus ni pokazal, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13Tožnika sta s pritožbo propadla, zato morata svoje pritožbene stroške kriti sama, povrniti pa morata stroške za odgovor na pritožbo. Te je druga toženka priglasila v skladu z Odvetniško tarifo. Obsegajo nagrado za sestavo odgovora, materialne stroške in DDV. Skupaj znašajo 2.687,36 EUR. Če bosta tožnika s plačilom zamujala, bosta morala od navedenega zneska po poteku izpolnitvenega roka plačati še zakonske zamudne obresti.