VSRS Sklep I R 39/2019

Predlog se zavrne.

1Dolžnik na podlagi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) predlaga določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Navaja, da pred sodiščem prve stopnje teče več izvršilnih postopkov med njim in istim upnikom. Čeprav ima dolžnik kronično bolezen, sodišče nezakonito in neutemeljeno dovoljuje, da upnik zoper njega kopiči izvršilne naslove, in ne upošteva predlogov zdravnikov specialistov, da naj sodišče ustavi postopke do vsaj delnega izboljšanja njegovega zdravstvenega stanja. Sodišče konstantno odloča v škodo dolžnika in začetih postopkov ne združi. Na njegove predloge za združitev postopkov in razpis glavne obravnave sploh ne odgovori. S tem pritožniku in njegovi družini povzroča hud stres, nepotrebne materialne stroške, psihosocialno bedo in obup. Po njegovem mnenju takšno nezakonito ravnanje sodišča vzbuja utemeljen dvom v nepristranskost sodnikov sodišča prve stopnje.

2Predlog ni utemeljen.

3Pomemben procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do nepristranskega sojenja, je delegacija pristojnosti (67. člen ZPP), ki na podlagi 15. člena ZIZ velja tudi v izvršilnem postopku. Glavni namen prenosa krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče je sicer v skladu s temeljnim načelom ekonomičnosti zagotoviti večjo smotrnost postopka. Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ pa zajema različne druge okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samim sporom, ampak lahko nanj vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. Gre za pravni standard, v okviru katerega se presoja, ali je zaradi objektivnih okoliščin lahko podan resen dvom strank postopka in/ali javnosti v nepristranskost vseh sodnikov določenega sodišča.

4Po oceni Vrhovnega sodišča razlogi predloga ne utemeljujejo delegacije pristojnosti, saj jih ni mogoče subsumirati pod zakonski stan „drugi tehtni razlogi“. Namen te zakonske določbe ni omogočiti stranki prenos zadeve v odločanje drugemu sodišču zgolj zato, ker stvarno in krajevno pristojno sodišče, pred katerim že teče postopek in ki postopa povsem zakonito, ni odločilo skladno z njenimi pričakovanji. To bi namreč nasprotovalo ne le določbi 67. člena ZPP, pač pa tudi določbi drugega odstavka 23. člena Ustave RS, po kateri lahko vsakemu, ki zahteva sodno varstvo, sodi samo sodnik, izbran po vnaprej z zakonom in sodnim redom določenih pravilih - tako imenovan naravni sodnik.¹ Prav tako nič od očitanega ne more biti podvrženo preizkusu pravilnosti v postopku za delegacijo pristojnosti.

5Glede na navedeno razlogi za delegacijo pristojnosti iz 67. člena ZPP niso podani, zato je Vrhovno sodišče predlog dolžnika zavrnilo.

¹ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča III R 6/2015 z dne 24. 3. 2015.