VSRS Sodba II Ips 950/2007

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 1.222.900 SIT (sedaj 5.103,07 EUR). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženkino pritožbo zoper ugodilni del sodbe in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Toženka zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je tožničina odškodninska terjatev zastarala. Vloga z dne 29. 10. 2003 je bila tako nerazumljiva, da je ni bilo mogoče formalno obravnavati. Tožnica je šele 18. 11. 2004 zoper toženko vložila pravilno oblikovan in substanciran zahtevek. To pomeni, da zastaranje ni bilo pretrgano 29. 10. 2003 (te vloge ni mogoče šteti kot drugo upnikovo dejanje zoper dolžnika pred sodiščem v smislu 388. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ) temveč šele 18. 11. 2004.

4Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija ni utemeljena.

6Za odločanje v tem primeru so pomembne naslednje dejanske ugotovitve: a) prometna nesreča se je zgodila 7. 1. 2001; b) tožničino zdravljenje je bilo zaključeno 17. 2. 2001; c) tožnica je 22. 4. 2002 vložila tožbo zoper Zavarovalnici zaradi povrnitve škode, ki ji je nastala v tej prometni nesreči (zadeva P 255/2002); d) 29. 10. 2003 (na naroku za glavno obravnavo v zadevi P 255/2002) je tožnica sodišču izročila vlogo, na podlagi katere se je postavilo vprašanje, ali tožnica tožbo razširja na toženko; e) sodišče prve stopnje jo je na podlagi 108. člena ZPP pozvalo, naj vlogo popravi, da bo razvidno, ali želi tožbo razširiti tudi na toženko; f) tožnica je v roku, ki ji ga je določilo sodišče, vlogo popravila z navedbo, naj se predlog za razširitev tožbe z dne 29. 10. 2003 šteje kot nova tožba zoper toženko.

7Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta nižji sodišči pravilno odločili, da odškodninska terjatev ni zastarala. Zastaranje (ki je pričelo teči z zaključkom tožničinega zdravljenja) je bilo pretrgano že 29. 10. 2003, ko je tožnica na naroku za glavno obravnavo v zadevi Okrožnega sodišča v Kopru P 255/2002 sodišču izročila vlogo, iz katere je bilo razvidno (čeprav nerazumljivo), da želi tožbo razširiti tudi na toženko. Takšen zaključek izhaja iz 108. člena ZPP, ki ureja ravnanje sodišča z nerazumljivimi ali nepopolnimi vlogami. Prvi in drugi odstavek tega člena določata, da mora sodišče od vložnika zahtevati, naj popravi oziroma dopolni nerazumljivo ali nepopolno vlogo ter mu za to določiti rok. Tretji odstavek tega člena pa določa, da se vloga, ki je vezana na rok in ki je bila vložena v roku, ki je bil določen za dopolnitev oziroma popravo, šteje, da je bila vložena tisti dan, ko je bila prvič vložena. Tretji odstavek 108. člena ZPP se nanaša na vse vloge, ki so vezane na roke, tudi na tiste, s katerimi se pretrga zastaranje.(1) Ker je torej tožnica vložila nerazumljivo vlogo o razširitvi tožbe na toženko in jo je nato popravljeno izročila sodišču v odrejenem roku, se pravočasnost te vloge (tudi glede zastaralnega roka) presoja glede na tisti dan, ko je bila prvič vložena.

8To pomeni, da je bilo v skladu z 388. členom ZOR zastaranje pretrgano že 29. 10. 2003, torej pred potekom tri letnega zastaralnega roka za odškodninske terjatve iz 376. člena ZOR.

9Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče toženkino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Glej Betetto, N., Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 1. knjiga, str. 442.