VSC Sklep Cpg 21/2019

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s pritožbeno neizpodbijanim¹ sklepom v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 145357/2015 z dne 26.11.2015 in nato z izpodbijano sodbo odločilo o tožbenem zahtevku, o eventualnem procesnem pobotnem ugovoru in o povrnitvi pravdnih stroškov. Z izpodbijano sodbo je (I.) ugotovilo terjatev tožeče stranke (tožnika) do tožene stranke (toženke) v višini 10.007,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2015 dalje do plačila in terjatev za izvršilne stroške v višini 24,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2015 dalje do plačila; (II.) ugotovilo terjatev toženke do tožnika v višini 8.675,96 EUR in ugotovilo, da v presežku za znesek 1.331,64 EUR toženkina terjatev ne obstoji; (III.) terjatvi pravdnih strank pobotalo v višini 8.675,96 EUR; (IV.) odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 1.331,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2015 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 24,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2015 dalje do plačila; (V.) v presežku za plačilo preostalih 8.675,96 EUR in 161,25 EUR izvršilnih stroškov s pripadki je zahtevek tožnika zavrnilo ter (VI.) odločilo, da je tožnik dolžan toženki plačati v 15 dneh 1.165,67 EUR pravdnih stroškov, v primeru poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero iz vseh pritožbenih razlogov sodbo izpodbija v II., III., IV., V. in VI. točki izreka oziroma po vsebini, ki ji je pritožbeno sodišče sledilo, nasprotuje v pobot ugotovljeni terjatvi v višini 1.000,00 EUR in odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov v višini 1.165,67 EUR. V pritožbi predlaga, da se pritožbi ugodi in se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in navaja, da je sodišče pri odločanju o utemeljenosti računa toženke št. 1559/00071 sodilo mileje kot pri računu št. 1559/00077 ter napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka, ki ni vztrajala pri zaslišanju predlaganih prič A. V. in K. G., bi morala obstoj podizvajalskega razmerja dokazati z gotovostjo. Računa za takšno presojo ne zadoščata. Glede odločanja o pravdnih stroških je sodišče prve stopnje različno obravnavalo pravdni stranki. Tožnikove stroške je priznalo po kriteriju končnega uspeha, toženkine pa glede na uspeh s pobotom. Pri procesnem pobotu se uporablja drugačen način priznavanja stroškov in sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati celoten tožnikov uspeh (glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1724/2010).

3V odgovoru na pritožbo tožnika je toženka predlagala zavrnitev pritožbe in povrnitev svojih pritožbenih stroškov ter med drugim izpostavila, da je nezavrnjeni račun dokazna listina in da sodišče prve stopnje ni površno zaključilo o obstoju podizvajalskega razmerja. Stališče, da pri odmeri stroškov ni treba upoštevati uspeha v pravdi, je napačno.

4Zoper predmetno sodbo je tudi toženka vložila pravočasno pritožbo, s katero iz vseh pritožbenih razlogov sodbo izpodbija v I., III., IV. in VI. točki izreka, in predlaga, da se pritožbi ugodi in se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 287. člen Obligacijskega zakonika (OZ) o vračunavanju. Toženka je tožniku opravila plačila v višini, ki presegajo vtoževani znesek. Velikokrat je šlo za avanse, v drugih primerih pa za plačila po posameznem projektu, kar je toženka navedla pri namenih plačil. Prvostopenjsko sodišče je napačno zaključilo, da je tožnik lahko predmetna plačila uporabil za plačilo drugih (najstarejših) terjatev. Napačno je tudi stališče, da bi morala toženka izdati avansne račune. Te bi moral izdati tožnik. Okoliščina, da ni bilo avansnih računov, ne more povzročiti, da se lahko plačilo upošteva za neko drugo obveznost. Namen plačila je ustrezno razviden iz samega plačila in ima učinek določitve obveznosti, ki se poravnava (glej sodbo Višjega sodišča v Celju (VSC) Cp 1464/2007 z dne 12.11.2008). Tožnik ni izkazal, da je poravnaval najstarejše obveznosti. V tem delu sodba ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti, zaradi vsega navedenega pa je podana tudi kršitev po 5. in 8. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter še po Ustavi Republike Slovenije - URS (14., 22., 23., 25. in 33. člen) in Evropski konvenciji za človekove pravica - EKČP (6., 13. in 14. člen ter 1. člen Protokola 1 k EKČP). Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo, če so terjatve, ki jih je tožnik pokrival s plačili, dejansko obstajale. Zadovoljilo se je z ugotovitvijo, da sta računovodstvi kasneje (po začetku postopka in na podlagi nepredložene listine) uskladili stanje. Toženka je nasprotovala konto kartici, načinu zapiranja obveznosti in temelju ter višini obveznosti. Tudi v tem delu je podana očitana bistvena kršitev določb postopka. Tožnik bi moral v postopku postaviti ustrezen zahtevek, da bi sodišče lahko o njem odločalo na podlagi računov. Izrecno je zahteval, da se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi, in drugega zahtevka ni postavil. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi in zoper ta sklep ni pritožbe. Sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi listine, ki je tožnik ni predložil in ki ni obstajala. Tožnik bi moral postaviti ustrezen zahtevek, saj je vtoževal sporni znesek na podlagi drugih listin (glej sklep VSC Cp 297/2013 z dne 7.11.2013). Tudi iz tega razloga gre za očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Posledično toženka izpodbija še odločitev o stroških.

5V odgovoru na pritožbo toženke je tožnik predlagal, da se neutemeljena pritožba zavrne, in priglasil stroške odgovora na pritožbo. Med drugim je navajal, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 287. člen OZ in da ni šlo za spremembo tožbe.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Uvodoma velja poudariti, da tožnik očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretizirano uveljavljal in da je ta očitek toženka uveljavljala pavšalno ter neutemeljeno. Golo sklicevanje toženke na določbe ZPP, URS in EKČP ter protokola k EKČP ne zadošča. Sodba sodišča prve stopnje je tudi sicer obrazložena v tolikšni meri, da jo je mogoče preizkusiti. Ob tem pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je tožnik pričel izvršbo na podlagi verodostojne listine, to je na podlagi IOP obrazca, ki ga ni predložil, in da se je nato skliceval na račune, ki jih je predložil in ki so bili podlaga izdanemu IOP obrazcu, ne pomeni spremembe tožbe (pravna podlaga zahtevka je ostala enaka, dejanska podlaga pa je bila le povsem zanemarljivo spremenjena). Zaradi tega je neutemeljeno toženkino sklicevanje na zadevo VSC Cp 297/2013 z dne 7.11.2013, v kateri je prišlo do spremembe tožbe, saj se je izvršba pričela na podlagi menice, v kasnejši pravdi pa se je presojal tudi temeljni posel, ki temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi. Nespremenjeno tožbo (tudi po razveljavitvi sklepa o izvršbi) sestavljata skupaj predlog za izvršbo (z njim tožnik zahteva plačilo zneska s pripadki) in dopolnitev tožbe (z njo zahteva, da se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi za plačilo zneska s pripadki in za plačilo izvršilnih stroškov s pripadki). Za tožbeni zahtevek je bistveno, da je določen in da je po vsebini jasen. Zgoraj navedeno temu ustreza, medtem ko je toženkino obširno problematiziranje v zvezi s tožbenim zahtevkom neutemeljeno. Navedenega, da je tožnikov zahtevek po vsebini določen in jasen, tudi ne spremeni dejstvo, da je sodišče prve stopnje le iz formalnih razlogov razveljavilo sklep o izvršbi.

8V predmetni zadevi je tožnik kot toženkin podizvajalec vtoževal (dokončno) plačilo po izdanih računih, ki jih toženka ni nikoli zavrnila, za projekte, na katerih je delal (skupaj 10.007,60 EUR s pripadki). Nesporno je delo, ki je bilo zaračunano, opravil. Toženka se je branila, da je predmetne terjatve tožniku že poravnala s plačili, ki jih je specificirala, hkrati pa je uveljavljala še eventualni procesni pobotni ugovor. Sodišče prve stopnje je ob presoji po 287. členu OZ zavrnilo toženkin ugovor, da je predmetne terjatve že poravnala, in sicer je menilo, da predložena toženkina potrdila o plačilih ne dokazujejo poplačil in preplačil; da je tožnik ravnal prav, ko je tri račune, ki so vsebovali ustrezen sklic, pravilno „knjižil“; da v ostalih primerih ni razvidno, kateri račun je toženka s plačili pokrivala in da je tožnik upravičeno in v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi pokrival najstarejše terjatve; da je tožnik vsa plačila ustrezno "poknjižil"; da toženka (op. gre za očitno pomoto in je pravilno tožnik) ni izdajala avansnih računov, pa bi jih morala, in se zato plačila niso knjižila po posameznih objektih; in da se knjigovodski kartici pravdnih strank ujemata. Menilo je, da je tožnik pravilno s plačili pokrival le tiste račune, ki jih je toženka specificirala.

9Pritožba toženke utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z izpostavljeno presojo zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer prvi odstavek 287. člena OZ, po katerem se, če je med istima osebama več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadošča, da bi se mogle vse poravnati, in če ni sporazuma, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Slovenski računovodski standardi se nanašajo na, kot pove že njihovo ime, računovodenje, medtem ko je treba za presojo vprašanja vračunavanja uporabiti (med drugimi) zgoraj izpostavljeno določbo OZ. Skladno z navedenim se je sodišče prve stopnje zmotno oziroma v povsem pretirani meri oprlo na vprašanje (pravilnega) računovodenja. Po omenjeni določbi OZ lahko dolžnik obveznost, ki jo plačuje, navede ali v namenu nakazila ali pa uporabi referenčno številko obveznosti (sklic), ki jo je v izdanem računu določil upnik. Povedano drugače, sklic ni obvezen, ampak zadošča že opredelitev namena nakazila, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, temveč je zmotno zaključilo, da toženka z opredelitvijo namenov plačil ni v zadostni meri specificirala obveznosti, ki jih je plačevala. Ker je toženka namene pri nakazilih navajala, je zaradi izpostavljene zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, saj ni presojalo namenov nakazil in ni ugotavljalo, katere terjatve (projekte) je toženka s spornimi plačili, ki jih je tožnik prejel, plačevala. Skladno z navedenim bo treba šele ob pravilni uporabi materialnega prava (pravil o vračunavanju) ugotoviti, če je bila oziroma v kolikšni meri je bila tožnikova (po višini sicer nesporna terjatev) že poplačana. Ker gre za presojo glavnega oziroma primarnega toženkinega ugovora, do rešitve tega vprašanja tudi ni mogoče odločiti o toženkinem (podrednem) eventualnem procesnem pobotnem ugovoru. Posledično torej omenjena zmotna uporaba materialnega prava vpliva na pravilnost celotne izpodbijane sodbe.

10Gre torej za zmotno uporabo materialnega prava, zaradi katere je dejansko stanje v tolikšni meri nepopolno ugotovljeno, da pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te kršitve odpraviti samo, zato je na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker se po tožbi z dne 23.11.2015 zadeva razveljavlja prvič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker v obširnem delu relevantno dejansko stanje na prvi stopnji sojenja sploh ni bilo ugotavljano, bi bilo nenazadnje z izvedbo dokaznega postopka na pritožbeni stopnji sojenja tudi prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).

11Glede na trditveno podlago obeh pravdnih strank bo moralo namreč sodišče prve stopnje najprej ugotavljati namene spornih toženkinih plačil in nato upoštevaje pravila o vračunavanju presojati v kolikšnem deležu je bila vtoževana terjatev poplačana (kaj je bilo poplačano glede na izražene namene plačil). Šele v primeru, če vtoževana terjatev ni bila v celoti poplačana, pa bo nato lahko pristopilo k obravnavanju eventualnega procesnega pobota. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obeh pravdnih strank in odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (člen 343/3 ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Razlog za razveljavitev sklepa je (le) formalne narave oziroma je (le) v tem, da sodišču omogoča oblikovanje jasnega izreka odločbe. Ker predmetni sklep pritožbeno ni izpodbijan in ker spremenjeni 463. člen Zakona o pravdnem postopku oziroma spremenjeni 62. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju po novem (op. v predmetnem sporu sicer nista uporabljiva, a kažeta na razvoj zakonodaje) celo predvidevata takšno razveljavitev v pravdi oziroma že v izvršbi, pritožbeno sodišče v ta sklep ni poseglo. Prvotno pretirano formalistično pojmovanje, da je treba odločati (le) v (strogih) okvirih iz sklepa o izvršbi, je novejša sodna praksa tudi sicer že opustila. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem sojenju tako odločalo o postavljenem tožbenem zahtevku in eventualno še o procesnem pobotu.