UPRS Sodba I U 377/2019-6

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani št. St ... z dne 8. 10. 2018. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev navedene pritožbe. Pri zavrnitvi prošnje se sklicuje na določilo drugega odstavka 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da dodeljena pravna pomoč zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje še niso bila opravljena. Iz prošnje tožnika, rednega poročila stečajnega upravitelja z dne 15. 1. 2019 in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 10. 1. 2019 izhaja, da je tožnik zoper predmetni sklep, za katerega zaproša za brezplačno pravno pomoč v zvezi s sestavo in vložitev pritožbe, že vložil pritožbo dne 22. 10. 2018. Glede na navedeno in ob dejstvu, da je tožnik prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložil šele 24. 1. 2019 in bi brezplačna pravna pomoč obsegala dejanja, opravljena po dnevu vložitve prošnje, to je od dne 25. 1. 2019 dalje, pritožba zoper predmetni sklep pa je bila vložena že dne 22. 10. 2018, je tožena stranka ugotovila, da gre za primer, ki ga predvideva drugi odstavek 11. člena ZBPP, in sicer je bilo dejanje pravne pomoči opravljeno pred dnevom vložitve prošnje oziroma pred 25. 1. 2019. Tožena stranka zaključuje, da je prošnja tožnika za brezplačno pravno pomoč prepozna in zato neutemeljena in je bila zato zavrnjena.

2Tožnik v tožbi navaja, da mu je tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe kršila ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in v pravico do poštenega sojenja, ki je zagotovljena v 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). EKČP šteje pravico do dostopa do sodišča za sestavni del pravice do sodnega varstva. Iz prakse ESČP izhaja, da je potrebno zagotoviti enakopravne možnosti za učinkovito uresničitev pravice do sodnega varstva strankam, ki nimajo premoženja in zato niso zmožne najeti pravno kvalificiranega pooblaščenca - odvetnika. Premoženjsko stanje tožnika je toženi stranki znano, saj je večkrat odločala v več zadevah v zvezi s tožnikom in je glede na svoje premoženjsko stanje tožnik do brezplačne pravne pomoči upravičen. Za svoj socialni položaj ni sam kriv. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi.

4Tožba ni utemeljena.

5Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo drugega odstavka 11. člena ZBPP, ki določa, da dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena. Tožena stranka je po mnenju sodišča v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je ocenila, da pogoj iz drugega odstavka 11. člena ZBPP ni izpolnjen. Sodišče pri tem pritrjuje razlogom v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke v izpodbijani odločbi. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik pritožbo zoper sklep, za katerega zaproša za brezplačno pravno pomoč, vložil že dne 22. 10. 2018, prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa je vložil šele v januarju 2019, brezplačna pravna pomoč pa bi lahko obsegala le dejanja, opravljena po dnevu vložitve prošnje.

6V zvezi s tožnikovimi navedbami, da gre pri zavrnitvi njegove prošnje za poseg v ustavno pravico do sodnega varstva, sodišče pojasnjuje, da se sicer strinja s tem, da je pravica do brezplačne pravne pomoči tudi del pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS, vendar pa to še ne pomeni, da je potrebno v vsakem primeru ugoditi prošnji za brezplačno pravno pomoč, čim je taka prošnja vložena, ne glede na obstoj procesnih predpostavk, med katerimi pa je tudi ta, da gre za prošnjo za brezplačno pravno pomoč za dejanja, ki do vložitve prošnje še niso bila opravljena. V navedeni zadevi pa je bila prošnja zavrnjena prav iz razloga, ker se je nanašala na dejanje (sestavo in vložitev pritožbe), ki je bilo do vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč že opravljeno. Z izdajo izpodbijane odločbe torej ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do sodnega varstva. Prav tako tožena stranka tudi ni kršila 6. člena EKČP, saj tudi iz njegove vsebine ne izhaja, da bi bilo potrebno vsakomur, ki zaprosi za brezplačno pravno pomoč in ima slabo premoženjsko stanje, ne glede na izpolnjevanje ostalih pogojev, prošnji za brezplačno pravno pomoč ugoditi. Iz navedenega določila EKČP med drugim izhaja, da ima vsakdo pravico, da v razumnem roku odloča o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ter kazenskih obtožbah zoper njega neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče, določena je tudi javnost sojenja in brezplačna pravna pomoč tolmača, sicer pa se ostala vsebina tega člena nanaša na kazenske postopke. Iz tega določila torej ne izhaja, da je potrebno prošnji za brezplačno pravno pomoč v vsakem primeru ugoditi, ne glede na izpolnjevanje pogojev.

7Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na svoje slabo premoženjsko stanje. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je finančno stanje prosilca sicer res eden od pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, vendar pa to ni edini pogoj, ampak so določeni tudi ostali pogoji, ki so v ZBPP natančno določeni in med temi pogoji je tudi ta, da se mora prošnja za brezplačno pravno pomoč nanašati na dejanja, ki do vložitve prošnje še niso bila opravljena.

8Ker je izpodbijana odločba pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ki je tožnik niti ni predlagal. Ocenilo je namreč, da dejansko stanje ni sporno glede tega, da je bila že pred vložitvijo prošnje za BPP vložena pritožba, za sestavo katere je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Prav to dejansko stanje pa je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. ZUS-1 pa v prvem odstavku 59. člena daje sodišču izrecno pooblastilo, da lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.