UPRS Sodba in sklep I U 155/2019-8

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom prošnjo tožnika, državljana Nigerije, za priznanje mednarodne zaščite zavrgla in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Zvezni republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju, Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je toženka na podlagi vnosa tožnikovih prstnih odtisov v Centralno bazo EURODAC pridobila podatek, da je tožnik za mednarodno zaščito že zaprosil v Zvezni republiki Nemčiji 18. 6. 2012 in 27. 7. 2016. Zvezna republika Nemčija je na posredovano prošnjo toženke za ponovni sprejem prosilca 21. 11. 2018 odgovorila, da je na podlagi d. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Zato je toženka v skladu s 5. členom Uredbe Dublin III s tožnikom opravila osebni razgovor z namenom ugotovitve dejanskega stanja glede določitve odgovorne države članice.

3Po opravljenem osebnem razgovoru s tožnikom je toženka odločila, da ne bo prevzela pristojnosti za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Slednje iz razloga, ker je Zvezna republika Nemčija potrdila pristojnost in ker zanjo ne obstoji utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju, Listina EU). Prav tako tega ni ugotovila po opravljenem osebnem razgovoru s tožnikom. Ta je namreč povedal, da je po tem, ko je v Nemčiji prejel drugo odločbo (s prvo so zavrnili njegovo prošnjo za mednarodno zaščito) in iz katere je izhajalo, da mora to državo prostovoljno zapustiti, odšel proti Sloveniji, kjer ima dekle in pri kateri sedaj živi. Povedal je tudi, da je bil v Nemčiji deležen zdravniške oskrbe, prejemal je denar za hrano in bil nastanjen v domu. Imel pa je težave z depresijo, ker v vseh letih bivanja v Nemčiji ni uspel pridobiti delovnega dovoljenja. V primeru vrnitve v Nemčijo bo ogrožen, saj se mu bodo depresivna stanja ponovila, česar se boji tudi njegovo dekle. Boji se tudi vrnitve v Nigerijo, kjer so mu ubili strica in zaradi česar je podal prošnjo za mednarodno zaščito. V Sloveniji se počuti dobro, odkar mu je bil odpravljen ukrep omejitve gibanja in živi pri dekletu, s katerim si želita ustvariti družino. Toženka zaključuje, da tožnik v Zvezni republiki Nemčiji ni bil izpostavljen nečloveškemu ali nehumanemu ravnanju, saj je imel zdravniško oskrbo, denar za prehrano in dom. Prav tako v Zvezni republiki Nemčiji ni sistemskih pomanjkljivosti in nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, zato vrnitev v državo EU ne more in ne sme biti sporna.

4Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženki očita, da se do tožnikovega duševnega stanja ni opredelila in ni ovrednotila vpliva na tožnikovo duševno zdravje, ki ga bo imela predaja Zvezni republiki Nemčiji. Opozarja, da je Sodišče EU v sodni praksi opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine EU ustreza tisti iz 3. člena EKČP, ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine EU enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka). Prav tako je iz sodne prakse ESČP v zvezi s 3. členom EKČP razvidno, da je lahko trpljenje zaradi telesne ali duševne bolezni, ki je nastopilo naravno, zajeto s 3. členom EKČP, če se zaradi ravnanja, ki je posledica pripornih razmer, izgona ali drugih ukrepov, za katere je odgovornost moč pripisati oblastem, stopnjuje ali obstaja tveganje, da se bo stopnjevalo, in to pod pogojem, da trpljenje, ki iz tega izvira dosega minimalno resnost, ki se zahteva s tem členom. Navaja, da v kolikor bi predaja prosilca s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi takšna predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Če prosilec predloži objektivne elemente (zdravniška potrdila, ki izkazujejo posebej resno zdravstveno stanje in bi predaja lahko imela nepopravljive in znatne posledice za takšno zdravstveno stanje), potem organi držav tega ne smejo zanemariti. Tožnik je tekom postopka ves čas zatrjeval in izkazoval svoje duševne težave ter povedal, da je njegova travma ta, da bi moral oditi v Nemčijo. Poleg tega ga še vedno obremenjuje dogodek, ko so ubili njegovega strica. Pri tem je potrebno še zlasti upoštevati, da ima v Sloveniji partnerico, s katero živi in s katero urejata vse potrebno za sklenitev zakonske zveze. Tožnik si je v ta namen že pridobil dokumente (rojstni list, potrdilo o samskem stanu in dovoljenje za sklenitev zakonske zveze), česar v času osebnega razgovora ni mogel navajati brez svoje krivde, saj je dokumente prejel šele 16. 1. 2019. Glede na navedeno bi Slovenija nedvomno lahko uporabila diskrecijsko klavzulo iz 17. člena Uredbe Dublin III.

5Tožnik hkrati s tožbo vlaga predlog za odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o vloženi tožbi na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju, ZUS-1).

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi ter predlaga zavrnitev tožbe.

K točki I. izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je le-ta odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala. Prošnjo je zavrgla, saj bo tožnik predan Zvezni republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. Odločitev toženke temelji na 4. alineji 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju, ZMZ-1), po kateri lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica EU ali pristopnica k tej Uredbi. Prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljanov tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vložijo na ozemlju katerekoli izmed članic tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III te Uredbe.

9Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna. Toženka je pravilno ugotovila, da za Zvezno republiko Nemčijo, ki je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, ni podana utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti z zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Sodišče se z njenimi razlogi strinja in jih v izogib ponavljanja posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

10Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III omogoča, da v primeru, kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, lahko prošnjo obravnava tudi druga država članica. Tožnik se v tej zvezi sklicuje na sodno prakso SEU in toženki očita, da se ni opredelila do vpliva, ki ga bo imela predaja Zvezni republiki Nemčiji na tožnikovo duševno zdravje. Sodišče se s tožbenimi razlogi ne strinja, saj se po sodbi SEU v zadevi C-578/16 ne šteje vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščtito kot upoštevna v okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine EU, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec „posebej hudo duševno ali fizično bolezen“ in da je posebna resnost njegovega zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec.¹ Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil. V konkretnem primeru pa temu ni tako. Tožnik ne prilaga takšnih dokazil, iz katerih bi slednje izhajalo, dokazno breme pa je na njegovi strani. Prav tako je tudi ESČP v zadevi Paposhvili z dne 13. 12. 2016 poudarilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve). V obravnavani zadevi po presoji sodišča niti trditve niti predloženi dokazi ne kažejo na to. V osebnem razgovoru je tožnik navedel, da je imel v Nemčiji težave z depresijo, a tudi vso potrebno zdravstveno oskrbo; v Sloveniji pa je imel težave le, dokler mu je bilo omejeno gibanje. Kot je tožnik povedal, je bil v času, ko mu je bilo v Republiki Sloveniji omejeno gibanje, pregledan s strani specialista psihiatrije. Iz predloženega izvida z dne 21. 11. 2018 izhaja postavljena diagnoza - povečana anksioznost, za kar mu je zdravnik predpisal jemanje zdravil za zdravljenje depresije in stresnih motenj ter nespečnosti. Tožnik je še nadalje povedal, da po tem, ko je bil izpuščen iz Centra za tujce, tovrstnih težav ni več trpel. Iz njegovih navedb prav tako izhaja, da je imel v času bivanja v Nemčiji depresivna obdobja, vendar je vsakokrat imel dostop do zdravnika, ki mu je predpisal zdravila in mu obenem dejal, naj si omisli hobi. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati, da trpi za posebej hudo duševno ali fizično boleznijo, ki bi pri njem lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Toženka se je do teh osebnih okoliščin v zadostni meri opredelila. Tudi sodišče ne dvomi, da bo imel tožnik glede na svoje zdravstveno stanje v Zvezni republiki Nemčiji ustrezno zdravstveno oskrbo, tako kot v Republiki Sloveniji, saj v Zvezni republiki Nemčiji niso izkazane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z zdravstveno oskrbo prosilcev.

11Po mnenju sodišča v konkretnem primeru sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in nevarnostjo nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v Zvezni republiki Nemčiji ni, kar je pojasnila tudi toženka in na njene razloge se tudi sodišče v celoti sklicuje. Prav tako tožnik na osebnem razgovoru ni izpostavil nikakršnih sistemskih pomanjkljivosti, saj, kot izhaja iz njegove izpovedbe, Nemčije ni zapustil zaradi pomanjkljivost azilnega sistema, pač pa zato, ker je, kot je povedal, prejel odločbo, iz katere je izhajalo, da mora Nemčijo prostovoljno zapustiti. Celo nasprotno, potrdil je, da v Nemčiji ni bilo nehumanega ravnanja. Ob tem sodišče še poudarja, da mu ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Nemčiji v smislu sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih, niti tožnik takega poročila v postopku ni predložil. Obstoja utemeljenih domnev oz. poročil o sistemskih pomanjkljivostih, ugotovljenih z dokumenti bodisi organov EU ali ESČP ali pa UNCHR pa ne izkazujejo niti tožbene navedbe.

12V zvezi s sklicevanjem tožnika na 17. člen Uredbe Dublin III sodišče ugotavlja, da se tožnik šele v tožbi sklicuje na diskrecijsko klavzulo, kar je zato tožbena novota (52. člen ZUS-1). Ne glede na to, pa tožnik v tožbi razlogov za uporabo diskrecijske klavzule po presoji sodišča ni izkazal. Sklicuje se na to, da se želita s partnerko, pri kateri živi, poročiti. Pri tem pa je iz podatkov v spisu razvidno, da tožnik pri partnerki ne živi več kot dva meseca in torej ne gre za dalj časa trajajočo skupnost. Zato po presoji sodišča njegove tovrstne navedbe niso prepričljive. Pa tudi sicer to samo po sebi še ni razlog za uporabo diskrecijske klavzule. Poleg tega pravica iz 8. člena EKČP (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja) tudi ni absolutna pravica.

13Diskrecijska pravica države, da sama odloči, ali bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, kljub temu, da omogoča odločanje po prostem preudarku, zavezuje državo članico, da upošteva zakonske okvire. Odločitev mora biti izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je to pooblastilo dano. Po prostem preudarku izdana odločba je zakonita, če je v skladu s tem namenom.² Sodišče ocenjuje, da je namen, za katerega je pooblastilo dano, v tem primeru podvržen zelo strogi presoji, saj bi sicer lahko prišlo do zlorab postopka³. Kakor izhaja tudi iz sodb SEU, je sklicevanje na to diskrecijo možno, vendar pa lahko pride do uporabe te klavzule le v izjemnih primerih (zadeva C – 576/16 PPU (C.K., H.F., A.S. Proti Republiki Sloveniji)).

14Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep toženke, da ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, saj bo predan Zvezni republiki Nemčiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito in ki je odgovornost tudi sprejela, pravilen in zakonit, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15Ker je tožnik v konkretnem primeru predlagal tudi opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da je odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika, glede na ustaljeno upravno sodno prakso glede odločanja v tovrstnih zadevah in je tožbene navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po stališču Ustavnega sodišča, kot med drugim izhaja iz njegove odločbe št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (10. odstavek obrazložitve) mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“ Tudi po stališču Vrhovnega sodišča, izraženem v zadevi št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Vendar tega v konkretnem primeru tožnik s svojimi navedbami ni izkazal, zato je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave in pri tem upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost, pri čemer je pomembno tudi to, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodne postopke in povečalo potrebne stroške. Sodišče v konkretnem primeru meni, da obseg sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta, ki zajema tako dejanska kot pravna vprašanja in zgoraj navedeni razlogi za odločanje brez glavne obravnave v tem primeru ne odstopajo od sodne prakse ESČP.

K točki II. izreka:

16Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. Po določbi v četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 se v postopku sodnega varstva uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima več pravnega interesa.

17Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

¹ Prim. sodbo SEU C-576/16, točke 68, 72 do 75, druga alineja 2. točke izreka in sodbo ESČP v zadevi Paposhvili z dne 13. 12. 2016, točka 174.
² Erik Kerševan, Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, Ius software, GV založba, Ljubljana 2017, stran 68-69.
³ Kar v znatni meri preprečuje že dejstvo, da predpisi ne določajo, da takšno pravno sredstvo avtomatično odloži izvršitev.