VSC Sodba Cp 206/2016

1. Pritožbam tožnikov se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških spremeni tako, da so pravdne stroške prvotoženki in drugotoženki dolžni povrniti prvi tožnik do 90/100, druga in tretja tožnica pa vsaka do 5/100.

2. Nadaljnje pritožbe tožnikov se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v nadaljnjih nespremenjenih delih potrdi.

3. Tožniki sami trpijo svoje pritožbene stroške.

4. Prvotožnik v deležu 90/100, drugo in tretje tožnica pa vsaka v deležu 5/100 so dolžni povrniti prvotoženki in drugotoženki njune pritožbene stroške, vsaki v višini 690,03 EUR in sicer v 15.-ih dneh, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 7. 1. 2016 zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov, s katerimi so od toženk zahtevali nerazdelno plačilo prvotožniku zneska 11.600,00 EUR, drugotožnici zneska 696,00 EUR in tretjetožnici zneska 680,00 EUR, vse pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2014 dalje do plačila. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in tožečim strankam naložilo, da v 15.-ih dneh prvotoženki povrnejo pravdne stroške v znesku 1.119,05 EUR, drugotoženki pa v znesku 585,92 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka.

2Zoper sodbo so pritožbe vložili vsi tožniki. V pritožbah so uveljavljali vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagali, da se njihovim pritožbam ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenim zahtevkom tožnikov v celoti ugodi, podredno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbah so zatrjevali, da materialnopravna podlaga, ki jo je sodišče prve stopnje navedlo v točkah 16, 17 in 18 obrazložitve sodbe, ni takšna, da bi lahko na njeni podlagi sodišče zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov. Oblast B... kot samostojnega oblastnega organa na področju bančništva, je omejena predvsem na upravni nadzor nad delovanjem poslovnih bank (23. člen Zakon o banki Slovenije - v nadaljevanju ZBS-1). Ni pa pristojna odločati o času zapadlosti oziroma dospelosti posameznih obveznosti iz vrednostnih papirjev - obveznic, ki jih je izdala poslovna banka ter tudi ne o tem, katere obresti so pripadajoče določeni obveznici. O teh vprašanjih iz področja prava vrednostnih papirjev lahko odloča avtonomno le sodna veja oblasti, to je sodišče. B... je s tem, ko je v obrazložitvi Odločbe o izrednih ukrepih z dne 16. 12. 2014 (v nadaljevanju Odločbe) v nasprotju s pravom vrednostnih papirjev med obveznice BCE 16 uvrstila tudi obresti njenega drugega obrestnega kupona, ki so dospele v plačilo že pred dnevom izdaje te odločbe in so se že pred izdajo Odločbe tudi odcepile od obveznice ter pridobile samostojno naravo, ravnala arbitrarno in preko zakonskih pooblastil, ki jih zakon daje B... kot oblastnemu upravnemu organu. Sodišče prve stopnje je prezrlo pravno podlago, na katero so se sklicevali tožniki, to je 232. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 5. točko petega odstavka 4. člena v času nastanka obravnavanega obligacijskega razmerja veljavnega Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravno napačno interpretiralo pravne učinke Odredbe B... o posebnih ukrepih nadzora B. C. z dne 19. 11. 2014 (v nadaljevanju Odredbe), da bi naj ta preprečila zapadlost (dospelost) obresti drugega kupona obveznic BCE 16 v plačilo 26. 11. 2014. Navedena odredba predstavlja poseben ukrep B. C., ki se nanaša na naložitev začasnega zadržanja izplačila obveznosti B.C. d.d. iz naslova dne 26. 11. 2014 v plačilo zapadlih (dospelih) drugih obrestnih kuponov obveznosti (BCE 16) in to za določen čas. Začasno zadržanje izplačila ni dopustno enačiti s preprečitvijo zapadlosti obveznosti, kot je to razlogovalo sodišče prve stopnje. 26. 11. 2014 so upravičenja do izplačila obresti drugega obrestnega kupona obveznice BCE 16 pridobilo svojo pravno samostojnost, saj se je kupon odcepil od obveznice BCE 16 kot glavnega papirja. Zato jih Odločba dne 16. 12. 2014 v okviru izbrisa v točki 2.1-b izreka ni mogla zajeti. To ne tudi zato, ker je drugotoženka vključila te obresti med obveznici pripadajoče obresti zgolj v obrazložitvi, ne pa tudi v izreku Odločbe. V izreku, ki je edini pravnomočen, je govora le o prenehanju obveznosti iz obveznice BCE 16 in njim pripadajočih obresti do izdaje te odločbe. Med slednje pa obresti drugega obrestnega kupona, zapadle v plačilo že pred izdajo te Odločbe, ne spadajo. Sodišče prve stopnje se do takšnih naziranj tožnikov, utemeljevanih s pravno samostojnostjo obresti, ni opredelilo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je spregledalo pravno podlago zahtevkov tožnikov zoper prvotoženko, ki so spolnitveni in v zvezi s trditvami tožencev zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 231. člena OZ. Drugotoženka je v obrazložitev Odločbe protipravno vključila med obveznici BCE 16 na dan 16. 12. 2014 pripadajoče obresti tudi obresti drugega obrestnega kupona, vendar pa takšna odločitev sodišča ne veže, saj obrazložitev ne postane pravnomočna. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožniki zoper drugotoženko, razen kršitve poslovne (pogodbene) obveznosti, niso zatrjevali drugega protipravnega ravnanja. Tožniki so v tožbah, predvsem pa tudi v prvi pripravljalni vlogi pod točko IV-3 navedb, pa tudi v nadaljnjih navedbah, podali ustrezno trditveno podlago in nedopustno - deliktno ravnanje drugotoženke tudi opisali. Glede na to, da je drugotoženka prvotoženki z Odredbo z dne 19. 11. 2014 začasno prepovedala izplačilo vtoževanih obresti, nato pa v Odločbi z dne 16. 12. 2014 v obrazložitvi protipravno uvrstila med obveznici BCE 16 pripadajoče obresti tudi vtoževane obresti, je podana tudi vzročna zveza med nedovoljenim ravnanjem drugotoženke in škodo. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je prvotoženka žrtev drugotoženke kot oblastnega organa, ki je z izdajo oblastnega akta preprečil izpolnitev njene obveznosti tožnikom. Dejansko se je že v obdobju pred odobritvijo in prejemom državne pomoči prvotoženka želela izogniti plačilu obveznosti iz obveznice BCE 16 in je zato z obveščanjem drugotoženke izprosila izdajo Odredbe z dne 19. 11. 2014, zoper katero tudi ni uporabila pravnih sredstev, ki jih je imela na razpolago. Obe toženki sta tako že pred dodelitvijo državne pomoči prvotoženki začeli v tej zvezi usklajeno nezakonito delovati. Glede na navedeno in v prospektu prvotoženke za uvrstitev obveznic BCE 16 v trgovanje navedeno, da bodo vplačane obveznice na razpolago za kritje izgube banke šele v stečaju oziroma likvidaciji banke, B. C. pa v okviru ... d.d. še vedno redno posluje, se tožniki upravičeno čutijo zavedeni. Takšna zavedenost tožnikov sicer ni bila predmet obravnave v tem civilnopravnem postopku, vendar pa kaže na takšno stopnjo nepravilnega ravnanja toženk, da mu sodišče ne bi smelo dajati podpore. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno odločilo o pravdnih stroških, ko je tožnikom, ki niso niti nujni niti enotni sosporniki, naložilo, naj toženkama povrnejo njune pravdne stroške v enakih delih. Pravdne stroške toženk bi sodišče moralo razdeliti med posamezne tožnike glede na višino njihovega zahtevka in stopnjo oziroma odstotek neuspeha vsakega od njih, zato pa prvotožniku naložiti v plačilo večji delež nastalih stroškov kot drugotožnici in tretjetožnici.

3Prvotoženka je v odgovoru na pritožbe navedla, da pravna podlaga za prenehanje iztoževanih obveznosti B. C. d.d. izhaja iz izreka Odločbe; da je pravilno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je glede na določbo drugega odstavka 231. člena OZ nastop zapadlosti iztoževanih obresti, posledično pa tudi ločitev teh od glavnice, preprečila Odredba dne 19. 11. 2014; da je drugotoženka imela pravno podlago za izdajo Odredbe in Odločbe v določbah ZBS-1, in ZBan-1, ki takšno pristojnost izrecno dajejo; da je sodišče na navedbe tožnikov o osamosvojitvi iztoževane terjatve v točki 23 obrazložitve ustrezno odgovorilo, da so subjektivne ocene pritožnikov o v sodbi navedenih razlogih v zvezi z neutemeljenostjo njihovih zahtevkov zoper prvotoženko in da so pavšalni očitki pritožnikov v zvezi z odločitvijo o stroških, ki sicer temelji na določilih 151/I in 161/I. člena ZPP. Predlagala je zavrnitev pritožb in priglasila pritožbene stroške.

4Drugotoženka je na pritožbene trditve tožnikov odgovorila, da glede na navedbe tožnikov na naroku 7. 1. 2016 niso utemeljeni pritožbeni očitki o zatrjevani in uveljavljani neposlovni podlagi drugotoženkine odškodninske odgovornosti. Izpostavila je svoja videnja o nasprotnostih v trditvah tožnikov v postopku pred sodiščem prve stopnje ter potrdila pravilnost razlogovanja sodišča prve stopnje pri uporabi določbe drugega odstavka 231. člena OZ in določil ZBan-1, ki opredeljujejo drugotoženkino zakonsko pooblastilo in dolžnost ukrepanja v primerih, ko banke ne izpolnjujejo (več) pogojev za opravljanje bančnih storitev in bi neaktivnost drugotoženke privedla do bistveno obsežnejših posledic. Predlagala je zavrnitev pritožb in priglasila pritožbene stroške.

5Pritožbe tožnikov zoper odločitev o glavni stvari niso utemeljene, utemeljene pa so v delu, ko izpodbijajo odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov toženkama.

6Obveznice kot vrednostne papirje, ureja Zakon o vrednostnih papirjih (Ur. list SFRJ št. 64/1089, s spremembami - v nadaljevanju ZVP) kot specialni predpis (in Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih, če so te izdane v nematerializirani obliki), za tista vprašanja, ki jih ZVP posebej ne ureja, pa se uporabljajo splošna pravila, kot ta določa Obligacijski zakonik in med temi predvsem členi od 212 do 238, ki izrecno urejajo področje vrednostnih papirjev. ZVP ureja pogoje, način izdajanja in prenos obveznic (1. člen), zato pa glede same izpolnitve obveznosti iz obveznic kot vrednostnih papirjev, veljajo določila, kot jih določa OZ v členih 230 do 233. Med temi določilo 231. člena v drugem odstavku izrecno določa, da izdajatelj vrednostnega papirja ne more veljavno izpolniti svoje obveznosti iz vrednostnega papirja, če mu je pristojni organ to prepovedal. Glede na vsebino navedenega določila tako to, ali obveznost izdajatelja obveznice predstavlja plačilo glavnice ali plačilo obresti, če so te v obveznici kot vrednostnem papirju izrecno določene, oziroma če je obveznica izdana tako, da plašč obveznice vsebuje obveznost plačila glavnice, kuponske pole pa obveznost plačila obresti, ki periodično zapadajo v plačilo in zato takšni kuponi predstavljajo stranski vrednostni papir, ki je lahko osamosvojen od plašča, za njegovo uporabo ni odločilno. Tudi obresti namreč predstavljajo obveznost iz obveznice kot vrednostnega papirja. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve pritožnikov o neupoštevnosti določbe drugega odstavka 231. člena OZ v predmetnem postopku glede na posebnosti obveznice kot vrednostnega papirja, in na spregledanost določbe 232. člena OZ (ta ureja le poseben vrstni red poplačevanja obveznosti iz vrednostnega papirja) in 4. člen ZNVP (ta določa le bistvene sestavine nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki se vpisujejo v centralni register). Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi se naj sodišče prve stopnje ne izreklo o trditvah tožnikov o osamosvojitvi obresti od glavnice kot posebnosti, vezane na pravno naravo obveznice kot vrednostnega papirja. O teh se je izreklo v razlogih pod točko 23 obrazložitve.

7Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom prvotoženke kot izdajateljice obveznice BCE 16 in ISIN kode SI 0022103285 (v nadaljevanju obveznice BCE 16) in dolžnice do tožnikov kot zakonitih imetnikov teh obveznic (kot vrednostnih papirjev), in njihovih zahtevkov na izpolnitev obveznosti (to je plačil obresti) iz tega vrednostnega papirja, zaključilo, da je prvotoženka dokazala podanost pogojev iz drugega odstavka 231. člena OZ, torej da izpolnitve svoje obveznosti tožnikom ne sme opraviti, ker ji je to prepovedala drugotoženka kot pristojni (oblastni) organ. Na podlagi ustavnih in zakonskih določb (152. in 26. člen Ustave, 11, 12, 23, 31 in 43. člen ZBS-1 in 217, 249 k, 249 l in 245. člen ZBan-1) je ugotovilo, da je B... kot avtonomen organ, zadolžen za uresničevanje skupne denarne politike EU, finančne stabilnosti, splošne likvidnosti plačevanja v državi in splošne likvidnosti bank, torej pristojen organ, na podlagi zakonskih pooblastil (249, 249 l in 249 m člen takrat veljavnega ZBan-1) najprej z Odredbo o posebnih ukrepih nadzora nad prvotoženko, tej naložilo med drugim tudi, da do odločitve Evropske komisije o dopustni državni pomoči prvotoženki, zadrži izplačilo glavnice in obresti iz izdane obveznice BCE 16, dne 16. 12. 2014, ko je Evropska komisija sprejela odločitev o dopustni državni pomoči prvotoženki (in ko bi tako zadržanje izplačila iz Odredbe z dne 19. 11. 2014 prenehalo učinkovati), pa je z Odločbo o izrednih ukrepih zoper prvotoženko (izdano na podlagi 31 in 43 člena ZBS-1 ter 217, 253 in 253.a člena tedaj veljavnega ZBan-1) pod točko 2.1b izreka med drugim tudi izrecno odločila, da z dnem 16. 12. 2014 v celoti prenehajo vse kvalificirane obveznosti prvotoženke, ki so nastale do izdaje te odločbe in predstavljajo obveznosti prvotoženke iz naslova izdanih finančnih instrumentov in med temi izrecno opredelila kot enega od takšnih tudi podrejene imenske obveznosti z oznako BCE 16, ki so bile izdane 11. 12. 2012 in pripadajoče obresti do izdaje te odločbe. Na podlagi takšnih ugotovitev je ugotovilo, da je Banka Slovenije kot pristojen organ, z odredbo 19. 11. 2014 (torej še pred dospelostjo obresti drugega obrestnega kupona) prvotoženki začasno prepovedala izpolnitev vseh obveznosti iz obveznice BCE 16 (torej tudi obresti), takšno prepoved pa ob nastopu pogojev za njeno časovno prenehanje nadomestila z odločitvijo o prenehanju obveznosti prvotoženke iz izdane obveznice BCE 16 in pripadajočih obresti vse do izdaje odločbe 16. 12. 2014. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o prvotoženkini izkazanosti ugovora iz drugega odstavka 231. člena OZ, ki ji ne dopušča izpolnitev njene obveznosti tožnikom kot imetnikom po njej izdanega vrednostnega papirja in kar narekuje zavrnitev njihovih izpolnitvenih zahtevkov zoper njo. Ob tem zapis vsebine izreka Odločbe z dne 16. 12. 2014 v četrti alineji pod točko 2.1/b potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini Odločbe z dne 16. 12. 2014, kot ta izhaja iz izreka Odločbe. Ob pravilnosti zgornje odločitve sodišča prve stopnje o prvotoženkini izkazanosti ugovora po drugem odstavku 231. člena OZ v zvezi z izpolnitvenimi zahtevki tožnikov zoper njo kot izdajateljico obveznice, pa so v zvezi s prvotoženko pravno nepomembni pritožbeni očitki o nepravilnostih in protipravnostih, ki bi jih naj ob izdaji Odločbe z dne 16. 12. 2014 zagrešila drugotoženka.

8Na pritožbene očitke o ravnanju prvotoženke ob izdaji obveznic BCE - 16 in v času pred izdajo Odredbe z dne 19. 11. 2014 pritožbeno sodišče ne odgovarja posebej, saj že pritožniki ob njihovi podaji sami ugotavljajo, da bi bili ti upoštevni le v primeru drugačnega odškodninskega zahtevka zoper prvotoženko, kot ga uveljavljajo v konkretnem postopku.

9Že iz v sodbi povzete vsebine trditve tožnikov in drugotoženke v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je drugotoženka trditvam tožnikov v tožbi že v odgovoru na tožbo nasprotovala z zatrjevanjem, da tožniki zoper njo izpolnitvega zahtevka ne morejo uveljavljati, njihove trditve o njeni morebitni odškodninski podlagi odgovornosti pa so nepopolne in nejasne. Kot je razvidno iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo 7. 1. 2016 (list. št. 165) je drugotoženka na tem edinem naroku, na katerem je bila opravljena glavna obravnava, takšne trditve ponovila, pooblaščenec tožnikov pa je v zvezi z njenimi takšnimi trditvami izrecno navedel, da zahtevki tožnikov zoper drugotoženko niso odškodninski, kot to skuša prikazati drugotoženka, ampak dajatveni izpolnitveni zahtevki, ki tožnikom pripadajo kot imetnikom obveznic BCE 16 kot vrednostnih papirjev. Ob takšnih trditvah in dogajanju, ki ga je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi izpostavilo in pravilno ugotovilo, pa je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da zahtevki tožnikov kot imetnikov vrednostnih papirjev na izpolnitev obveznosti iz vrednostnih papirjev, ki jih drugotoženka ni izdala, zoper drugotoženko niso utemeljeni, saj med njimi ne obstaja materialnopravno razmerje, iz katerega izpolnitev tožniki uveljavljajo. Pritožniki s pritožbenimi sklicevanji na navedbe v njihovih vlogah, vloženih pred narokom 7. 1. 2016, glede na zgoraj navedeno, pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kakšne vsebine in narave je bil zahtevek tožnikov zoper drugotoženko, ne morejo omajati. Posledično pa tudi ne morejo omajati materialnopravne pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zahtevkih tožnikov zoper drugotoženko.

10Tožniki so v predmetnem postopku navadni sosporniki (člen 195 ZPP). Za slednje pa ZPP v določbah prvega in drugega odstavka 161. člena določa, da pritožbene stroške krijejo po enakih delih, če pa je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, določi sodišče po tem sorazmerju, kolikšen del stroškov naj povrne vsak izmed njih. Tožniki v postopku pred sodiščem prve stopnje s svojimi zahtevki niso uspeli. Glede na to, da je prvotožnik iztoževal 11.600,00 EUR, drugotožnica 696,00 EUR in tretjetožnica 680,00 EUR, je razlika glede deleža posameznega tožnika na spornem predmetu precejšnja. Prvotožnikov delež znaša 90/100, drugotožničin in tretjetožničin delež pa za vsako 5/100. Zato je pritožbeno sodišče pritožbam zoper odločitev o deležu vsakega od tožnikov povrniti stroške toženkama kot utemeljenim ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prvotožniku naložilo v povrnitev 90/100, odmerjenih pravdnih stroškov prvotoženke in drugotoženke, drugotožnici in tretje tožnici pa vsaki 5/100. Nadaljnje pritožbe tožnikov je pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo (člen 353 ZPP). Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11Tožniki s pritožbami zoper odločitev sodbe o glavni stvari niso uspeli. Pritožbeno sodišče je zato glede njihovih pritožbenih stroškov odločilo, da te trpijo sami (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

12V skladu z določbo drugega odstavka 161. člena ZPP ter v zgoraj obrazloženem deležu ter v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o pritožbenih stroških obeh toženk ter te naložilo v povrnitev tožnikom. Pritožbeni stroški vsake od toženk znašajo 690,03 EUR in jih predstavljajo nagrada pooblaščencu za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 545,60 EUR, pavšalni znesek po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR in 22 % DDV (po tar. št. 6007 ZOdvT) v znesku 124,43 EUR.