UPRS Sodba I U 289/2017-31

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep A., št. 721-29/2016-3 z dne 16. 1. 2017 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1B. (v nadaljevanju B.) je s sklepom, št. D-11/09 z dne 28. 10. 2016, zavrnil doktorsko disertacijo tožnice z naslovom ... in v obrazložitvi pojasnil, da razlogi za negativno mnenje in njihova utemeljitev ne dopuščajo pozitivne ocene predložene disertacije in njenega sprejema v zagovor.

2Tožnica je zoper izpodbijani sklep vložila pritožbo, ki jo je A. (v nadaljevanju A.) s sklepom, št. 721-29/2016-3 z dne 16. 1. 2017, zavrgel. V obrazložitvi navaja, da je tožnica pritožbo zoper sklep B. vložila pravočasno, to je v roku, ki ga določa drugi dostavek 281. člena Statuta A. (v nadaljevanju Statut). Ugotavlja pa, da pritožba ni dovoljenja, saj je z dnem 30. 9. 2016 ugasnila materialna podlaga za vložitev pritožbe. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 63/04, v nadaljevanju ZVis-D), je uvedel novo, tako imenovano "bolonjsko" strukturo za pridobitev visokošolske izobrazbe s tremi stopnjami. V prehodni določbi, in sicer v 48. členu je določil, da se študenti, ki se vpišejo v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov, izobražujejo in končajo izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo ZVis-D, vendar najdlje do izteka študijskega leta 2015/16, kar pomeni najdlje do 30. 9. 2016. po tem datumu dokončanje študijskih programov ni več mogoče. Gre za materialni nepodaljšljiv zakonski rok, v katerega ni dopustno posegati, kar po njegovem poteku pravica iz materialnega predpisa preneha obstajati. Če posameznik do 30. 9. 2016 ni zaključil študijskega programa in v tem roku ni določeno o pravnem sredstvu, ki ga je uporabil, to pomeni, da študija pod enakimi pogoji ne more več zaključiti.

3Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je po prejemu obvestila A. o odobritvi teme doktorske disertacije s B. sklenila Pogodbo o plačilu stroškov za opravljanje doktorata z dne 3. 6. 2009. S pogodbo bil individualno opredeljen potek nebolonjskega doktorskega študijskega programa, ki je hkrati dokazilo o vpisu v ta študijski program in kar med strankama ni sporno. Sporno tudi ni, da je tožnica obveznost predložitve doktorske disertacije pravočasno izpolnila v mesecu juliju 2013, prav tako je v celoti spoštovala finančne in študijske obveznosti. V nasprotju s tem pa tožena stranka ni pravočasno izpolnjevala svojih obveznosti v okviru predpisanih rokov niti ni izpolnila obveznosti v skladu s pristojnostmi pritožbenega organa druge stopnje, saj je reševanje tožničine pritožbe odklonila, in to kljub ugotovitvi, da je bila pritožba vložena pravočasno. Tožnici so zato kršene pravice iz 22. in 25. člena v povezavi z 14. in 15. členom Ustave RS v zvezi s 1. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je del primarnega prava EU, kot je tudi pravica do izobraževanja in izobrazbe iz 2. člena Protokola št. 1 k EKČP.

4Tožena stranka je javni visokošolski zavod, ki ga je ustanovila Republika Slovenija, vendar pa ni izpolnjevala svojih obveznosti v okviru rokov, izhajajočih iz relevantnih materialno pravnih določil, med drugim tudi iz določil njenega avtonomnega prava, konkretno Statuta in Pravilnika o doktorskem študiju B., veljavnih v času sklenitve Pogodbe o plačilu stroškov za opravljanje doktorata, kakor tudi iz relevantne zakonodaje, to je Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) v povezavi z relevantnim pravom EU ter mednarodnimi instrumenti človekovih pravic. Četudi je tožnica pravočasno predložila izdelano doktorsko disertacijo, je tožena stranka nedopustno ,in sicer dvakratno prekoračila predpisani trimesečni rok iz prvega odstavka 170. člena Statuta, ko je več kot šest mesecev po tem, ko je tožnica predložila disertacijo, na seji B. dne 22. 5. 2014 imenovala Komisijo za oceno disertacije (v nadaljevanju Komisija). Prav tako tožena stranka ni spoštovala predpisanega roka iz prvega odstavka 171. člena Statuta, saj člani Komisije niso v predpisanem trimesečnem roku po imenovanju, to je najkasneje do 22. 9. 2014 izdelali pisnih poročil o disertaciji. B. je na seji dne 26. 3. 2015 dodatno imenoval še četrtega člana Komisije, na seji dne 21. 5. 2015 pa odločil, da se tožnici določi nov rok za spremembo in ponovno predložitev disertacije, in sicer do 31. 12. 2015. Tožnica je disertacijo spremenila in jo predložila dne 7. 12. 2015, torej pravočasno, kar med strankama tudi ni sporno. Disertacijo so pozitivno ocenili trije člani Komisije, negativno pa jo je, tako kot v prvem ocenjevanju, ocenil A.A., ki pa je tudi znova prekoračil predpisani trimesečni rok z izdelavo ocene. Kljub trem pozitivnim mnenjem, ki jih je prvostopenjski organ očitno prezrl, je očitno zgolj na podlagi predloga enega ocenjevalca sprejel izpodbijani sklep, da se doktorska disertacija zavrne.

5Tožnica, glede na določbo četrtega odstavka 171. člena Statuta, doktorske disertacije ne more predložiti ponovno. S tem ji je povzročena nenadomestljiva škoda, saj so izničeni vsi napori, usmerjeni v pripravo disertacije, nepovratno izgubljen čas, ki ga je posvetila tej pripravi, obenem pa je prosta tema njene disertacije, kar pomeni, da so nezaščitene tudi pravice intelektualne lastnine. Tožnica ob sklicevanju na prvi odstavek 37. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na podlagi katerega je bilo v primerljivi zadevi odločeno s sodbo in sklepom opr. št. I U 1648/2016 z dne 28. 11. 2016, o katerem se je izreklo tudi Vrhovno sodišče RS s sklepom št. X Ips 416/2016 z dne 1. 2. 2017, sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v zvezi s sklepom drugostopenjskega organa odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, podrejeno pa, da s sodbo ugotovi nezakonitosti izpodbijanega sklepa v zvezi s sklepom drugostopenjskega organa. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrže, kolikor temu ne bi sledilo, pa zavrne kot neutemeljeno, tožnica pa naj ji tudi povrne stroške postopka. Tožnica v tožbi napada tako sklep B. koto tudi sklep A.. Iz vsebine tožbe je razvidno, da se tožnica ne strinja z dejstvom, da je tožena stranka zavrnila njeno doktorsko disertacijo. Poudarja, da je po določbah Ustave RS in ZVis univerza avtonomna pri urejanju razmerij, ki se tičejo njenega delovanja in poslanstva, zlasti razmerij, ki so navedena v 6. členu ZVis in med katera spadajo tudi pogoji za podelitev strokovnih in znanstvenih naslovov. V ustavno in zakonsko opredeljeno avtonomijo univerze ni mogoče posegati na način, kot ga s predmetno tožbo zasleduje tožnica. Smiselno enako se je izrekla tudi sodna praksa, konkretno Vrhovno sodišče RS v zadevah X Ips 60/2009, I Up 553/2008, I Up 28/2009. Na podlagi te sodne prakse je mogoče ugotoviti, da je postopek ocenjevanja doktorske disertacije strokovno delo znotraj pedagoškega procesa, za katerega se ne uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Z izpodbijanima sklepoma se tudi ni odločalo o kakšni pravici s področja upravnega prava, saj negativna ocena doktorske disertacije ni pravica ali pravna korist s tega področja, zoper strokovne odločitve, sprejete v postopku ocenjevanja, pa ni zagotovljenega sodnega varstva in je zato treba tožbo zavreči.

7Tožena stranka v nadaljevanju navaja, da je tožba tudi sicer neutemeljena. Tožnica je v septembru 2013 predložila izdelano doktorsko disertacijo, kar med strankama ni sporno, medtem ko so njene trditve, da je tožena stranka prekoračila predpisani trimesečni rok iz prvega odstavka 170. člena Statuta, zgrešene. Po tej določbi se namreč poročevalci za oceno disertacije imenujejo na prvi seji senata po predložitvi disertacije. Roki, na katere se sklicuje tožnica, so sicer instrukcijski in ne prekluzivni. Tožnica tudi ne pove, kakšen vpliv naj bi imela zatrjevana prekoračitev rokov na njene pravice in interese. Tožnici je bila prvotno predložena disertacija vrnjena v spremembo in dopolnitev na podlagi dveh negativnih ocen članov komisije, tožnica pa je prejela tudi odpravek obeh negativnih poročil z navodilom kako mora disertacijo spremeniti in popraviti.

8Tožnica je spremenjeno doktorsko disertacijo res predložila dne 7. 12. 2015, ki pa je bila s sklepom B. zavrnjena. Tožnica zmotno zaključuje, da je do zavrnitve prišlo kljub trem pozitivnim in le enemu negativnemu poročilu. Odločitev je namreč sprejel B., poročila poročevalcev pa so mu bila zgolj v pomoč pri odločanju. Tožena stranka tudi zavrača stališče tožnice, da ji je z odločitvijo tožene stranke nastala nepopravljiva škoda, tega pa tožnica tudi ni z ničemer izkazala. Neutemeljena in nekonkretizirana pa je tudi njena trditev, da so bile kršene njene pravice zato, ker je bila njena pravočasna pritožba zavržena.

9Tožnica v pripravljalnih vlogah z dne 22. 4. 2017, 8. 6. 2017 in 13. 7. 2017 vztraja pri tožbenih navedbah. Poudarja, da avtonomija univerze, ki je ustavno priznana, ne dopušča arbitrarnega in nezakonitega kršenja ustavnih procesnih pravic in s tem tudi dostojanstva študentov. Navaja, da je v obravnavanem primeru tožena stranka odločila drugače kot v primerljivih zadevah, kar v nadaljevanju opisuje. Podlaga njenega tožbenega zahtevka je Pravilnik o doktorskem študiju, ki je bil sprejet dne 15. 2. 2011 na seji B. in je v 32. členu prehodnih in končnih določb določil, da se za kandidate, ki so dispozicijo doktorske disertacije predložili pred uvedbo tretjestopenjskega doktorskega študija Pravo, še naprej uporabljajo pravila, ki so zanje veljala ob predložitvi dispozicije. Tožnici je bila v postopku kršena tudi pravica dostopa do spisa in pravica do obrambe. Odločitev tožene stranke ni obrazložena, tožnici pa je bilo onemogočeno, da bi se ped odločitvijo izrekla glede relevantnih okoliščin. A. sicer uživa avtonomijo pri svojem odločanju, vendar pa mora biti razlaga zakonskih določb skladna z Ustavno pa tudi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki jih varujejo ratificirane meddržavne pogodbe, kar je presodilo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 207/2014 z dne 11. 11. 2015. A. ni imel ustrezne pravne podlage za zavrženje tožničine pritožbe, utemeljitev njegovega sklepa pa je neprimerna, saj ZVis-D pravice do pritožbe ni ukinil, ta pa je zajamčena s 25. členom Ustave in opredeljena tudi v Statutu tožene stranke. Tožnici nikakor ni mogoče odreči interesa ne za pritožbo in tudi ne za tožbo v upravnem sporu, o čemer se je že večkrat izrekla tudi sodna praksa, ki jo tožnica citira.

10Tožena stranka v pripravljalnih vlogah z dne 26. 5. 2017 in 12. 6. 2017 vztraja pri svoji odločitvi. Trdi, da tožničine navedbe tudi v pripravljalnih vlogah ostajajo na pavšalni ravni. Tožnica se sklicuje na kršitve Statuta, Pravil in Pravilnika, vendar tega z ničemer ne utemelji niti ne navede natančno aktov, na katere se sklicuje. Očitek o arbitrarnem odločanju ne drži, saj člani Komisije ne odločajo ne o sprejemu in ne o zavrnitvi predložene doktorske disertacije, pač pa odločitev sprejme B. kot najvišji strokovni organ članice Univerze v Ljubljani.

K točki I izreka:

11Sodišče meni, da je stališče tožene stranke, da ocena doktorske disertacije ne more biti predmet sodne presoje, saj gre za strokovno opravilo, utemeljena. Tako je tudi stališče sodne prakse.¹ Predmet sodne presoje pa je po prepričanju sodišča lahko odločanje o tem ali ima tožnica pravico, da se zoper tako oceno pritoži in da tako pritožbo A. obravnava po vsebini.

12Med strankama ni sporno, da je tožnica pritožbo zoper sklep B., s katerim je bila zavrnjena njena doktorska disertacija, vložila pravočasno in tudi ni sporno, da je bila upravičena oseba za vložitev pritožbe. Sporno pa je ali določba 48. člena ZVis-D izključuje pravico do pritožbe, tako kot je v sklepu odločil A. in tožničino pritožbo zavrgel z utemeljitvijo, da je z dne 30. 9. 2016 ugasnila materialna podlaga za vložitev pritožbe.

13ZVis-D je v drugem odstavku 48. člena prehodnih in končnih določb določil, se študenti (torej tudi doktorski kandidati), ki se vpišejo v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe, izobražujejo in končajo izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, vendar najdlje do izteka študijskega leta 2015/16, kar pomeni najdlje do 30. 9. 2016. Taka ureditev po mnenju sodišča ne izključuje pravice do pritožbe v postopkih ocenjevanja, torej tudi ne pravice do pritožbe zoper (negativno) oceno doktorske disertacije, ki je bila sprejeta pred tem dnem, pritožba zoper tako odločitev pa vložena po izteku tega roka. Z zakonom se sicer lahko določi, da zoper nekatere odločitve ni pritožbe, vendar pa mora biti taka ureditev v zakonu izrecno določena, pa tudi v tem primeru mora biti zoper sprejeto odločitev zagotovljena pravica do sodnega varstva. Pravica do pravnega sredstva je namreč ena od temeljnih ustavnih pravic, ki jo določa 25. člena Ustave RS, skladno s katero mora biti vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnosti in pravnih interesih. ZVis-D ni določil, da naj zoper ocene, torej tudi zoper ocene doktorskih disertacij po študijskih programih, ki so se zaključili s 30. 9. 2016, pritožba ne bi bila dopustna. Iztek materialnega roka do 30. 9. 2016 zato po prepričanju sodišča ne sme vplivati na procesne pravice doktorskega kandidata, ki je disertacijo predložil pred tem dnem in je bila pred tem dnem s sklepom A. zavrnjena², kar velja prav za obravnavani primer.

14Skladno z vsem navedenim, je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava sklep A., št. 721-29/2016-3 z dne 16. 1. 2017 na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje, v katerem bi moral pritožbo tožnice obravnavati po vsebini.

K točki II izreka:

15Ker je sodišče tožbi ugodilo in odločitev A. odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopala odvetnica.

¹ Primeroma, Vrhovno sodišče RS v sodbah, opr. št. I Up 553/2008, I Up 28/2009, X Ips 60/2009, X Ips 328/2012, X Ips 188/2013.
² Smiselno enako Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. I U 1815/2016-15.