VSL Sodba in sklep IV Cp 520/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba v izpodbijanem delu (I., II., IV. in V. točka izreka) in sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Zadeva je predložena pritožbenemu sodišču drugič. Sodišče prve stopnje je po ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo mladoletnega sina pravdnih strank A. A., roj. ..., ponovno zaupalo v vzgoji in varstvo očetu (I. tč.), z materjo pa določilo relativno obsežne stike (II. tč.) ter ji naložilo plačevanje mesečne preživnine, in sicer od izdaje sodbe dalje 125 EUR (IV. tč.). Od vložitve tožbe do pravnomočnosti sodbe je preživnino za A. naložilo v breme očeta, pri čemer je za vsak mesec do izdaje sodbe to obveznost znižalo za že plačani znesek (III. tč.). Drugačne predloge obeh roditeljev je zavrnilo (V. tč.), kot tudi ugovor tožnice zoper sklep o začasni odredbi z dne 17. 9. 2018 (VI. tč.), in sklenilo, da vsak sam krije svoje pravdne stroške (VII. tč.).

2Že z začasno odredbo, veljavno do pravnomočne odločitve v tej zadevi, je sodišče prve stopnje A. zaupalo v vzgojo in varstvo očetu, z materjo pa določilo stike. Začasna odredba se nesporno izvršuje.

3Tožnica se zoper sodbo in sklep pritožuje, predlaga njuno spremembo ali razveljavitev.

4Tožničin glavni očitek zoper sodbo je, da drastično spreminja življenje mld. A., ki je zaradi te odločitve nesrečen, pogreša mater ter polbrata, želi si k njej. Očita, da odločitev temelji zgolj na enem favoriziranem dokazu, to je na izvedenskem mnenju klinične psihologinje N. H., ki ga sodišče nekritično sprejema. Ta dokaz je po mnenju pritožnice sprejet brez tehtanja tudi drugih dokazov. Očita, da sodišče ni izvedlo številnih drugih dokazov, ki jih je predlagala, ni zaslišalo prič, ni postavilo izvedenca psihiatra, ni opravilo ponovnih poizvedb na CSD ter poizvedb v vrtcu in šoli. S pomočjo teh dokazov bi sodišče lahko ugotovilo konkretna ravnanja obeh staršev v daljšem časovnem obdobju. Sodišče naj sploh ne bi pojasnilo, zakaj konkretno je katerega od teh dokazov zavrnilo. Meni, da dokaz z izvedencem ne more biti edini oz. absoluten, pač pa je le eden, ki ga je treba kritično oceniti v povezavi z drugimi dokazi. Sodišču očita, da je ugotavljanje dejanskega stanja in sojenje v celoti prepustilo izvedenki, njeno mnenje pa ocenjuje za pavšalno in podano na podlagi pomanjkljive dejanske podlage o resničnem dogajanju. Izvedenka naj bi podajala mnenje tudi o njenih zdravstvenih težavah (depresiji), zato je prekoračila svojo nalogo in bi bil izvedenec psihiater nujen, s čimer naj bi se strinjali obe stranki in celo izvedenka psihologinja. Sodišče je najprej sprejelo ta dokazni predlog, potem pa dokaza ni izvedlo. Navaja, da že dolgo nima več nikakršnih psihičnih težav in prilaga psihiatrični izvid. Sodišče bi po njenem moralo ugotoviti celoviti sliko odnosov in se ne osredotočiti le na psihološki profil staršev. Moralo bi po njenem presoditi tudi predloženo komunikacijo med staršema. Ker vsega tega ni storilo, ji je kršilo pravice do dokazovanja. Nadalje očita, da sodišče sploh ni pojasnilo, kaj pojmuje kot boljšo ali manjšo primernost roditeljev in da tega ni celovito ugotavljalo. Navaja, da je sama podala vse navedbe o objektivnih pogojih za vzgojo in varstvo sina A. Očita, da je bilo sodišče naklonjeno očetu in da ni obrazložilo, kaj pomeni, da je bolj primeren, in zakaj.

5V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo pritožnica očita, da ni obrazložen in da se samo sklicuje na razloge sodbe. Vsebinsko pa pritožnica ponavlja navedbe, ki jih podaja v pritožbi zoper sodbo, to je, da je izdana začasna odredba, po kateri je sin pri očetu, zanj škodljiva, ne pa v korist.

6Toženec je odgovoril na obe pritožbi, predlaga njuno zavrnitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Izpodbijana sodba in sklep sta pravilna in zakonita, brez relevantnih napak.

9Postopkovnih kršitev, ki jih očita pritožnica, sodišče prve stopnje ni storilo. Priče, ki jih ni zaslišalo, pa jih je predlagala, za odločitev niso bile relevantne, ne glede odločitve o vzgoji in varstvu ne glede opredelitve stikov in ne glede preživnine. Gotovo bi še bolj razjasnile odnos med tožnico in tožencem in osvetlile različne dnevne dogodke, ki se tičejo tudi otroka, vendar to ni namen pričujočega sodnega postopka, katerega osrednji predmet je varstvo največje koristi mladoletnega otroka. Prav tako k odločitvi, kateri od staršev je bolj primeren za vzgojo in varstvo otroka, ne bi pripomogle poizvedbe v vrtcu in šoli ter na CSD. Vsi ti dokazi bi bili kvečjemu posredno pomembni, kot indici, vendar se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se opre na bolj zanesljive in neposredne dokaze, to je na izčrpne izpovedbe obeh staršev in na strokovno, temeljito in jasno ter prav tako izčrpno mnenje sodne izvedenke klinično psihološke stroke. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede dokaza z izvedencem psihiatrične stroke o zdravstvenem stanju tožnice. Tudi to je le posredno pomembno dejstvo, ki ga je sodišče upoštevalo le, kolikor ni bilo sporno, in sicer, da je imela tožnica v preteklosti psihične težave. Na svoje dokazne sklepe sodišče pri odločanju ni vezano (287. čl. ZPP (pred novelo E)), zato ni pomembno, ali je sprva ta dokaz sodišče nameravalo izvesti. Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, da preteklih oz. morebiti še obstoječih zdravstveni težav tožnice ne šteje za odločilne in da to ni podlaga izpodbijane odločitve. Z drugimi besedami, sodišče je kot ključno izhajalo iz psihološkega odnosa obeh staršev do njunega mladoletnega sina, kot ga je analizirala izvedenka klinične psihologije. Zakaj sta oba starša takšna, kakršna sta, pa za ta družinski spor niti ni več pomembno, še zlasti če gre za stanje, ki, kot trdi tožnica, je na njeni strani stabilno in brez trenutnih kvarnih zdravstvenih vplivov. Dokaznih predlogov tožnice sodišče prve stopnje torej ni prezrlo, le ni izvedlo vseh dokazov, ker je ocenilo, da glede na že izvedene in glede na njihovo potencialno težo niso potrebni oz. primerni. Kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zato ni bila storjena.

10Odločitev sodišča prve stopnje, da se mladoletni otrok zaupa v vzgojo in varstvo očetu, je torej oprta zlasti na izpovedbe obeh pravdnih strank in na mnenje sodne izvedenke klinične psihologinje. Ta je suvereno zaključila in jasno obrazložila, da ima oče primerjalno boljše starševske kapacitete za nadaljevanje sinove vzgoje in varstva. Sodišče prve stopnje je na straneh 10 do 20 svoje sodbe o tem podalo natančne in obširne razloge, ki jih pritožbeno sodišče ne bo še enkrat ponavljalo, ker golo ponavljanje nima nobenega pomena. Pri tem je sodišče prve stopnje natančno prisluhnilo tudi tožnici in njeno izpovedbo korektno povzema v tč. 20 svoje obrazložitve. Ne očita ji, da si ne bi iskreno prizadevala za sinovo skrb in da se zaveda tudi pomena starševske komunikacije, saj se je skupaj s tožencem udeležila tudi družinske terapije (tč. 24. obrazložitve). Tudi ni spregledalo, da je A. na mater zelo navezan (tč. 32.) in je to upoštevalo pri določitvi stikov.

11V konkretni situaciji se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na mnenje strokovnjakinje iz klinične psihologije, kaj je v večjo (zlasti tudi dolgoročno) korist otroka. Tu je pretehtala ocena, za katero sodišče samo nima ustreznega znanja, da je v večjo korist otroka, če je zaupan v vzgojo in varstvo očetu. Dokaz z izvedencem zato ni nedopustno favoriziran, pač pa je v primerih, kot je ta, utemeljeno ključen. Izvedensko mnenje, ki ga je v konkretnem primeru podala izkušena stalna sodna izvedenka N. H., spec. klin. psih., je strokovno, temeljito in jasno, dvakrat je svoje mnenje ažurirala, družinsko situacijo je lahko ocenila skozi daljše časovno obdobje ter bila tudi neposredno zaslišana na obravnavi. Njeno mnenje ni pavšalno, je konkretno in prepričljivo ter je bilo je utemeljeno podlaga za odločitev sodišča prve stopnje.

12Ključni poudarki sicer obsežnega mnenja, ki ga na več mestih sodišče prve stopnje izčrpno in natančno povzema, so sledeči. V odnosu do matere je A. regresiven, anksiozen, v očetovi družbi pa bolj avtonomen in aktiven. Mati ne prepoznava dovolj otrokovih čustvenih potreb po očetu, preveč je zaskrbljena zaradi otroka in dodatno vpliva na otrokove bojazni, ga pretirano navezuje nase, zaradi česar dobiva A. značilnosti anksioznega in nesamozavestnega otroka. Vzgojno je mati nemočna, ne zna postavljati mej otroku, ne spodbuja ga k samostojnosti, je hiperprotektivna. Materino negativno stališče do očeta ne temelji na dejanskih okoliščinah, na svojega novega partnerja, ki ga je otrok sicer lepo sprejel, prenaša očetovsko vlogo, ni predelala negativnih izkušen iz pretekle zveze. Oče je na drugi strani to storil, do matere ne goji zamer, skuša jo razumeti. Za otroka postaja mati nezanesljiva, ne upošteva njegovih potreb, ne nudi mu občutka varnosti. Njena kooperativnost z očetom se zmanjšuje, njeno ravnanje je šlo v smer odtujevanja otroka od očeta. Oče pa na drugi strani bolj upošteva otrokove potrebe in mu zagotavlja večjo spodbudo, navaja ga na samostojnost, zagotavlja, da bo otrok imel stike tudi z materjo, kar vse je v otrokovo večjo korist, sedanjo in v bodoče, čeprav je trenutno bolj navezan na mater. Tega sodišče prve stopnje ni prezrlo.

13Pritožnica v navedene zaključke ne zaseje nobenega razumnega dvoma, zato je po presoji pritožbenega sodišča sprejeta odločitev v največjo otrokovo korist, je torej pravilna in zakonita (3. odst. 105. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

14Glede določenih stikov in preživnine pritožba ne navaja in ne uveljavlja nobenih razlogov, zato je ta del izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče preizkusilo le glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, izpodbiJ. odločitev pa je tudi v tem delu v korist mladoletnega otroka, torej materialnopravno pravilna (2. odst. 350. čl. ZPP).

15Pravilna in zakonita je tudi zavrnitev tožničinega ugovora zoper izdano začasno odredbo, s katero je sodišče že pred dokončno odločitvijo A. začasno zaupalo v vzgojo in varstvo očetu, z materjo pa določilo relativno obsežne stike. Začasna odredba je bila izdana z veljavnostjo do pravnomočne odločitve v tej pravdni zadevi, ki je nastopila z današnjo odločitvijo in s katero so bili prepričljivo ugotovljeni razlogi za zaupanje A. v vzgojo in varstvo očetu. Razlogi za presojo verjetnosti enake odločitve za nazaj so s tem odpadli, razumno pa je tudi, da se sodišče prve stopnje, ko je o sporu odločilo z višjim dokaznim standardom, pri presoji utemeljenosti ugovora sklicuje na razloge svoje končne sodbe. Sklep o ugovoru zato ni neobrazložen. Nujnost začasne odločitve je sodišče prve stopnje ob izdaji začasne odredbe dovolj utemeljilo (glej 12. tč. na 5. str. sklepa o izdaji začasne odredbe), zaradi poteka veljavnosti odredbe, zoper katero je ugovor nesuspenziven, pa je potreba po natančnejši presoji tega pogoja za nazaj s pravnomočnostjo konkretne odločitve odpadla.

16Pritožbi sta torej neutemeljeni, zato ju je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP in 2. tč. 365. čl. ZPP).

17V postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku (413. čl. ZPP), zato neuspeh pritožbe ne pomeni, da je toženec upravičen po povračila stroškov za odgovor na obe tožničini pritožbi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bolj primerno, da jih krije sam, saj korist mladoletnega otroka, ki je glavno vodilo za odločanje v družinskih sporih, ne narekuje česa drugega.