UPRS Sodba I U 2017/2018-7

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika (v nadaljevanju tudi prosilec) za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča RS II DoR 112/2018 z dne 7. 6. 2018, s katerim je bilo odločeno o predlogu za dopustitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1897/2017 z dne 7. 2. 2018 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2907/2013 z dne 27. 3. 2017.

2Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je toženka svojo odločitev utemeljila s sklicevanjem na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), kjer je pri oceni očitne nerazumnosti prosilčeve zadeve upoštevala, da institut ustavne pritožbe ni redno pravno sredstvo, temveč pravno sredstvo, ki se lahko vloži le izjemoma. Prosilec namreč želi BPP za sestavo in vložitev ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, pri tem pa samostojno, odgovorno in neodvisno presodi, kdaj so izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije. Ustavno sodišče pa ni pristojno presojati, ali je odločitev Vrhovnega sodišča glede izpolnjenosti pogojev za dopustitev revizije zakonita, ampak preizkusi le, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Za obrazložitev sklepa, s katerim se predlog za dopustitev revizije zavrne, zadošča splošno sklicevanje na neobstoj pogojev iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), Ustavno sodišče pa je pristojno opraviti ustavnosodno presojo te odločitve. Prosilec v prošnji navaja, da je prišlo do kršitve 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), vendar je ta navedba pavšalna in nekonkretizirana, saj iz prošnje ni razvidno, katero ravnanje naj bi predstavljalo kršitev te pravice. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ne zagotavlja dvostopenjskega sojenja, zato pravica do revizije ni zajeta s pravico do pravnega sredstva. Ker je prosilec vložil pritožbo, o kateri je vsebinsko odločilo Višje sodišče, je bila s tem zagotovljena pravica do pritožbe in pravica iz 25. člena URS ni bila kršena. Tudi navedba, da je bila kršena pravica do sodnega varstva po 23. členu URS, je pavšalna in nekonkretizirana. Toženka opozarja na stališče Ustavnega sodišča, da ni mogoče govoriti o kršitvi te pravice, če so pritožniki zahtevek predložili sodišču in je sodišče v sporu meritorno odločilo, pri čemer vprašanje obrazložitve odločitve sodišča ni predmet varstva te ustavne pravice. V zvezi s kršitvijo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS ter enakosti pred zakonom po 14. členu URS toženka pojasnjuje, da je to jamstvo kršeno v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna, oziroma ko je sodišče sploh ne utemelji s pravnimi argumenti. V zvezi z navedbami prosilca o spornosti izvedenskega mnenja je Višje sodišče zavzelo stališče, da je bil prosilec kot tožnik prekludiran, saj pripomb na izvedensko mnenje ni podal, prav tako tudi ni predložil zdravstvene dokumentacije. Niti v predlogu za dopustitev revizije niti v prošnji ni navedel argumentov, ki bi predstavljali protiargumente zoper navedeno stališče sodišča, ampak je zgolj nekonkretizirano in pavšalno navedel, da se s takšnim stališčem ne strinja. Toženka tudi poudari, da je v sodni praksi sprejeto stališče, da je treba odškodnino za nepremoženjsko škodo vselej obravnavati kot celoto, prosilec pa ni navedel protiargumentov temu stališču. Sodbe, na katere se prosilec sklicuje, so stare 20 let ali več, zato ni mogoče govoriti o obstoječi sodni praksi oziroma trditi, da predstavljajo relevanten prikaz trenutnega stanja, prosilec pa ni izkazal morebitnega odstopa sodišč od trenutne ustaljene sodne prakse. Glede na navedeno je prošnja prosilca za dodelitev BPP očitno nerazumna, zato jo je bilo potrebno zavrniti.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja, zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje ter ji naloži povrnitev stroškov postopka. V tožbi pojasnjuje, da je namen BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti. Prošnja za odobritev BPP se lahko zavrne, če je očitno, da zadeva nima niti verjetnega izgleda za uspeh. To določilo je potrebno tolmačiti restriktivno, saj bi sicer prišlo do neupravičenega posega v pravico do sodnega varstva. Šele sam postopek bo pokazal, kakšne možnosti za uspeh je prosilec imel. Po mnenju tožnika v obravnavani zadevi ni moč govoriti o očitni nerazumnosti zadeve. Toženka je opravila vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, čeprav bi bilo potrebno opraviti le presojo razumnosti oziroma nerazumnosti. Takšno ravnanje toženke zato predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik meni, da je svojo prošnjo ustrezno obrazložil in v njej tudi izkazal razumnost vložitve ustavne pritožbe. Pripominja, da bi morala toženka pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca očitno v nesorazmerju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Poleg razumnosti zadeve ZBPP v 24. členu govori tudi o pomembnosti zadeve za prosilčev osebni in socialni ekonomski položaj. Navedenih okoliščin toženka sploh ni ugotavljala, zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

4Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožnika in vztraja pri odločitvi in razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Pri svoji odločitvi je kriterij očitne nerazumnosti uporabila restriktivno ter ni presegla pravnega standarda očitne nerazumnosti. Poudarja, da je pravni standard očitne nerazumnosti zadeve nedefiniran pravni standard, katerega vsebino je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. V skladu z navedenim je toženka upoštevala ustaljeno ustavnosodno prakso oziroma upoštevala, da je trditveno in dokazno breme ustavnih pritožnikov načeloma strožje oziroma težje, zaradi česar je polje vsebinske presoje toženke glede očitne nerazumnosti zadeve pri tovrstnih prošnjah za BPP širše kot sicer. To še bolj velja pri ustavnih pritožbah, ko se ta vlaga zoper meritorno negativno odločitev o predlogu za dopustitev revizije, pri kateri po ustaljeni ustavnosodni praksi Ustavno sodišče RS ni pristojno presojati, ali je tovrstna odločitev zakonita. Pojasnjuje, da ocene, ki jih je opravila pri presoji argumentov tožnika, niso predstavljale vsebinske presoje, temveč zgolj prima faciae ugotovitve; tako glede prekluzije tožnika v zvezi z izvedenskim mnenjem, tako glede tega, da prosilec ni niti procesno niti materialno pravno izčrpal pravnih sredstev, kar je pogoj za uspeh ustavne pritožbe, kot glede tega, da kršitve načela enakosti ni mogoče dokazovati s sklicevanjem na sodno prakso starejšo 20 ali več let, temveč kvečjemu s sklicevanjem na aktualno sodno prakso. Odločbo je mogoče preizkusiti, zato so očitki o bistveni kršitvi postopka neutemeljeni.

5Tožba ni utemeljena.

6Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla toženka v izpodbijani odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev toženke, da tožniku ne odobri BPP za sestavo in vložitev ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča o predlogu za dopustitev revizije. Toženka je svojo odločitev utemeljila na določbi 24. člena ZBPP, ki med drugim določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbah ZBPP se torej kot pogoj za odobritev BPP zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh.

8Določba 24. člena ZBPP, ki torej določa objektivni pogoj za dodelitev BPP, nalaga organu, da presodi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec prosi za BPP. Pri navedeni presoji ne gre za prejudiciranje odločitev drugega organa, kot to očita tožnik v tožbi, temveč za presojo in ugotovitev izpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

9Po določbi drugega odstavka 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika (prva alineja), ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (druga alineja). Dejstvo, da sodišče ni dopustilo revizije zoper sodbo Višjega sodišča, zatrjevanih kršitev človekovih pravic ne izkazuje. Tožnik izpolnjevanja pogojev za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo tudi ne izkazuje z argumenti, ki v pravdnem postopku niso bili obravnavani tako, kot bi si to želel, pač pa tako, kot jih je ugotovilo sodišče samo. Tožnik po mnenju sodišča tudi ni izkazal, da gre v zadevi za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Ustavno sodišče namreč v postopku ustavne pritožbe ne presoja materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne dokazne ocene sodišč, ampak je organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in svoboščin. Sodišče glede na navedeno pritrjuje toženki, da je vložitev ustavne pritožbe nerazumna, kar je imelo za posledico, da je bila prošnja za odobritev BPP utemeljeno zavrnjena.

10Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede neobrazloženosti izpodbijane odločbe, glede na to, da so razlogi, s katerimi je toženka zavrnila prošnjo za odobritev BPP, v obrazložitvi odločbe navedeni. To pa po presoji sodišča pomeni, da je bilo mogoče izpodbijano odločitev tudi preizkusiti.

11Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12Sodišče je o tožbi lahko odločilo na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov, saj tožnik v tožbi ni predlagal novih dokazov oziroma navajal novih okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o zadevi. Zato je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

13Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.