UPRS Sodba III U 33/2018-15

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, Sektorja za neposredna plačila, št. 33101-53326/2016/14 z dne 4. 9. 2017, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija ali prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku zavrnila plačilo 45,64 ha zahtevka za plačilo ukrepa plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami za leto 2016 (v nadaljevanju zahtevek OMD). Odločila je še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitev ter da v postopku izdaje odločbe niso nastali posebni stroški.

2Agencija v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je pri odločanju izhajala iz določbe 60. člena Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. 12. 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008, zadnjič spremenjene z Uredbo (EU) št. 2016/791 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 5. 2016 o spremembi uredb (EU) št. 1308/2013 in (EU) št. 1306/2013 glede sheme pomoči za oskrbo izobraževalnih ustanov s sadjem in zelenjavo, bananami ter mlekom (v nadaljevanju Uredba 1306/2013/EU). Ta določa, da Agencija ne sme odobriti nobene ugodnosti na podlagi področne kmetijske zakonodaje fizičnim ali pravnim osebam, v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno in v nasprotju s cilji te zakonodaje. V nadaljevanju se prvostopenjski organ sklicuje na Uredbo (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. 12. 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 (v nadaljevanju Uredba 1305/2013/EU), ki v prvem odstavku 31. člena določa, da se plačila kmetom na gorskih območjih in drugih območjih z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami odobrijo letno na hektar kmetijske površine za kritje vseh ali dela dodatnih stroškov in izpada dohodka, ki so povezani z omejitvami kmetijske proizvodnje na zadevnem območju. Uredba nadalje določa, da morajo države članice zagotavljati postopno zniževanje plačil za površine kmetijskih gospodarstev, ki presegajo površino, določeno v programu razvoja podeželja, razen če odobrena pomoč obsega le najnižje plačilo na hektar na leto, kot je to določeno v Prilogi II te uredbe. Pogoji za plačila kmetom na gorskih območjih in drugih območjih z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz Uredbe 1305/2013/EU so se pričeli uporabljati po sprejetju Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014 do 2020, različica 1.3, ki je bil potrjen z Izvedbenim sklepom Komisije z dne 13. 2. 2015 (v nadaljnjem besedilu PRP 2014-2020). Ta program v točki 8.2.11.2 določa, da je namen ukrepa OMD ohranitev in nadaljnja obdelanost kmetijskih zemljišč na območjih z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami. Podpora se dodeli v obliki letnega izravnalnega plačila na hektar kmetijskih zemljišč, ki je potrebno zaradi dodatnih stroškov in izpada dohodka pri kmetovanju. PRP 2014-2020 določa tudi kriterije, ki vplivajo na višino plačila. Med njimi je tudi diferenciacija (degresija) plačil glede na ekonomijo obsega, tako da je za prvih 70 ha kmetijskih zemljišč na kmetijskem gospodarstvu predvideno polno plačilo, za ostale površine pa se začne plačilo postopno zmanjševati in doseže 40 % pri površinah, ki so večje od 100 ha. Znesek OMD plačil se tako zniža glede na vsoto kmetijskih površin istega upravičenca. Katere so površine, ki jih ima posamezni upravičenec, določa drugi odstavek 5. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). Ta določa, da se šteje, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč, če je lastnik ali zakupnik zemljišč oziroma ima za uporabo zemljišč pridobljeno soglasje lastnika zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe teh zemljišč. Pri zemljiščih, ki so v solastnini ali v skupni lastnini, ima nosilec pravico do uporabe zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča. Fizična oseba je po določbi sedmega odstavka 5. člena ZKme-1 lahko nosilec le enega kmetijskega gospodarstva. Kaj je kmetijsko gospodarstvo, določa točka b) prvega odstavka 4. člena Uredbe 1307/2013/EU, še nekoliko bolj podrobno pa druga točka prvega odstavka 3. člena ZKme-1. Kmetijsko gospodarstvo je organizacijsko in poslovno zaokrožena gospodarska celota, ki obsega eno ali več proizvodnih enot, se ukvarja s kmetijsko ali kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo, ima enotno vodstvo, naslov ali sedež, ime ali firmo in je organizirano v eni od oblik, ki jih določa ta zakonska določba.

3V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ ugotovil, da se tožnikova kmetija nahaja na območju z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, in sicer je razvrščena v gorsko območje. Tožnik je v letih 2015 in 2016 uveljavljal površine na GERK-PID: ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ... in ..., ki jih je pred tem iz registra gospodarstev odjavilo KMG-MID X. Slednje kmetijsko gospodarstvo je za plačilo ukrepa OMD v letu 2014 uveljavljalo 137,46 ha površin, v letu 2015 124,41 ha površin in v letu 2016 124,12 ha površin. Nosilec tega kmetijskega gospodarstva je A.A., to je oče tožnika. Kmetijsko gospodarstvo KMG-MID Y., katerega nosilec je sedaj tožnik, je ta prevzel dne 12. 2. 2015, pred tem pa je bil v obdobju od 30. 4. 2008 do 12. 2. 2015 njegov nosilec A.A.. Tožnik je bil sicer v obdobju med 23. 9. 2009 in 12. 2. 2015 član kmetije, katere sedaj nosilec je, v obdobju od 4. 5. 2011 do 12. 2. 2015 pa tudi član kmetije KMG-MID X., na kateri je bila najprej nosilka B.B., kasneje pa jo je prevzel A.A.. Pri obeh kmetijskih gospodarstvih, torej gospodarstvu KMG-MID Y. in KMG-MID X., je v registru kmetijskih gospodarstev kot kontaktni podatek nosilca navedena ista telefonska številka in tudi isti elektronski naslov. Prvostopenjski organ je z nadaljnjim upravnim pregledom ugotovil, da GERK-i, ki jih je KMG-MID X. med leti 2014 in leti 2015 odjavilo iz registra kmetijskih gospodarstev, nato pa jih je v letu 2015 in 2016 za plačilo ukrepa OMD uveljavljal tožnik, tvori 59 parcel, med katerimi sta dve v lasti tožnika, dve pa v lasti C.C., sicer člana kmetijskega gospodarstva KMG-MID Y.. Tako v imenu tožnika kot tudi v imenu njegovega očeta je zbirne vloge za leto 2015 in leto 2016 oddala kmetijska svetovalka D.D..

4Prvostopenjski organ je tožniku dne 8. 12. 2016 poslal zahtevo za razjasnitev okoliščin prenosa površin in ga seznanil, da je bilo ugotovljeno razmerje med nosilcema prej navedenih kmetijskih gospodarstev, ki nakazujejo potencialno umetno ustvarjene pogoje, da bi se končnemu prejemniku omogočilo višje plačilo od plačila, opredeljenega v zakonodaji. Tožnika je zato pozval, da razjasni okoliščine, v okviru katerih je med leti 2014 in 2015 prišlo do prenosa površin med kmetijskima gospodarstvoma, prav tako naj tudi predloži ustrezna dokazila. Prvostopenjski organ je enako zahtevo za razjasnitev okoliščin prenosa površin poslal tudi A.A.. Prvostopenjski organ je dne 22. 12. 2016 prejel odgovor nosilca KMG-MID X., torej A.A.. Pojasnil je, da je bila v letu 2014 nosilka tega kmetijskega gospodarstva njegova žena B.B., medtem ko je bil sam nosilec kmetije KMG-MID Y.. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano jim je namreč dovolilo imeti dve kmetiji na podlagi posebne obrazložitve, ki so jo ob urejanju statusa kmetij podali pri ministrstvu. Navedel je, da sta kmetiji zgodovinsko, teritorialno, proizvodno in ekonomsko povsem ločena subjekta, motiv za vzpostavitev dveh kmetij pa je bila želja, da bi vsaj dvema od šestih otrok ponudil možnost preživljanja s kmetovanjem. V letu 2014 je bila zaključena njihova petletna obveznost v okviru programa razvoja podeželja. Zato so pred začetkom novega programskega obdobja tudi uredili prenos med kmetijama. Njegov cilj je bil prenesti kmetijsko gospodarstvo KMG-MID Y., ki je manjša kmetija, na najstarejšega sina - tožnika ter prvotnim 31 ha površin dodati še 14 ha površin, tako da bi bila kmetija dovolj velika. Navedel je še, da tožnik vodi in upravlja kmetijo samostojno in za svoj račun, starši pa mu le pomagajo pri najpomembnejših opravilih. Tako bodo ravnali tudi v bodoče, kolikor pa se bo izkazal za dobrega gospodarja, mu bodo pomagali tudi z nakupi novih zemljišč. S prenosom površin iz ene kmetije na drugo so želeli mlademu prevzemniku zagotoviti dovolj zemljišč za uspešno kmetovanje. Prvostopenjski organ je dne 23. 12. 2016 prejel še odgovor tožnika, ki je enak odgovoru, kot ga je podal A.A..

5Na podlagi poizvedb pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je prvostopenjski organ ugotovil, da A.A. kljub teritorialni ločenosti obeh kmetij, te obravnava kot družinsko kmetijo pod enotno upravo, saj se v svojem odgovoru sklicuje, da jim je bilo dovoljeno imeti dve kmetiji na podlagi posebne obrazložitve. Pri tem pa ni predložil nobenih dokazov, s katerimi bi potrdil, da kmetijski gospodarstvi poslujeta neodvisno in samostojno. Tožnik se je v odgovoru, ki ga je posredoval prvostopenjskemu organu tudi skliceval na številko zadeve, pod katero se vodi postopek za A.A., v glavi dopisa pa se poleg njegovega imena in naslova nahaja tudi ime in naslov njegovega očeta, torej nosilca druge kmetije.

6Agencija je dne 11. 5. 2017 pri tožniku opravila pregled na kraju samem. Ugotovljeno je bilo, da tožnik nima lastne mehanizacije, saj je bil na gospodarstvu prisoten le manjši neregistriran traktor, pa četudi je tožnik izjavil, da vsa delovna opravila, kot sta oranje in sajenje, opravi sam. Poleg tega je povedal, da površine, ki jih obdeluje na kmetiji, niso v njegovi lasti ali v lasti članov kmetije, pač pa da ima z očetom sklenjen ustni dogovor o pravici do uporabe teh zemljišč. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je le manjši del zemljišč kmetijskega gospodarstva dejansko v lasti člana kmetije C.C., dve parceli v lasti A.A., velika večina površin pa v lasti tretjih oseb. Prvostopenjski organ meni, da bi moral tožnik v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZKme-1 pravico do uporabe zemljišč pridobiti neposredno od lastnikov zemljišč in to pravico tudi izkazati, tako pa ima, kot je povedal, ustni dogovor o uporabi zemljišč sklenjen s svojim očetom, četudi zemljišča, ki jih ima v uporabi, niso v njegovi lasti. V primeru samostojnega upravljanja kmetijskega gospodarstva je za vpis GERK v register kmetijskih gospodarstev namreč treba imeti pravno podlago za pravico do uporabe posameznih zemljišč, saj lahko pride pred pristojno upravno enoto do postopka preverjanja pravice do uporabe in posledično do izbrisa že vpisanih GERK kmetijskega gospodarstva. To pomeni, da je tožnik pri upravljanju in vodenju svojega kmetijskega gospodarstva tudi z vidika pridobitve in uporabe zemljišč vezan na zemljišča, za katere pa ima podlago za pravico uporabe njegov oče.

7Tožnik je ob pregledu izjavil, da pridelke kmetijskega gospodarstva prodaja sam, kot dokaz pa predložil seznam odhodov govedi iz kmetijskega gospodarstva, ni pa predložil nobenih dokazov, ki bi izkazovali dejanske finančne transakcije. Predložil je še potrdilo o plačanem računu, ki ga je izdal Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu. Na računu je kot plačnik sicer naveden tožnik, naslovljen pa je bil na naslov, na katerem je sedež kmetijskega gospodarstva njegovega očeta in ne na naslov njegovega kmetijskega gospodarstva. Tožnik je ob pregledu izjavil, da sam odloča o upravljanju s površinami kmetijskega gospodarstva, obenem pa tudi, da je za vnos zbirne vloge pooblaščen njegov oče. Glede na tako izjavo prvostopenjski organ ni sledil tožnikovi trditvi, da sam odloča o upravljanju s kmetijskimi površinami. Tožnik je predložil še zapisnik o ustni obravnavi, ki je bil dne 7. 4. 2017 sestavljen pri Upravni enoti Nova Gorica v zvezi z vpisom oziroma spremembo podatkov v registru kmetijskih gospodarstev za kmetijsko gospodarstvo tožnika. Iz zapisnika je razvidno, da je tožnika kot pooblaščenec v postopku zastopal prav njegov oče, enako tudi na dveh sestankih pri Upravni enoti Nova Gorica, v zvezi s prevzemom kmetijskega gospodarstva.

8Prvostopenjski organ je dne 30. 5. 2017 vse svoje ugotovitve predstavil tožniku s tem, da mu je poslal poziv na podlagi 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Enak poziv je poslal tudi A.A., ki pa se nanj ni odzval. Prvostopenjski organ zaključuje, da četudi se kmetijski gospodarstvi tožnika in njegovega očeta nahajata na različnih lokacijah in imata različna nosilca, tožniku ni uspelo dokazati, da njegovo kmetijsko gospodarstvo upravlja neodvisno od kmetijskega gospodarstva svojega očeta. Ne poseduje namreč lastne kmetijske mehanizacije, ki bi mu omogočala delo na kmetiji, prav tako nima računov o opravljenih storitvah. Tožnik tudi ni predložil nobenih dokazil, s katerimi bi izkazal, da ima pravico do upravljanja z zemljišči, za katera zahteva plačilo v okviru zahtevkov OMD. Prav tako tudi ni predložil dokazil, ki bi izkazovala, da sam prodaja pridelke oziroma izdelke kmetije. Četudi trdi, da sam odloča o upravljanju s kmetijo, pa ni bil nikoli prisoten na sestankih pri Upravni enoti v zvezi s spremembami vpisa v registru kmetijskih gospodarstev, prav tako tudi ne ob oddaji zbirne vloge in zahtevkov za plačilo ukrepov skupne kmetijske politike. Skladno s tem prvostopenjski organ ugotavlja, da sta obe kmetijski gospodarstvi, torej kmetijsko gospodarstvo tožnika in njegovega očeta, v upravljanju iste osebe, to je A.A.. Tako ugotovljeno dejansko stanje je v nasprotju z drugo točko prvega odstavka 3. člena ZKme-1, po kateri so kot eno kmetijsko gospodarstvo štejejo vse enote, ki se uporabljajo za kmetijsko dejavnost in tvorijo zaključeno organizacijsko in poslovno gospodarsko celoto. Prav tako je tudi v nasprotju s sedmim odstavkom 5. člena ZKme-1, saj je posamezna fizična oseba lahko nosilec le enega ne pa več kmetijskih gospodarstev.

9Iz vsega povedanega prvostopenjski organ povzema, da sta se v obravnavanem primeru ves čas umetno ohranjali dve kmetijski gospodarstvi, ki pa sta dejansko gospodarsko in poslovno zaokrožena celota. Da je temu tako, dokazuje tudi dejstvo, da tožnik posluje v pravnem prometu občasno z istim naslovom, kot je naslov kmetijskega gospodarstva njegovega očeta. Obe kmetijski gospodarstvi imata isto vodstvo, saj vse v zvezi z vloženimi zbirnimi vlogami ureja le tožnikov oče. Prvostopenjski organ zato ne more slediti pojasnilom A.A., da je bil motiv za vzpostavitev dveh kmetij želja, da bi vsaj dvema od šestih otrok omogočil preživljanje na kmetiji. Z ohranjanjem dveh kmetijskih gospodarstev in z oddajo dveh ločenih zahtevkov OMD ter hkrati s tem, da so se zaobšla določila drugega odstavka 12. člena Uredbe 809/2014/EU, so bili umetno ustvarjeni pogoji iz prvega odstavka 31. člena Uredbe 1305/2013/EU za pridobitev višjega letnega plačila za ukrep OMD na hektar kmetijske površine za kritje vseh ali dela dodatnih stroškov in izpada dohodka. To potrjuje tudi dejstvo, da je bil prepis kmetijskega gospodarstva na tožnika narejen dne 12. 2. 2015, to je kmalu po tem, ko je dne 22. 10. 2014 poteklo dovoljenje Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za ohranjanje dveh kmetij z nosilstvom dveh članov istega skupnega gospodinjstva. Do tega prenosa je prišlo kljub temu, da sta bili obe kmetijski gospodarstvi v letu 2015 vključeni v kontrolo ekološkega kmetovanja, zaradi česar so bile odpravljene tudi izjemne okoliščine, ki jih jima je v letu 2014 priznalo Ministrstvo. V letu 2015 in letu 2016 sta bili obe kmetijski gospodarstvi vključeni tudi v ukrep ekološkega kmetovanja, enotno upravljanje obeh kmetij pa dokazuje tudi enaka vključenost v ostale ukrepe. V postopku se je izkazalo, da imata obe kmetijski gospodarstvi enotno vodstvo, saj kmetiji dejansko vodi in upravlja A.A.. To pomeni, da bi lahko bil upravičen le do 100 % plačila za 70 ha površin, 85 % za 10 ha površin, 70 % 10 ha površin, 55 % za 10 ha površin in 40 % za 69,76 ha površin. Skladno s tem bi bil A.A. upravičen do izravnalnega plačila v višini približno 15.930,00 EUR. Ob umetno ustvarjenih pogojih, ko naj bi šlo za dve ločeni kmetijski gospodarstvi, bi bil ta znesek bistveno višji.

10Glede na vse navedeno prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnik ravnal v nasprotju z določbo prvega odstavka 31. člena Uredbe 1305/2013/EU, saj so bili umetno ustvarjeni pogoji za pridobitev višjega letnega izplačila za zahtevek OMD za leto 2016, kakor pa če bi sredstva za ta ukrep uveljavljala dejansko obstoječa organizacijsko poslovno zaokrožena gospodarska celota s pripadajočimi zemljišči. Glede na navedeno je zato prvostopenjski organ njegov zahtevek za izplačilo zahtevka OMD z izpodbijano odločbo zavrnil.

11Po pritožbi tožnika je odločitvi prvostopenjskega organa pritrdilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ), ki je tožnikovo pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi je povzelo vsebino tožnikove pritožbe, pritrdilo pa vsem ugotovitvam prvostopenjskega organa, ki jih je v nadaljevanju obrazložitve strnjeno povzelo. Poudarilo je, da so umetno ustvarjeni pogoji tisti pogoji, ki sicer ne pomenijo kršitve črke predpisa, nasprotujejo pa namenu oziroma cilju, zaradi katerega so bili postavljeni in zato ne morejo uživati pravnega varstva. Za ugotavljanje in dokazovanje ustvarjanja umetnih pogojev je treba opredeliti tako subjektivne kot objektivne elemente, katerih skupek pomeni zlorabo potencialnega prejemnika pomoči. Skladno s sodno prakso Sodišča EU na področju dokazovanja umetno ustvarjenih pogojev za pridobitev pomoči, je za dokaz o zlorabi potencialnega prejemnika pomoči na eni strani potreben seštevek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da, čeprav so bili spoštovani formalni pogoji, cilj, ki mu posamezen predpis sledi, ni bil dosežen, in na drugi strani subjektivni element, iz katerega izhaja namen pridobiti korist, kot izhaja iz predpisa Unije in to na način, da se lažno ustvarijo pogoji za pridobitev te koristi. Organ, ki presoja ali so bili pogoji umetno ustvarjeni, se pri tem lahko opre ne le na elemente kot so pravne, ekonomske ali osebne povezave med osebami, ki so vpletene v podobne investicijske projekte, temveč tudi na znamenja oziroma indice, ki kažejo na namerno usklajevanje med temi osebami. Drugostopenjski organ pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega organa, da sta tožnikovo kmetijsko gospodarstvo in kmetijsko gospodarstvo njegovega očeta v resnici organizacijsko in poslovno zaokrožena gospodarska celota, ki jo vodi tožnikov oče. Tožnik za uporabo večjega dela zemljišč, na katerem ima oblikovano kmetijsko gospodarstvo, nima soglasja dejanskih lastnikov, pač pa soglasje očeta, ki je pred tem to soglasje pridobil za sebe. Prav tako je tožnikov oče pooblaščen za vnos zbirne vloge in vpis spremembe podatkov v registru kmetijskih gospodarstev in je te spremembe tudi urejal. Obe kmetijski gospodarstvi sta imeli enako kontaktno telefonsko številko in elektronski naslov, skupna je bila tudi njuna mehanizacija. Tožnik tudi ni uspel izkazati dejanskih finančnih transakcij za njegovo kmetijsko gospodarstvo, obe kmetijski gospodarstvi pa sta bili vključeni v iste ukrepe. S tem, ko sta tožnik in njegov oče oblikovala oziroma ohranila dve kmetijski gospodarstvi, sta z zbirnima vlogama za leto 2016 prikazala veliko večje stroške in izpad dohodka na hektar ter se tako izognila veliko večjemu znižanju plačil na hektar na podlagi degresivne lestvice iz trinajstega in štirinajstega odstavka 141. člena Uredbe OMD, kakor če bi prikazala pravo dejansko stanje dveh proizvodnih enot pod enotnim vodstvom.

12Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožniku naj pa odobri plačilo zahtevka OMD, tako kot ga je uveljavljal. Tožena stranka naj mu povrne tudi stroške postopka. Uvodoma poudarja, da so bila vsa dejanja, ki jih je opravil njegov oče kot pooblaščenec, pravno veljavna. V nobenem predpisu namreč ni določeno, da mora evidentiranje sprememb vpisa v register kmetijskih gospodarstev opraviti nosilec in ne njegov pooblaščenec. Njegovo kmetijsko gospodarstvo ima svojo mehanizacijo, in sicer traktor znamke cararro, cisterno za gnojevko, kosilnico BCS, zgrabljalnik, obračalnik in balirko. Navedbe tožene stranke, da nima svoje kmetijske mehanizacije, so torej neresnične in niso dokazane. Vsako kmetijsko gospodarstvo mora namreč imeti določeno mehanizacijo za opravljanje svoje dejavnosti, ni pa pogoj, da je tudi lastnik te mehanizacije, saj obstaja možnost najema ali izposoje za izvedbo določenega opravila. Prav tako obstaja tudi možnost, da dve ali več kmetijskih gospodarstev kupi skupaj določen kmetijski stroj, ki je nato v solasti in ga vsi solastniki tudi uporabljajo. Tožena stranka ni pojasnila, kateri zakonski predpis določa, da bi kmetijsko gospodarstvo moralo imeti lastno kmetijsko mehanizacijo, kar dopušča sklepanje, da je sama ustvarila določene pogoje, ki naj jih kmetijsko gospodarstvo izpolnjuje. Tožnik zato meni, da je tožena stranka v tem delu prekoračila svoja pooblastila. Traktor, ki ga ima tožnik, je sicer res star 17 let, vendar je še vedno sodoben traktor, ki je redno vzdrževan in servisiran. Na travniku, kjer se pase govedo, ima vakumsko cisterno prostornine 4 m3, na kmetiji je en zgrabljalnik za seno, en obračalnik za seno, kosilnica in balirka za baliranje sena ter še ena vakumska cisterna. Del strojev je spravljen v lopi na kmetiji, kar vse kaže, da je kmetija dobro opremljena z mehanizacijo, verjetno celo bolje kot večina kmetij v okolju, kjer živi tožnik. Pooblaščenec prvostopenjskega organa se ob prihodu na kmetijo ni niti predstavil, nato pa, ko je povedal kakšen je njegov namen, ni niti zahteval ogleda črede, niti ni šel v lopo, kjer so spravljeni kmetijski stroji.

13Tožnik poudarja, da sta glavna prihodka na kmetiji prodaja telet kmetom za nadaljnjo rejo, pri čemer se prodaja vrši v gotovini in zato se računi ne izdajajo, plačila s strani agencije pa se vršijo na transakcijski račun tožnika. Tožnik namreč ni zavezanec za plačilo DDV in vse račune za nabavo repromateriala zato plačuje z gotovino. FURS ga vodi kot samostojnega zavezanca na naslovu stalnega bivališča, vsi obdavčljivi dohodki kmetije se glasijo na njegovo ime in so tudi osnova za izračun njegove dohodnine. Od skupnih 45 ha kmetijskih zemljišč, ki sodijo v sklop kmetije, je približno 27 ha v lasti starega očeta tožnika, to je C.C.. Približno 18 ha zemljišč je v lasti tretjih oseb, vsa ta zemljišča pa tožnik nemoteno obdeluje, tako kot so jih nemoteno obdelovali tudi prejšnji nosilci kmetijskega gospodarstva. Z že znanimi lastniki zemljišča tako kmetija izpolnjuje zakonske pogoje za registracijo in vpis v register kmetijskih gospodarstev. Iz določbe 5. člena ZKme-1 izhaja, da ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe zemljišč tega gospodarstva in je odgovoren za obveznosti, ki izhajajo iz tega zakona. Šteje se, da ima pravico do uporabe zemljišč, ki so vpisana v register kmetijskih gospodarstev. Tožnik ima vsa zemljišča, ki sodijo v sklop njegove kmetije, vpisana v ta register in za to tudi ustno soglasje lastnikov. Pri tem posebej izpostavlja, da zakon ne določa, da bi moralo biti to soglasje dano pisno.

14Tožnik izpostavlja, da tožena stranka ugotavlja, da sta kmetiji tožnika in njegovega očeta vključeni v iste programe in na tej podlagi zaključuje, da to dokazuje enotno upravljanje obeh kmetij. Tožnik takemu sklepanju nasprotuje in se sprašuje ali kateri od zakonov oziroma uredb to prepoveduje. Svojo kmetijo namreč vodi samostojno in zato predstavlja "enotno vodstvo", kakršno predvideva ZKme-1. Svoje stalno bivališče ima na naslovu kmetije, je registriran kot nosilec kmetijskega gospodarstva in član te kmetije, odgovarja za vse postopke v zvezi s kmetijo, to je tako pred sodnimi, upravnimi kot tudi drugimi organi, je lastnik transakcijskega računa, ki je hkrati tudi račun kmetije, ima v register vpisano govedo, s katerim razpolaga, FURS pa ga vodi kot samostojnega dohodninskega zavezanca. Tožnik še posebej poudarja, da Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev in evidenci subjektov določa, da je KMG-MID neponovljiva identifikacijska številka kmetijskega gospodarstva, ki je osnova za vodenje registra kmetijskega gospodarstva in za povezovanje z drugimi zbirkami podatkov. Nesporno je, da tožnik tako identifikacijsko številko ima in da je povsem zakonito prevzel kmetijo, ki je v njegovem upravljanju. Njegova kmetija ima le enega nosilca, to je tožnika, že desetletja pa se ohranja tako z lastnimi zemljišči kot tudi z zemljišči vzetimi v zakup. Obsega lastne gospodarske objekte, dva hleva skupne površine 420 m2, s kapaciteto najmanj 50 glav govedi, senikom, strojno lopo, greznico, vodnjakom in s stalno čredo. Do leta 2001 je bil nosilec tega kmetijskega gospodarstva C.C., to je tožnikov stari oče, po njem E.E, to je njegova stara mama, ki je nato kmetijsko gospodarstvo v letu 2008 prenesla na A.A., to je tožnikovega očeta. V letu 2015 je postal nosilec kmetijskega gospodarstva tožnik, v postopku prenosa pa ni bilo nobenih težav.

15Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da tožnik ni uspel dokazati, da z očetom A.A. nista ustvarila umetnih pogojev za pridobitev višjega plačila OMD s tem, ko sta z delitvijo površin na dve organizacijski enoti izkazala večje stroške od dejanskih, zaradi česar niso bili doseženi cilji ukrepa. Tožena stranka je pri svoji odločitvi upoštevala skupek tako subjektivnih kot tudi objektivnih elementov, ki pomenijo zlorabo potencialnega prejemnika pomoči. Pri tem ne gre za širitev zahtev oziroma prestrogo in formalistično razumevanje predpisa, pač pa za skupek vseh okoliščin primera. Tožena stranka je vse te okoliščine, ki kot celota ustvarjajo umetne pogoje, jasno in določno opredelila v obrazložitvi odločbe ter med njimi tudi pojasnila povezave. Vsaka izmed okoliščin sicer ustvarja vtis, da so spoštovani formalni pogoji, vendar je pa iz celote vseh med seboj povezanih elementov jasno, da gre za umetno ustvarjene pogoje zaradi pridobitve sredstev. Upravno sodišče se je glede dokazovanja umetno ustvarjenih pogojih v postopkih pridobivanja nepovratnih sredstev EU s področja kmetijstva sicer že izreklo v sodbi št. II U 197/2016.

16Tožnik se je na odgovor tožene stranke odzval v pripravljalni vlogi z dne 7. 5. 2018, v kateri je ponovil svojo trditev, da z očetom nista razdelila ene velike kmetije na dve manjši s ciljem, da bi ustvarila umetne pogoje za pridobitev višjega OMD plačila, pač pa ima vsak svojo dolgoletno delujočo kmetijo še iz časov, ko OMD izplačil še ni bilo. Vsaka od kmetij je registrirana kot samostojno kmetijsko gospodarstvo, za kar izpolnjujeta tudi vse pogoje. Obe kmetiji sta delujoči, kar je razvidno iz evidenc, vsaka obdeluje svoja zemljišča, ima svoj naslov, svojo čredo in svojega nosilca. Vsaka kmetija zase tudi spada med 10 % največjih kmetij v Republiki Sloveniji.

17Tožena stranka je svoja stališča ponovila še v pripravljalni vlogi z dne 15. 5. 2018, prav tako tudi tožnik v pripravljalni vlogi z dne 10. 6. 2018. Ob tem je še navedel, da se tožena stranka sklicuje na sodbo št. II U 179/2016, vendar pa ne gre za identično dejansko stanje, saj sta kmetiji tožnika in njegovega očeta registrirani kot samostojni kmetijski gospodarstvi z vsemi pogoji za izvajanje kmetijske dejavnosti že dlje časa in nista bili registrirani zgolj z namenom pridobivanja višjega OMD, kar je bilo ugotovljeno v zadevi na katero se sklicuje tožena stranka.

K točki I izreka:

18Tožba je utemeljena.

19Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise in jih v delih, ki so za predmetno zadevo ključni, tudi citirala. Uporaba teh materialnih predpisov in njihova razlaga med strankama tudi ni sporna.

20Tožena stranka je pri odločanju izhajala iz 60. člena Uredbe 1306/2013/EU, ki določa, da Agencija ne sme odobriti nobene ugodnosti na podlagi področne kmetijske zakonodaje fizičnim ali pravnim osebam, v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno in v nasprotju s cilji te zakonodaje. Sodišče meni, da je drugostopenjski organ utemeljeno opozoril na stališča Sodišča EU, ki je pojasnilo, da so umetno ustvarjeni pogoji tisti pogoji, ki sicer ne pomenijo kršitve črke predpisa, nasprotujejo pa namenu oziroma cilju, zaradi katerega so bili postavljeni in zato ne morejo uživati pravnega varstva. Utemeljeno je tudi poudaril, da je za ugotavljanje in dokazovanje umetnih pogojev treba opredeliti subjektivne in objektivne elemente ter da se pri tem lahko organ opre ne le na pravne, ekonomske in osebne povezave med osebami, ki so vpletene v podobne investicijske projekte, pač pa tudi na znamenja oziroma indice, ki kažejo na namerno usklajevanje med temi osebami. Tako stališče, ki mu pritrjuje tudi sodišče, kaže, da je dokazno breme na strani tožene stranke, kot organa, ki je zadolžen za presojo zahtevkov OMD in ne na strani tožnika, kot to zmotno trdi tožena stranka, ki navaja, da tožniku ni uspelo dokazati, da z očetom nista ustvarila umetnih pogojev za pridobitev višjega plačila OMD. Prav tako sodišče tudi meni, da se tožena stranka pri ugotavljanju umetno ustvarjenih pogojev sicer lahko opre za indice, vendar pa za zaključek, da so pogoji umetno ustvarjeni, zgolj obstoj suma ne zadošča. Tožena stranka namreč mora, poleg indicev, upoštevati še vse subjektivne in objektivne elemente, ki skupaj kot celota s stopnjo verjetnosti, in ne le suma, dopuščajo zaključek o umetno ustvarjenih pogojih.

21Sodišče meni, da je okoliščine, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, sicer mogoče razumeti tako, kot jih pojasnjuje v izpodbijani in drugostopenjski odločbi, vendar pa z enako verjetnostjo tudi na način, kot ga je v upravnem postopku in v tožbi predstavil tožnik. Pri obravnavani zadevi ni nepomembno, da tožnikova kmetija ni nastala tako, da bi se razdelila ena sama prej obstoječa kmetija, pač pa da gre za dve gospodarstvi, ki sta kot samostojni obstajali že v preteklosti. Taka situacija zato ni primerljiva z zadevo št. II U 179/2016, na katero se sklicuje tožena stranka, saj je v tej zadevi šlo za ustvarjanje umetnih pogojev z delitvijo kmetijskega gospodarstva na dva dela zaradi uveljavljanja izplačil za mladega kmeta. Tožnik je namreč prevzel manjšo, že prej obstoječo kmetijo, ki je tudi lokacijsko ločena od kmetije očeta s tem, da je poleg te kmetije prevzel še nekaj zemljišč očetove kmetije. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj naj bi tak prenos kazal na sum ustvarjanja umetnih pogojev in zato takega stališča ni mogoče preizkusiti, medtem ko tožnik razloge za prenos utemeljuje s tem, da so mu starši s prepustitvijo ene od kmetij želeli omogočiti preživljanje s kmetijstvom (s tem da je staršem še vedno ostala v upravljanju ena, in sicer večja kmetija), čemur, življenjsko gledano, ne gre odrekati razumnosti.

22Tudi glede ostalih ugotovljenih okoliščin je interpretacija tožene stranke in tožnika različna, sodišče pa meni, da glede na zbrane podatke ni mogoče s potrebno verjetnostjo pritrditi niti toženi stranki niti tožniku. Tožena stranka tako trdi, da tožnikova kmetija nima kmetijske mehanizacije (iz zapisnika o pregledu sicer izhaja ravno obratno) in da to kaže, da ne posluje samostojno, kar je sicer mogoče šteti kot indic ustvarjanja umetnih pogojev, vendar pa obenem tudi ni mogoče kot neutemeljenega zavrniti tožnikovega pojasnila, da lastništvo take mehanizacije ni pogoj za obstoj kmetije, saj se ta lahko izposoja, vzame v najem ali kupi skupaj z drugimi kmetijami. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnikovo kmetijo sestavljajo tudi zemljišča tretjih oseb, s katerimi je imel, preden je tožnik prevzel gospodarstvo, ustne dogovore za koriščenje njegov oče, da so bile del njegovega kmetijskega gospodarstva, kar, tudi po oceni sodišča, lahko vzbuja dvom v pravi razlog tožnikovega prevzema kmetije. Po drugi strani pa tožnik enako utemeljeno opozarja, da 5. člen ZKme-1 zahteva, da ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe zemljišč tega gospodarstva in je odgovoren za obveznosti, ki iz tega izhajajo, pri čemer se šteje, da v kmetijsko gospodarstvo sodijo zemljišča, ki so vpisana v register kmetijskega gospodarstva. V ta register ima pri svojem kmetijskem gospodarstvu namreč vpisana tudi zemljišča tretjih oseb, ki jih, skladno z zatrjevanim ustnim dogovorom z lastniki koristi in kar je bilo tudi upoštevano pri prenosu kmetijskega gospodarstva, ki je potekal brez posebnosti. Tožena stranka nadalje še navaja, da tožnik prenosa kmetijskega zemljišča in oddaje zahtevka za plačilo OMG ni urejal sam, pač pa je to urejal njegov oče kot pooblaščenec, kar naj bi izkazovalo, da ta dejansko vodi obe kmetiji kot enotno gospodarstvo in čemur ne gre oporekati razumnega sklepanja, vendar pa tožnik za razliko od tega enako utemeljeno opozarja, da izvajanje opravil preko pooblaščenca ni prepovedano, enako tudi ne sodelovanje pri istih programih podpore. Nenazadnje tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni predložil dokazil, ki bi izkazovali dejanske finančne transakcije, ne da bi se ob tem opredelila do njegovega pojasnila, da ni zavezanec za DDV, da zato nabavo repromateriala opravlja v gotovini, da računov iz istega razloga ne izstavlja, da pa se mu glede na obseg dejavnosti odmerja dohodnina kot samostojnemu davčnemu zavezancu.

23Sodišče poudarja, da opisane okoliščine, kot jih je ugotovila tožena stranka, sicer vzbujajo sum, da sta tožnik in njegov oče umetno ustvarila pogoje, da bi s tem, ko je tožnik prevzel eno do že prej obstoječih kmetijskih gospodarstev, pridobila višji znesek podpore za OMG, kot pa če bi ju šteli kot zaključeno gospodarsko celoto, torej kot eno samo kmetijo, ki jo upravlja tožnikov oče. Obenem pa sodišče meni, da zbrani dokazi takemu zaključku ne pritrjujejo s stopnjo verjetnosti in ostajajo na ravni suma, to pa pomeni, da bi morala tožena stranka za tak zaključek temeljiteje raziskati dejansko stanje in preučiti še druge okoliščine, na podlagi katerih bi lahko sprejela tak zaključek. Tako stališče navsezadnje potrjuje tudi mnenje Skupine za preprečevanje goljufij in UUP, ki ji je tožena stranka pred odločitvijo poslala zadevo v pregled. Iz poročila te komisije izhaja, da prej opisani razlogi sicer pritrjujejo stališču, da gre v obravnavanem primeru verjetno za umetno ustvarjanje pogojev, vendar pa obenem komisija predlaga, da bi bilo pred odločitvijo dobro preveriti ali je morda tožnik zaposlen na kmetiji, smiselno tudi, naj se preverijo zatrjevani dogovori tožnika o koriščenju zemljišč tretjih oseb, ki so pred tem dovoljevale koriščenje tožnikovemu očetu. Teh okoliščin, ki bi po presoji sodišča lahko ustvarile jasnejšo sliko prenosa kmetije in razlogov za to, tožena stranka ni preverjala, niti ni pojasnila, zakaj tega ni storila. Sodišče dodaja, da bi lahko tožena stranka preverila še več drugih podatkov, na primer, podatke pri FURS glede višine dohodkov, ki jih dosega tožnik, podatke o zatrjevani nabavi repromateriala in plačevanju s gotovino, podatke o tožnikovi zaposlitvi, podatke o tem, kdo je urejal vključevanje v druge programe podpore, ipd. Z drugimi besedami, tožena stranka bi morala, poleg zgolj očitnih podatkov o tožnikovi kmetiji in kmetiji njegovega očeta, preveriti tudi vsebino poslovanja obeh, šele nato pa na podlagi vseh zbranih dokazov, tudi indicev, oceniti ali gre za umetno ustvarjanje pogojev za uveljavljanje zahtevka OMG. Kot že rečeno, doslej zbrani podatki sicer kažejo na sum takega ravnanja, vendar pa ga ne izkazujejo z zadostno stopnjo verjetnostji, dokazno breme pa je na strani tožene stranke in ne tožnika.

24Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v dopolnitev postopka in ponovno odločanje, kot je pojasnjeno v prejšnjem odstavku te obrazložitve. Odločitev je sodišče sprejelo na seji senata, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

25Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik.