VSRS Sodba in sklep VIII Ips 494/2008

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine v znesku 3.356,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po nasprotni tožbi.

Sicer se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za obračun in izplačilo posameznih zneskov razlike v plači, in sicer v skupni višini 48.828,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dokler le-te ne dosežejo glavnice, če jo dosežejo do vključno 21. 5. 2007, oz. do plačila. Kar je tožnik iz naslova zakonskih zamudnih obresti zahteval več oz. drugače, je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni za plačilo odškodnine v višini 63.459,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 10. 2001, ko je bila med pravdnima strankama sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodja prodaje. Dne 20. 12. 2001 sta pravdni stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi, ki je od 1. 1. 2002 nadomeščala prejšnjo, in sicer za delovno mesto komercialni direktor. Sodišče ni sledilo ugovorom tožene stranke, da pogodba o zaposlitvi z dne 20. 12. 2001 ni bila veljavno sklenjena, da je nična oz. da nikoli ni stopila v veljavo, zato je ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da v spornem času od 1. 1. 2002 do 31. 3. 2005 tožnik ni prejemal plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 12. 2001, pač pa po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, presodilo, da je njegov tožbeni zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači utemeljen. V zvezi z odškodninskim zahtevkom po nasprotni tožbi je ugotovilo, da niso dokazani vsi elementi civilnega delikta.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede pritožbenih stroškov pa je odločilo, da tožena stranka nosi svoje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku po tožbi navaja, da pogodba o zaposlitvi z dne 20. 12. 2001 nikoli ni stopila v veljavo, ker, kot izhaja iz izpovedbe direktorice tožene stranke, tožnik ni opravljal dela komercialnega direktorja, pač pa je opravljal delo vodje prodaje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2001. V zvezi s tem meni, da o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med temi zapisniki, kar predstavlja 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2001 zahteva plačilo, do katerega ni upravičen, ker ni nikoli opravljal del komercialnega direktorja, je predmetna pogodba tudi nična, saj nasprotuje morali. V zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava ter zatrjuje, da so podani vsi elementi civilnega delikta. Opozarja na temeljne doktrine o vzorčni zvezi ter meni, da je izpodbijana sodba z njimi v nasprotju, odstopa pa tudi od uveljavljene sodne prakse.

4Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

6ZPP v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Za ugotovitev pravice do revizije ni odločilna vrednost seštevkov vseh zahtevkov, pač pa vrednost vsakega posameznega zahtevka (glej drugi odstavek 41. člena ZPP). Tožena stranka je z nasprotno tožbo uveljavljala več zahtevkov, ki imajo različno dejansko podlago, vrednost spornega predmeta za drugega od zahtevkov pa ne dosega revizijskega praga. Gre za zahtevek, ki se opira na naslednji dejanski stan: tožnik od naročnika J. P. s. p. za opravo del, ki so bila v celoti izvedena, ni zahteval pismene naročilnice; ker naročnik računa nato ni v celoti plačal, ker naj dela ne bi bila izvedena v skladu z njegovimi zahtevami oz. naročilom, je tožena stranka utrpela škodo v višini 3.356,82 EUR, kar predstavlja vrednost opravljenih, vendar neplačanih del. Revizijsko sodišče je zato delno (v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 3.356,82 EUR po nasprotni tožbi) nedovoljeno revizijo tožene stranke s sklepom zavrglo.

7Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati vseh tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja le, da se tožena stranka ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča.

O neutemeljenosti revizije zoper odločitvi o tožbenem zahtevku po tožbi:

8Tudi revizijske navedbe, s katerimi tožena stranka utemeljuje kršitev določb ZPP, predstavljajo zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, ki pa glede na že pojasnjeno vezanost revizijskega sodišča na dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijanih sodbah, ne more biti predmet revizijske presoje. Tožena stranka namreč zgolj povzema tiste dele izpovedbe njene direktorice, ki bi mogli govoriti v prid njeni tezi, zastopani v postopku, in jih pri tem na tak način tudi ovrednoti, kar pa ne more predstavljati t. i. protispisnosti v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka se s sprejeto dokazno oceno sodišča očitno ne strinja, vendar pa zaradi tega izpodbijana sodba še ni formalno pomanjkljiva.

9Sodišče prve stopnje je na podlagi celovite ocene vseh dokazov zaključilo, da je tožena stranka s tožnikom veljavno sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komercialnega direktorja, da je tožnik svoje delo dejansko opravljal v tej funkciji in da ga je tožena stranka tudi obravnaval kot komercialnega direktorja. Sodišče druge stopnje se je s tako dokazno oceno strinjalo. Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili, da vsebina sporne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto komercialnega direktorja z dne 20. 12. 2001 v ničemer ne nasprotuje niti prisilnim predpisom niti moralnim načelom ter posledično glede na določbe prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001) tudi ni nična. Ob dejstvu, da je tožnik v celotnem spornem obdobju prejemal plačo za delovno mesto vodja prodaje po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno, je odločitev o ugoditvi tožnikovega zahtevka po tožbi tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna.

O neutemeljenosti revizije v ostalem delu (zoper odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi):

10Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala povrnitev premoženjske škode, ki se opira na tri različne dejanske stanove. V prvem primeru („P. S. s. p.“) vtožuje premoženjsko škodo v višini 19.445,00 EUR, v drugem primeru („J. P. s. p.“) v višini 3.356,82 EUR – v tem delu zahtevka, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, revizija ni dovoljena, in v tretjem primeru („H. d. o. o. – za stranki A. d. o. o. in T. S. s. p.“) v višini 10.657,96 EUR. Poleg povrnitve premoženjske škode tožena stranka vtožuje tudi plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve njenega ugleda in dobrega imena v višini 30.000,00 EUR.

11Po določbi prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) je delavec odškodninsko odgovoren delodajalcu, če na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo. Upoštevaje to določbo ter določbe Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001) o odškodninski odgovornosti, morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca podani kumulativno vsi elementi odgovornosti, kot jih navaja že sodba sodišča prve stopnje: da gre za škodo delodajalca, povzročeno z nedopustnim ravnanjem delavca na delu ali v zvezi z delom, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delavca (namen ali huda malomarnost).

12V zvezi s prvim primerom („P. S. s. p.“) je tožena stranka odškodninsko odgovornost tožnika utemeljevala s tem, da le-ta od naročnika ni pridobil potrditve naročila za izvedbo dodanih del, zaradi česar naj bi naročnik trdil, da jih ni naročil. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da tožena stranka ni dokazala niti tega, da je naročniku račun sploh izstavila, niti kolikšen znesek naj bi naročnik plačal in kolikšen del računa naj bi zavrnil ter iz kakšnih razlogov. Tožena stranka je dokazala le, katera dela so bila zajeta v osnovnem naročilu in katera opravljena, kar pa ne dokazuje trditev o tem, da ji je v zvezi s tem nastala škoda. Za odločitev je bistvenega pomena, da tožena stranka ni dokazala obstoja škode, ki naj bi bila posledica nedopustnega ravnanja prav tožnika. Sodišče bi zato lahko tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo že zaradi neobstoja te predpostavke odškodninske odgovornosti in se mu do ostalih predpostavk niti ne bi bilo potrebno opredeliti.

13Glede tretjega primera („H. d. o. o. – za stranki A. d. o. o. in T. S. s. p.“) je tožena stranka tožniku očitala odškodninsko odgovornost za delno neplačilo šestih računov, ki bi jih moral plačati naročnik H. d. o. o.. Nedopustno ravnanje tožnika je videla v tem, da je le-ta podpisal dva dopisa, v katerih je naročnik predlagal delno poplačilo spornih računov in pri tem kot razlog za to navajal zamudo v dobavi in druge pomanjkljivosti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka plačilo teh računov od naročnika neuspešno uveljavljala v sodnem postopku, vendar pa vzrok za to ni bil tožnikov podpis na navedenih dveh dopisih, pač pa dejstvo, da je tožena stranka blago naročniku dostavila z zamudo in z napakami. Po oceni sodišča prve stopnje tako tožena stranka ni uspela dokazati, da ji je škoda zaradi neplačanih računov nastala zaradi zatrjevanega nedopustnega ravnanja tožnika, sodišče druge stopnje pa je tako dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejelo.

14Tožena stranka glede obstoja vzročne zveze v reviziji opozarja na teorijo conditio sine qua non (teorija o naravni vzročnosti, ekvivalenčna teorija) ter teorijo adekvatne vzročnosti, ki pa si jih po presoji revizijskega sodišča napačno razlaga. Glede na to, da tožena stranka nosi trditveno in dokazno breme za vzročno zvezo, bi le-ta morala zatrjevati in nato tudi dokazati ne le nedopustnost tožnikovega ravnanja ter nastanek škode, marveč tudi, da je bilo prav nedopustno ravnanje tožnika tista ključna okoliščina, ki je v dani situaciji privedla do nastanka škode in jo je mogoče tudi šteti za pravno upošteven vzrok. V skladu z zgoraj navedenima teorijama bi le-ta tako morala zatrjevati in nato tudi dokazati, da ji škoda v primeru, ko tožnikovega nedopustnega ravnanja ne bi bilo, ne bi nastala. Le v tem primeru bi namreč sodišče lahko zaključilo, da je povzročitev škode v pravnem smislu mogoče pripisati ravnanju tožnika in je torej podana vzročna zveza kot ena od štirih temeljnih predpostavk civilnega delikta. Tožena stranka po ugotovitvah sodišča druge in prve stopnje pri tem ni bila uspešna – zamudo pri izpolnitvi obveznosti do naročnika tožena stranka celo sama priznava, trditve o tem, da je tožnik dopisa o reklamacijah naročnika podpisal kljub temu, da so bile storitve opravljene brez napak, pa so ostale nedokazane. Ker splošne trditve v smislu revizijskih navedb, da do škodnega dogodka oz. škode v vtoževani višini ne bi moglo priti, če tožnik teh dopisov ne bi podpisal, za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti ne zadoščajo, je bil po presoji revizijskega sodišča pravilno zavrnjen tudi ta del tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi.

15Ker niso izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, je materialnopravno pravilna tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena tožene stranke. V čem naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno pri odločitvi o tem delu zahtevka po nasprotni tožbi, tožena stranka v reviziji ne pojasni. Revizijsko sodišče pa ob uradnem preizkusu s tega vidika tudi ni ugotovilo nobenih nepravilnosti - sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da tožena stranka zatrjevane nepremoženjske škode ni dokazala, na ugotovljeno dejansko stanje (ki po tretjem odstavku 370. člena ZPP ne more biti predmet revizije) pa sta tudi pravilno uporabili določbe materialnega prava o odškodninski odgovornosti delavca.

16Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo, v delu, v katerem je dovoljena, kot neutemeljeno zavrnilo.