UPRS Sodba I U 2048/2017-7

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33110-1084/2016/2 z dne 10. 1. 2017. V obrazložitvi je navedel, da je z odločbo o pravici do sredstev z dne 10. 1. 2017 tožniku odobril vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 44.682,96 EUR za sofinanciranje iz podukrepa M04.1, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za podporo za naložbe v kmetijstva gospodarstva za leto 2016, za naložbe namenjene prilagoditvi na podnebne spremembe in naložbe za izvajanje tehnoloških izboljšav ter znižanju stroškov pridelave M04-1 (v nadaljevanju JR). Tožnik je 20. 3. 2017 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 16.386,45 EUR in zahtevku priložil tam navedene dokumente. Glede na 16. točko 102. člena Uredbe iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014 - 2020 (v nadaljevanju Uredba) in 13. točko 14. poglavja JR se morajo računi in druga dokazila glasiti na upravičenca. Po pregledu vloge je organ ugotovil, da je upravičenec oziroma vlagatelj zahtevka tožnik, tri račune, ki so predmet investicije, pa je plačal A.A., računi pa tudi niso bili plačani s transakcijskega računa tožnika. Organ je tožnika zato pozval k pojasnitvi, oziroma, da v primeru, da upravlja z računom A.A. oziroma da je zanj pooblaščen, pošlje organu trajno pooblastilo banke. Pojasnilo je potem podalo KGZS - NM in tožnik, da gre za način poslovanja Kmetije A., ki je urejeno z Internim aktom kmetije, po katerem ves denar iz kmetijstva prenesejo na račun A.A., ki je zavezanec za DDV, zaradi boljše preglednosti nad poslovanjem, da pa tožnik ni vedel, da je treba pridobiti pooblastilo od banke za upravljanje in da morajo biti računi plačani s strani upravičenca za razpis. Organ je glede na navedeno ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma kriterijev in da je zahtevek v nasprotju z zahtevami, kot jih določajo predpisi, in je zato njegov zahtevek zavrnil.

2Tožnik je tožbo vložil iz razlogov kršitve pravil postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V tožbi je navedel, da je njihova kmetija ena večjih kmetij v Beli Krajini (97 ha površin), ki se že štiri generacije ukvarja s kmetovanjem (reja govejih pitancev in reja prašičev pitancev). Pred leti je na kmetiji postal lastnik in nosilec kmetije A.A., 26. 2. 2016 pa so zamenjali nosilca kmetije in je nosilec kmetije postal tožnik, ki ima status mladega kmeta in pridobljeno fakultetno izobrazbo kmetijske smeri. Oba - tožnik in A.A. sta pokojnino, invalidsko in zdravstveno zavarovana iz naslova kmetijske dejavnosti, obema prihodki iz kmetijstva predstavljajo edini in glavni vir dohodkov. Davčno osnovo od leta 2016 naprej ugotavljajo na osnovi katastrskega dohodka. A.A. je zavezanec za DDV za kmetijo. Trenutno so v prehodnem obdobju pred lastniškim prenosom kmetije na tožnika, dokumentacijo za javni razpis pa sta z A.A. pričela urejati v predhodnem obdobju med lastniškim prepisom kmetije na tožnika. Kmetija že vsa leta, ne glede na to, kdo je lastnik, nosilec kmetije ali nosilec za potrebe obdavčitve, deluje celovito in enovito, kar jim omogoča uspešno poslovanje ter razvoj kmetije. Kot je tožnik pojasnil že organu, je poslovanje kmetije urejeno z Internim aktom poslovanja kmetije A., kjer je določeno, da nosilec kmetije in nosilec za potrebe DDV nista isti osebi. Z internim aktom so določili, da se prihodki iz kmetijske dejavnosti, ki so nakazani na račun tožnika, prenakažejo na račun A.A., ki je DDV zavezanec. Interni akt jim omogoča, da je denar od kmetijske dejavnosti uporabljen za plačilo obveznosti kot tudi za vzdrževanje in razvoj kmetije. Vsi prejeti računi za kmetijsko dejavnost se plačujejo iz TRR A.A., enako na TRR A.A. prihajajo nakazila kupcev za izdane račune, na TRR tožnika so nakazana samo neposredna in izravnalna plačila, ki jih takoj prenesejo na TRR A.A.. Pooblastila banke za upravljanje s TRR A.A. pa tožnik nima, ker so njuni medsebojni odnosi opredeljeni v njihovem internem aktu. Tožnik zato meni, da je pravna podlaga za plačilo računov, opredeljena v Internem aktu, skladna z zahtevo Uredbe in JR. Sicer pa ureja situacijo spremembe odgovorne osebe na kmetijskem gospodarstvu tudi Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Ureditev se sicer nanaša na obdavčitev dohodka, ampak je situacija primerljiva. Glede na 58. člen ZDoh-2 se za potrebe ugotavljanja davčne osnove pravice in obveznosti, ki jih je pridobil oziroma prevzel član kmečkega gospodinjstva v zvezi z opravljanjem dejavnosti, štete, kot da jih je pridobil oziroma prevzel nosilec dejavnosti. Njihova kmetija je vzorčen primer izvajanja kmetijske dejavnosti na osnovi davčne zakonodaje, saj so osnovna sredstva v lasti A.A. in tožnika, finančna sredstva v lasti A.A. in tožnik, tožnik pa je nosilec dejavnosti. Odločba pa je tudi slabo obrazložena, saj organ ni podal nobenih vsebinskih razlogov, katere določbe predpisov je tožnik kršil, niti ni pojasnil, katere predpise je kršil, prav tako pa se ni opredelil do navedb, ki jih je poslal kot odgovor na poziv. Tožnik je zato predlagal, da sodišče odločbo odpravi in ugotovi, da je tožnik upravičen do izplačila sredstev v višini 16.368,45 EUR na podlagi 29. 3. 2017 vloženega zahtevka za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 10. 1. 2017, podredno, da odločbo odpravi v celoti ter zadevi z navodili za odločanje vrne v ponovno reševanje upravnemu organu in da odloči o povrnitvi stroškov postopka, vključno s sodno takso.

3Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, povzela razloge izpodbijane odločbe, dodatno še navedla, da določbe davčne zakonodaje ne morejo imeti vpliva na posebno zakonodajno ureditev s področja kmetijstva. Glede na številčnost ukrepov, ki se izvajajo znotraj skupne kmetijske politike, natančneje za področje razvoja podeželja skladno s Programom razvoja podeželja in posameznimi uredbami, je ZKme-1 uredbodajalca pooblastil, da sprejme natančnejše pogoje glede posameznih ukrepov. Pravila prava EU pa od držav članic terjajo dobesedno razlago pravil. S tem (za tožnika spornim) pogojem pa je bil tožnik tudi seznanjen. Obrazložitev odločbe pa je tudi primerna. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikovega zahtevka za izplačilo sredstev v višini 16.384,45 EUR, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33110-1084/2016/2 z dne 10. 1. 2017. Organ je tožnikov zahtevek zavrnil zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 16. točke 102. člena Uredbe in 13. točke 14. Poglavja JR, določenega v Uredbi in JR, tožnik pa nasprotuje toženkini razlagi tega pogoja, pri čemer se sklicuje na določbe ZDoh-2 in notranjo (interno) ureditev poslovanja kmetije.

5Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in podatkov upravnih spisov, je organ svojo odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za izplačilo sredstev v višini 16.348,45 EUR sprejel po ugotovitvi naslednjih (med strankama tudi nespornih) dejstev: - da je tožnik upravičenec in vlagatelj zahtevka do sredstev, - da je imetnik citiranega transakcijskega računa - in, da je iz potrdila banke o izvršenem plačilu razvidno, da je vse tri račune, ki so predmet investicije (in ki jih je tožnik priložil zahtevku) plačal A.A., s (tudi tam) navedenega transakcijskega računa (ki ni isti kot transakcijski račun tožnika - op. sod.). Ker 16. točka 102. člena Uredbe in 13. točka 14. poglavja JR, ki jih je organ citiral, določata, da se morajo računi in druga dokazila glasiti na upravičenca, je tudi po presoji sodišča organ mogel in moral zaključiti, da je tožnikov zahtevek v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici sredstev (četrti odstavek 56. člena ZKme-1) in tožnikov zahtevek z odločbo zavrniti. Glede na povzete razloge pa se sodišče tudi ne strinja, da je odločba nezadostno obrazložena, in ta ugovor zavrača.

6Tožnik nadalje ugovarja, da gre na kmetiji (katere nosilec kmetijskega gospodarstva je on) trenutno za prehodno obdobje lastniškega prenosa kmetije na tožnika, zaradi česar se vsi računi (še vedno) glasijo na A.A., ki je (tudi) zavezanec za DDV, da pa kmetija deluje celovito, ne glede na lastnika. S tem pa ne more izpodbiti pravilnosti zaključka organa. Kot tudi sam tožnik priznava, se računi nanj ne glasijo, pa bi se glede na zgoraj citirani določbi Uredbe in JR in njegov položaj upravičenca morali. Zato pa tudi ni pravno pomembno, da je poslovanje kmetije urejeno z internim aktom, kjer je taka opredelitev statusa tožnika in A.A. na kmetiji tudi določena, saj gre - kot že pove sam naslov akta - za notranjo ureditev poslovanja, ne pa (tudi za državni organ) pravno zavezujočo ureditev, ki bi posledično lahko vplivala na razlago tega, za tožnika spornega pogoja Uredbe in JR.

7Tožnik se tudi brez uspeha sklicuje na ureditev, ki izhaja iz 58. člena ZDoh-2. V tej določbi so opredeljene posebnosti določanja davčne osnove pri kmetijski dejavnosti iz drugega odstavka 47. člena, med drugim tudi, da se za potrebe ugotavljanja davčne osnove pravice in obveznosti, ki jih je pridobil oziroma prevzel član kmečkega gospodinjstva v zvezi z opravljanjem dejavnosti, štejejo, kot da jih je pridobil oziroma prevzel nosilec dejavnosti. Gre namreč za ureditev z drugega področja, tj. davčnega, ki pa je že zato ni mogoče aplicirati na ureditev s področja skupne kmetijske politike. Ob tem sodišče pritrjuje še toženki, ki se je v odgovoru na tožbo pravilno sklicevala na določbe ZKme-1 kot temeljnega predpisa na tem področju, ki (med drugim) določajo nosilca kmetijske dejavnosti in ki je glede na prvi odstavek 17. člena ZKme-1 tudi upravičenec do sredstev (razen, če je določeno drugače, kar pa v tem primeru ni), kot tudi način nakazila izplačanih sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike (35. člen ZKme-1) na en transakcijski račun stranke, torej upravičenca. S temi določbami pa sta skladni tudi določbi Uredbe in JR, da se morajo računi in druga dokazila glasiti na upravičenca. Kot pa je toženka še poudarila v odgovoru na tožbo, se s tako določbo sledi pravilom EU, ki državam članicam, torej tudi Republiki Sloveniji, nalagajo zaščito finančnih interesov in preprečevanje goljufij (58. člen Uredbe 1306/2013, 35. člen Uredbe 640/2014).

8Sodišče je glede na povedano ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, sama odločitev pa je tudi pravilna in zakonita, zato je tožbo tožnika kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

9Sodišče je o zadevi moglo odločiti na nejavni seji, brez oprave glavne obravnave, saj je tožnik predlagal kot dokaz vpogled v upravni spis oziroma sodno presojo listin, ki se nahajajo v upravnem spisu in ki jih je sodišče vpogledalo (že) v okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe, dokazni predlog z zaslišanjem tožnika pa je nesubstanciran, saj ni navedeno, katero dejstvo naj bi tožnik s tem dokazom izkazal (59. člen ZUS-1).

10Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.