VSL Sodba II Cp 232/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 19.856,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2017 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.199,48 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter na podlagi zaslišanja priče P. Š. zmotno zaključilo, da dopis Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 8.9.2015 ne predstavlja odredbe - navodila, ki bi toženki nalagala brezpogojno objavo zapisnika o rubežu. Odredba Okrajnega sodišča v Brežicah je bila nedvoumna in brezpogojna, saj toženki ne dopušča kakršnegakoli pogojevanja objave s predhodnim plačilom - toženka je bila dolžna na podlagi odredbe z dne 8.9.2015 takoj objaviti besedilo, ki je bilo vsebovano v odredbi, račun za izvedeno objavo pa posredovati na naslov takratnih pooblaščencev tožnika. Izraz „prosimo“, ki ga navaja sodišče, pa predstavlja le vljudnost, ki ga je sodišče izreklo toženki in nikakor ne kaže na to, da je izvršilno sodišče „prosilo“ za objavo, zavedajoč se, da mora tožnik kot upnik predhodno plačati stroške objave. Sodišče prve stopnje brez razloga dopolnjuje odredbo Okrajnega sodišča v Brežicah, saj besede „ponudba“, ki jo navaja sodišče prve stopnje, Okrajno sodišče v Brežicah ni uporabilo. Beseda „račun“, ki jo je uporabilo Okrajno sodišče v Brežicah, pa predpostavlja predhodno opravljeno storitev objave. Izpovedba priče P. Š. glede razlogov, zakaj objave pogojujejo s predhodnimi plačili, je prav neverjetna in ji sploh ne gre slediti. Sama je priznala, da so stroški objav relativno nizki, upniki pa imajo ekonomski interes čim prej priti do poplačila svoje terjatve. Način poslovanja, ko je toženka zahtevala predhodno plačilo storitve, si je samovoljno določila toženka, predstavlja pa protipravno ravnanje. Za tak način poslovanja ni nobene zakonske osnove oziroma pravne podlage, ki toženki omogoča ali dopušča pobiranje predplačil za njene storitve. Neutemeljen je zaključek sodišča, da je tožnik ponudbo toženke nesporno prejel v hišni nabiralnik in bi se z njo lahko tudi seznanil, če bi bil dovolj skrben. Dejstvo, da je v sistemu toženke navedeno, da je bila ponudba poslana, še ne pomeni, da je bila resnično poslana, kaj šele, da jo je tožnik tudi prejel. Da je bila ponudba resnično oddana na pošto, toženka ni izkazala, prav tako ne, da je tožnik pošiljko tudi prejel. Do izgub pošiljk prihaja dnevno in pošiljanje z navadno pošto pošiljatelju ne nudi varstva in morebitnega dokaza, da je prejemnik pošiljke poslano pisanje tudi prejel. Ker toženka ni dokazala, da je tožnik pošiljko tudi prejel, gre šteti, da pošiljke ni poslala (domneva), in je toženka kršila odredbo sodišča, da mora tožniku poslati račun za plačilo stroškov objave. V tem je protipravnost ravnanja toženke. Izrek sodbe je pomanjkljiv in se zato ne da preizkusiti, poleg tega nasprotuje razlogom sodbe, razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so med seboj v nasprotju oziroma so nejasni. Podana je tudi kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in listinami, ki so bile vzete kot podlaga za zmotno dokazno oceno glede vročitve pošiljke tožniku. Iz odredbe Okrajnega sodišča v Brežicah še nedvoumno izhaja, da je potrebno račun za opravljene storitve poslati pooblaščencem tožnika in ne neposredno tožniku. Te okoliščine predstavljajo tudi kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

3Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, izrek sodbe je jasen, sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nasprotij. Pritožnik tega svojega očitka niti konkretneje ne pojasni, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Enako velja za očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki prav tako ni podana. Pritožnik tudi ne pojasni, katere določbe ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, zato tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

6Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da dopis Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 8.9.2015 ne predstavlja odredbe, ki bi toženi stranki nalagala brezpogojno objavo zapisnika o rubežu. Pravilne razloge za takšen zaključek je sodišče prve stopnje navedlo v točki 14 obrazložitve, pritožbeno sodišče pa se nanje v izogib ponavljanju sklicuje. Glede na pritožbene navedbe še pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni neutemeljeno dopolnjevalo dopisa (tožeča stranka ga zmotno poimenuje odredba) Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 8.9.2015, temveč je korektno povzelo njegovo vsebino. Izpovedba priče P. Š., zakaj objave pogojujejo s predhodnimi plačili, je prepričljiva in logična, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Okrajno sodišče v Brežicah je v dopisu res uporabilo termin „račun“, vendar na podlagi tega zapisa pritožnik napačno sklepa, da je sodišče od tožene stranke zahtevalo najprej objavo zapisnika o rubežu, šele nato pa naj o opravljeni storitvi tožena stranka tožniku pošlje račun. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tožena stranka s tem, ko je zahtevala predhodno plačilo storitve, ni ravnala protipravno, saj ji tega ne prepoveduje noben predpis. Zmotno je stališče pritožnika, da bi ji takšno ravnanje predpis moral posebej dovoljevati. Tožena stranka s pogojevanjem objave s predhodnim plačilom tudi po oceni pritožbenega sodišča ni presegla okvirov svobode ravnanja.

7Pritožbeno sodišče sprejema tudi stališče sodišča prve stopnje, da toženka ni ravnala protipravno, ko je poslala ponudbo neposredno tožniku, z navadno pošto. Noben predpis (ne Zakon o Uradnem listu RS ne Uredba o objavljanju v Uradnem listu RS) namreč ne določa, da bi tožena stranka morala vročati po ZPP ali Zakonu o upravnem postopku ali osebno s povratnico. Pritožbeno sodišče pa kot pravilno sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, oprto na izpovedbo priče P. Š., da je bila ponudba tožniku poslana. Iz dopisa z dne 8.9.2015 je razvidno, da naj se račun oziroma ponudba pošlje na naslov S., kjer je tedaj prebival tožnik. Iz dopisa pa ne izhaja nedvoumno, da naj se račun oziroma ponudba pošlje pooblaščencu tožnika, zato je takšna pritožbena navedba neutemeljena. Glede na to, da je priča P. Š. potrdila, da se pošta ni vrnila z oznako nevročeno, je sprejemljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik pošto v nabiralnik prejel in bi se z njo lahko seznanil. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi veljala domneva, da toženka pošiljke ni poslala, saj takšne domneve ne določa noben predpis. Sodišče prve stopnje je sprejelo prepričljivo dokazno oceno, da je tožena stranka dokazala, da je tožniku ponudbo z navadno pošto poslala, pritožnik pa jo s pritožbenimi navedbami ne omaje. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje o pasivnosti tožeče stranke, ki vse od vročitve dopisa Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 8.9.2015 ni preverila pri toženi stranki (ali sodišču), ali je bil zapisnik o rubežu že objavljen ali ne, s čimer bi preprečila naključen slučaj, da je bil pred njo objavljen zapisnik o rubežu v korist Republike Slovenije.

8Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), stroški tožene stranke za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami