UPRS Sodba III U 3/2017-7

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-14036/2015-53 z dne 8. 12. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Z izpodbijano odločbo, navedeno v izreku te sodbe, je prvostopenjski davčni organ tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ) na območju Občine Piran za leto 2015 v skupnem znesku 481,80 EUR (in sicer za stanovanjske prostore na naslovu ... 5 v izmeri 453,62 m2, ovrednotene s 177 točkami, ter na naslovu ... 131 v izmeri 65,90 m2 in 78,51 m2, ovrednotene z 245 točkami) ter odločil, da mora tožnik odmerjeno NUSZ plačati v dveh obrokih, v odločbi navedenih rokih, da se bodo po preteku le-teh zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da davčnemu organu v tem postopku posebni stroški niso nastali.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in sledeči, v nadaljevanju: ZSZ/1984), Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju: ZSZ), Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) ter na določbe Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran (Uradne objave, št. 48/03 in sledeče do Uradni list RS, št. 102/2012, v nadaljevanju: Odlok). Kot pojasni, je NUSZ odmerjeno na podlagi podatkov iz uradne evidence Občine Piran. Za določitev višine NUSZ se uporablja metoda točkovanja. Mesečna višina NUSZ, ki se za odmero pomnoži s številom mesecev, se izračuna tako, da se glede na merila iz Odloka določeno število točk pomnoži s površino stanovanjskega ali poslovnega objekta ter vrednostjo točke za zazidano stavbno zemljišče, ki skladno z Ugotovitvenim sklepom o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran za leto 2015 (v nadaljevanju: ugotovitveni sklep) znaša 0,0003471 EUR/m2.

3Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo in njegovo zahtevo za povračilo stroškov. V obrazložitvi navaja, da izpodbijana odločitev temelji na določbah Odloka, po katerih se po 58. členu ZSZ/1984 plačuje NUSZ. V skladu s 56. členom ZSZ se namreč tudi po uveljavitvi tega zakona, kot tudi po uveljavitvi ZGO-1, v zvezi z odmero NUSZ kot veljavne uporabljajo določbe VI. poglavja ZSZ/1984. Glede pritožbenega ugovora, da po odločbi Ustavnega sodišča, št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 (v nadaljevanju: odločba U-I-313/13-86) Občina Piran ni imela zakonske podlage za določitev vrednosti točke v letu 2015, pojasni, da je bila ta določena na podlagi prvega odstavka 18. člena Odloka, pa tudi sam tožnik navaja, da ni sporno, da se po tem členu Odloka vrednost točke lahko revalorizira. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bila vrednost točke napačno, v nasprotju z 18. členom Odloka revalorizirana z indeksom 101,2 ter da je indeks cen življenjskih potrebščin (v nadaljevanju: ICŽP), ki ga je objavil Statistični urad RS, za obdobje december 2013/december 2014 znašal 100,2, drugostopenjski organ navede, da ni pristojen za presojo ustavnosti in zakonitosti ugotovitvenega sklepa in da ne more odkloniti njegove uporabe. V skladu z načelom zakonitosti iz 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) so namreč upravni organi vezani tudi na predpise lokalne skupnosti. Če tožnik meni, da je ugotovitveni sklep v neskladju z ustavo, zakoni oziroma Odlokom, ga lahko izpodbija pred Ustavnim sodiščem. Glede na pritožbene navedbe o nezakonitem ravnanju Občine Piran drugostopenjski organ dodaja, da na podlagi obravnavane pritožbe o tem ne more odločati, saj skladno s 25. členom Zakona o državni upravi v upravnem postopku na drugi stopnji odloča le o pravnih sredstvih zoper upravne akte, ki jih izdaja organ v sestavi, ne pa o delu in ravnanju občinskih organov. Predmet tega postopka je preizkus konkretne odmere NUSZ tožniku, ne pa odmere (in v tej zvezi ugotovljenega števila točk) drugim solastnikom na naslovu ... 131.

4Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija prvostopenjsko odločbo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari, oziroma zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek z navodilom, da o odmeri NUSZ za leto 2015 odloči brez upoštevanja ugotovitvenega sklepa. Toženki naj tudi naloži povrnitev tožnikovih stroškov v upravnem sporu in v postopku pred upravnimi organi.

5V tožbi tožnik navaja, da izpodbijana odločba posega v njegov pravni položaj, saj mu je bilo z njo napačno odmerjeno NUSZ za leto 2015. Pri tem je bila uporabljena vrednost točke 0,0003471 EUR, ki je napačna in je tako določena brez ustrezne pravne podlage. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-313/13-86 se za odmero NUSZ do uveljavitve drugačne zakonske ureditve uporabljajo ZSZ/1984 in na njegovi podlagi izdani predpisi, v danem primeru Odlok, ki vrednost točke ureja v 18. členu. Ureditev, po kateri se vrednost točke za izračun NUSZ revalorizira, ni sporna, vendar pa v obravnavanem primeru ni bila pravilno revalorizirana. Pri tem tožnik ponovi navedbe iz pritožbe. Vztraja, da je ugotovitveni sklep nezakonit ter da mu je bilo zaradi pri odmeri uporabljene napačne vrednosti točke previsoko odmerjeno NUSZ (v višini 481,80 EUR namesto 477,07 EUR). Zato je sprožil upravni spor, saj je sodišče vezano le na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije). Ugotovitveni sklep presega okvir iz 18. člena Odloka, saj Občina Piran za leto 2015 ni imela zakonske podlage, da bi lahko tako določila vrednost točke. Tožnik izpostavlja četrti odstavek 153. člena Ustave. Sklepno poudarja, da kljub majhni razliki med napačno in pravilno višino odmerjenega NUSZ vztraja pri tožbi. Seštevek na ravni celotne občine nanese nezanemarljivo vsoto. Poleg tega občina davčnemu organu že vrsto let zavestno posreduje napačne podatke o točkah za odmero NUSZ in je bil zato tožnik vsako leto primoran vlagati pravna sredstva. Kljub stalnemu opozarjanju občina z nezakonito prakso nadaljuje, v letu 2016 je tako za vse ostale zavezance na naslovu ... 131 ponovno posredovala napačne podatke glede točk. Takšno ravnanje pomeni sistematično zlorabo oblasti in ima tudi znake kaznivega dejanja, glede katerega nobeden od pristojnih organov ne ukrepa, čeprav skladno z Ustavo (144. člen) državni organi nadzorujejo zakonitost dela organov lokalnih skupnosti.

6Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in njenih razlogih, razvidnih iz obeh upravnih odločb, ter predlaga, da se tožba zavrne.

K I. točki izreka:

7Tožba je utemeljena.

8Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija odločbo, s katero mu je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Piran za leto 2015. Odmera je oprta na v izpodbijani in drugostopenjski odločbi navedene zakonske določbe ter določbe Odloka in ugotovitvenega sklepa. V zadevi niso sporne pri odmeri upoštevane nepremičnine - stanovanjski prostori in njihove površine, obračunski parametri oziroma na njihovi podlagi določeno število točk ter obdobje odmere, ampak izključno pri odmeri uporabljena vrednost točke za izračun NUSZ za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča 0,0003471 EUR.

9Pri uporabi navedene vrednosti točke se oba upravna organa sklicujeta na ugotovitveni sklep, ki ga je sprejel občinski svet Občine Piran dne 9. 12. 2014 ter je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 90/14 z dne 15. 12. 2014 in ki med drugim določa: da se višina vrednosti točke za izračun NUSZ na območju Občine Piran za leto 2015 revalorizira z indeksom rasti cen na drobno v višini 101,2 (1. točka); da je revalorizirana mesečna vrednost točke za izračun NUSZ za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča na območju Občine Piran 0,0003471 EUR/m2 (2. točka); da se ta vrednost točke uporablja od 1. 1. 2015 dalje (4. točka) ter da sklep začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, uporablja pa se od 1. 1. 2015 dalje (5. točka).

10Tožnik ugovarja, da je v ugotovitvenem sklepu navedena vrednost točke nepravilna in neskladna z določbami Odloka, izpodbijana odločba pa zato nepravilna in nezakonita.

11Glede na tožbene navedbe o interesu za upravni spor sodišče uvodoma pojasnjuje, da se po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1, 2. člen) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, to je aktov, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Po ZUS-1 gre za koncept subjektivnega spora, po katerem je upravni spor namenjen predvsem varstvu pravic in pravnih interesov posameznikov, prispevek k objektivni zakonitosti pa je zgolj posledica te presoje, ki se opravi glede s tožbo izpodbijanega akta in zgolj v tem okviru. Iz navedenega sledi, da namen upravnega spora ni splošna presoja zakonitosti dela upravnih ali občinskih organov, kot tudi, da so za ta postopek nerelevantne tožbene navedbe o davčnemu organu nepravilno posredovanih podatkih v primeru drugih zavezancev - ti lahko namreč pravno (tudi sodno) varstvo uveljavijo na podlagi pravnih sredstev, ki jih njim zagotavlja zakon. Tožnik pa ima pravni interes, da mu je v plačilo naložena obveznost odmerjena pravilno in zakonito, pri čemer v zadevi izpostavljeno sporno vprašanje ni pravno nepomembno. Tudi sama toženka pravnega interesa za ta upravni spor tožniku ne odreka, saj v odgovoru na tožbo predlaga vsebinsko odločitev in ne zavrženje tožbe. Sodišče je torej tožbo vzelo v vsebinsko presojo.

12Nadalje je treba pojasniti, da zakonsko podlago za sprejem Odloka (med drugim) pomeni ZSZ/1984, oziroma natančneje, njegovo VI. poglavje. Navedeni predpisi (VI. poglavje ZSZ/1984 in Odlok) so po izrecni določbi 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (v nadaljevanju: ZDavNepr) prenehali veljati z uveljavitvijo tega zakona, torej s 1. januarjem 2014. Ustavno sodišče pa je z odločbo U-I-313/13-86 ZDavNepr razveljavilo ter odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katerimi so tudi VI. poglavje ZSZ/1984 in na njegovi podlagi izdani občinski odloki. Pravne posledice razveljavitve zakona določa 44. člen Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS), po katerem se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred tem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Pri tem pa po razveljavitvi predpisa ali posameznih njegovih določb ne "oživi" prejšnja ureditev, ki je prenehala ob uveljavitvi nato razveljavljenih odločb (tako tudi Komentar Ustave Republike Slovenije, ur. Lovro Šturm, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj 2010, str. 1122). V takšnih primerih Ustavno sodišče le začasno zapolni pravno praznino, ki je nastala zaradi razveljavitve določene zakonske ureditve, na primer tako, da odloči, da se do nove zakonske ureditve uporablja ureditev, ki je veljala pred uveljavitvijo razveljavljenih določb. Glede na povedano z odločbo Ustavnega sodišča U-I-313/13-86, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, VI. poglavje ZSZ/1984 in Odlok nista pričela ponovno veljati, temveč se zgolj uporabljata do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin. Predpis, ki mu je veljava prenehala, pa kljub temu, da se še uporablja, ne more biti predmet nadaljnjih sprememb in dopolnitev. Iz tega izhaja, da se lahko uporablja le v vsebini, kakršna je veljala ob prenehanju njegove veljave. Navedeno velja tudi glede spreminjanja (določanja nove) vrednosti točke. Takšna stališča je sodna praksa že večkrat zavzela (npr. sodbe tega sodišča v zadevah I U 1089/2015, IV U 154/2015 in I U 775/2016). V slednji in nato v sodbi v zadevi I U 1957/2017 je sodišče pojasnilo tudi, da na drugačno presojo ne more vplivati določba 58. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2016 in 2017 (ZIPRS1617) oziroma določba 59. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018 (ZIPRS1718), po kateri se kot uporaba prve in tretje alineje 41. člena ter določb VI. poglavja ZSZ/1984 ter uporaba 218., 218.a, 218.b, 218.c, 218.č in 218.d člena ZGO-1 šteje tudi sprejemanje občinskih odlokov v skladu s VI. poglavjem ZSZ/1984. Navedena zakonska določba namreč ni le razlagalne narave, temveč gre za določbo, ki je šele s svojo uveljavitvijo (to je 12. 12. 2015) omogočila občinam sprejemanje novih odlokov za odmero NUSZ. Kot je navedlo sodišče, neomejena uporaba predpisov še vedno pomeni zgolj to, torej njihovo uporabo, dokler zakonodajalec ne sprejme drugačne rešitve, ki pa velja od sprejema te rešitve naprej in ne za nazaj (razen če je tako izrecno določeno in sprejeto - 153., 154. in 155. člen Ustave Republike Slovenije, kar glede zadevne zakonske določbe ni bilo).

13Za obravnavani primer to pomeni, da Odloka, kot je prenehal veljati s 1. januarjem 2014, za leto 2015 ni bilo mogoče spreminjati ali dopolnjevati, ampak zgolj uporabiti v vsebini, kakršna je veljala ob prenehanju njegove veljave. Glede na navedeno tudi ni bilo pravne podlage, da bi se z ugotovitvenim sklepom na novo določala vrednost točke za odmero NUSZ za leto 2015, ampak ugotovitveni sklep lahko pomeni zgolj uporabo določb Odloka o revalorizaciji predhodno določene vrednosti točke.

14V prvem odstavku 18. člena Odloka je predpisano, da vrednost točke za izračun NUSZ na območju občine Piran določi do konca leta za naslednje leto občinski svet na predlog župana ter je različno za zazidano in nezazidano stavbno zemljišče. Če ni bilo mogoče določiti vrednosti točke, se za izračun uporablja revalorizirana zadnje določena vrednost točke. V zvezi s tem je v drugem odstavku 18. člena Odloka določeno, da se vrednost točke enkrat letno revalorizira na zadnji dan koledarskega leta z indeksom rasti cen na drobno, ki ga objavi Statistični urad Republike Slovenije. Glede na navedeno se torej v primeru, ko do konca leta za naslednje leto ni bila določena vrednost točke v smislu določbe prvi povedi prvega odstavka 18. člena Odloka (tudi npr. zato, ker to glede na razveljavitev ureditve ni bilo mogoče), za izračun NUSZ uporabi zadnja (v smislu omenjene določbe) določena vrednost točke, revalorizirana v skladu z drugim odstavkom 18. člena Odloka na zadnji dan koledarskega leta, v konkretnem primeru torej revalorizirana na zadnji dan leta 2014. Pri čemer je, glede na namen določb o revalorizaciji, kot upoštevni indeks utemeljeno razumeti oziroma uporabiti indeks cen življenjskih potrebščin (primerjaj tudi Zakon o nadomestitvi indeksa drobnoprodajnih cen z indeksom cen življenjskih potrebščin), kar med strankama ni sporno.

15Tožnik je že v pritožbi navedel ter dokazoval, in pri tem vztraja tudi v tožbi, da je v ugotovitvenemu sklepu navedena vrednost točke zaradi nepravilno, v neskladju z Odlokom uporabljenega indeksa, nepravilna in neskladna z Odlokom, odmerna odločba pa zato nezakonita. Drugostopenjski organ se do tega ugovora vsebinsko ni opredelil in torej ni obrazložil, ali pri odmeri uporabljena vrednost točke ustreza vrednosti iz 18. člena Odloka (ali ne, kar je tožnik tudi dokazoval z izpisom podatkov Statističnega urada), ampak se je zgolj skliceval, da je vezan na ugotovitveni sklep. Pri čemer pa sodišče dodaja, da se morajo v odločbi o pritožbi presoditi vse pritožbene navedbe (drugi odstavek 254. člena ZUP) in da se mora zato že upravni organ opredeliti tudi do ugovorov, kot je tožnikov, ker šele to omogoča polni preizkus izpodbijanega upravnega akta (glede tega primerjaj tudi stališča iz 17. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 48/2016). Upravni organ namreč mora imeti pred očmi, da lahko stranka po dokončnosti upravne odločbe le-to izpodbija v upravnem sporu, v katerem je sodišče po 125. členu Ustave vezano le na Ustavo in zakon, in v katerem mora toženka, katere organ je izdal izpodbijano odločbo, le-to ubraniti. Če odločbe zaradi pomanjkljive vsebinske opredelitve do ugovorov (pri)tožnika ni mogoče preizkusiti, je namreč to absolutna bistvena kršitev pravil postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki daje podlago za odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovni upravni postopek.

16Pri čemer sodišče nadalje dodaja, da argumenti, ki jih je v zvezi z ugotovitvenim sklepom oziroma v njem navedeno vrednostjo točke, podala toženka in pojasnilo, ki ga je v tej zvezi pridobila od Občine Piran, ne kažejo na to, da bi bila sporna vrednost točke ugotovljena ob upoštevanju (drugega odstavka) 18. člena Odloka. V pojasnilu Občine Piran z dne 1. 2. 2016, ki ga je po vloženi pritožbi pridobil davčni organ (tožniku pa ga ni vročil, oziroma to vsaj iz upravnega spisa ni razvidno), je navedeno, da se vrednost točke revalorizira na zadnji dan koledarskega leta, da revalorizirano vrednost točke sprejema občinski svet na seji, da mora biti vrednost revalorizirane točke objavljena pred koncem koledarskega leta in da je zaradi tega treba primerjati inflacijo za mesec, ki ni zadnji mesec v koledarskem letu, saj sicer ni mogoče izvesti vseh potrebnih postopkov za spremembo. Navedeno ni skladno z drugim odstavkom 18. člena Odloka, ki predpisuje, kako se revalorizira vrednost točke (pri čemer ne gre za spremembo v smislu določanja (nove) vrednosti točke, ampak zgolj za z Odlokom vnaprej predpisano revalorizacijo že predhodno določene vrednosti točke, kar pomeni, da je revalorizirano vrednost točke mogoče izračunati neposredno na podlagi določb 18. člena Odloka) ter izrecno določa, da se to stori na zadnji dan koledarskega leta. Da v ugotovitvenem sklepu to ni bilo upoštevano, nakazuje tudi gradivo za sprejem tega sklepa, dostopno s spletne strani Občine Piran prek tam objavljenega seznama predlogov predpisov, v katerem je navedeno, da je bil upoštevan ICŽP 101,2 kolikor znaša stopnja inflacije za obdobje od novembra 2012 do oktobra 2014. Pri čemer sodišče pripominja, da četudi bi občina menila, da vrednosti točke pravno ni mogoče revalorizirati, kot to določa drugi odstavek 18. člena Odloka, ji to ne daje pravice do izbire drugačnega načina oziroma časa revalorizacije, ampak bi lahko kvečjemu (ko ji je bila dana zakonska podlaga za to) spremenila zadevno določbo Odloka.

17Po vsem navedenem je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem je pri odločanju vezan na pravno mnenje in stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo tako moral ugotoviti in obrazložiti, ali v ugotovitvenem sklepu navedena višina vrednosti točke za odmero NUSZ za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča ustreza vrednosti iz 18. člena Odloka (v smislu 17. točke te obrazložitve), in se pri tem vsebinsko opredeliti do podanih navedb in dokazil tožnika, ter če navedena vrednost točke določbam Odloka ne ustreza, NUSZ za leto 2015 tožniku odmeriti brez upoštevanja ugotovitvenega sklepa (ob upoštevanju zadnje pred tem v smislu prve povedi prvega odstavka 18. člena Odloka določene vrednosti točke, revalorizirane v skladu z drugim odstavkom tega člena Odloka na zadnji dan koledarskega leta 2014).

18Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, za kar ima podlago v določbi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 glede na to, da je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Podlage, ki bi v obravnavani zadevi terjala odločanje v sporu polne jurisdikcije, ni. Po določbah prvega odstavka 65. člena ZUS-1 sodišče lahko odpravi upravni akt in s sodbo samo odloči o stvari, vendar takšno odločanje pomeni zgolj možnost, izjemo od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki se uporabi le takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti učinkovitega varstva njenih pravic, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Pa tudi tožnik sam je v tožbi kot zanj sprejemljivo obliko sodnega varstva navedel tudi vrnitev zadeve v ponovni upravni postopek.

K II. točki izreka:

19Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba, tožniku priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po drugem odstavku 3. člena Pravilnika v višini 285,00 EUR, ki se, ker je tožnikova pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. Glede na to, da se z odpravo izpodbijane prvostopenjske odločbe zadeva vrne v stanje pred njene izdajo (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), kar pomeni, da po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba o pritožbi, je povračilo vseh (tudi doslej nastalih) stroškov upravnega postopka stvar ponovnega upravnega postopka. Toženka mora tako tožniku povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dneh od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).