VSRS Sodba I Ips 22/2010

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojeni I.I., roj. ..., umrl ... iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe

da je:

a) bil idejni pobudnik proti narodnega delovanja v P. in da je bil povezan s štabom takozvane Slovenske armije preko ustaškega kapetana H.Š. na čigar prošnjo je v začetku aprila 1946 predlagal imenovanemu štabu H.I. za tajnika in B.Š. za predsednika takozvanega „Prekmurskega podokrožja“, ki sta bila na podlagi tega predloga imenovana in postavljena na predložena mesta z objavami o postavitvi in imenovanju, poslanimi preko kurirja izdajalske organizacije bivšega SS-ovca soobtoženega H.J. obtožencu, kateri jih je po soobtoženemu P.M. poslal naslovljencema.

b) da je vzdrževal stalno zvezo s tajnikom „Prekmurskega podokrožja“ soobtoženim H.I. od katerega je prejemal obvestila v vseh važnejših stvareh in od katerega je v mesecu maju prejel takozvani „načrt bodoče Jugoslavije“ in „Mednarodni politični pregled“.

Da se je često sestajal s H.J., župnikom iz B., kateremu je odobraval lažno propagando, ki je prihajala iz inozemstva ter izjave izdajalcev takozvanega majorja H. namreč, da bo prišlo do tuje intervencije proti narodom Jugoslavije in je z njim razglabljal ter koval načrte o delu duhovščine v protidržavnih organizacijah, nakar je zaključil, da duhovščina sama ne bo opazno vstopila v to organizacijo, temveč je v namer, da preslepi ljudsko množico in da pridobi čim večji krog izdajalcev, lažno prikazoval ljudstvu, da je vera v nevarnosti in da je treba v obrambo vere nastopiti povsod. Zasledujoč te cilje je:

a) skliceval duhovniške konference in mesečne verske obnove, ki jih je kot generalni vikar za P. zlorabljal v propagandne svrhe veleizdajalske emigracije govoreč duhovščini, da se v odnosu dosedanje oblasti naj drži katoliškega načela, to je borbe proti komunizmu, ki da je danes na oblasti v državi ter da je treba ljudstvo pripraviti na borbo proti sedanji oblasti računajoč pri tem na podporo veleizdajalske emigracije in mednarodne reakcije,

b) da je duhovniški konferenci v drugi polovici 1945. leta, kjer so razpravljali o ureditvi duhovniških projektov izjavil, da je ureditev le začasnega značaja, ker bo kmalu prišlo do tuje intervencije v Jugoslaviji,

c) da je mladini iz Marijine družbe v istem času prepovedal udeležbo sestankov Zveze mladine Slovenije ter s tem in svojimi govori in protinarodnim zadržanjem vplival in preprečeval politično vzgojo mladine,

d) da je 14. maja 1946 na javnem prostoru spričo zbranih vernikov nastopil proti miličniku P.J. in A.I., ki sta vršila službo in ju pozval, naj zapustita cerkveno dvorišče, češ, da je to „božji svet“, vse v namenu, da bi vplival na versko čustvovanje prebivalstva in istočasno oblatil našo ljudsko oblast.

Da je izrabljajoč svoj duhovniški vpliv ščuval proti izvedbi agrarne reforme volivce dveh Krajevnih ljudskih odborov, da protestirajo izvedbi agrarne reforme cerkveno-nadarbinskega posestva in je v ta namen dne 17. februarja 1946 v zakristiji cerkve nagovoril R.J. in M.A., da naj skličeta sestanek volivcev KLO O., ki da naj se zoperstavijo razlastitvi cerkvenega zemljišča. Pod vplivom obtoženega je imenovani zbor volivcev na sestanku protestiral proti razlastitvi cerkvene zemlje. Prav tako je na pritisk obtoženega na predsednika KLO v R. Odbor vložil protest pri Okrajni agrarni komisiji zoper razlastitev cerkvene zemlje.

Da je takoj po osvoboditvi slovenskega ozemlja izpod fašističnega jarma blatil in sramotil izgrajajočo se ljudsko oblast, češ, da vladajo v Jugoslaviji sami pokvarjeni ljudje, banditi in tatovi in trdil, da bo ta red kmalu odpravljen in svetoval E.O., da naj zapusti Jugoslavijo ter da naj vstopi v emigrantsko kraljevo tolpo ponudeč mu zvezo za prehod preko meje

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po členu 3. točka 8. in člen 9. Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter stroški obdolženčevega zagovornika bremenijo proračun.

1Z uvodoma navedeno sodbo Vojaškega sodišča IV. armije je bil I.I. skupaj s sostorilci spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj po členu 3 točka 8. in členu 9 točka 1. Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD). Izrečena mu je bila kazen odvzema svobode s prisilnim delom za dobo štirih let in na dve leti izgubo političnih in poedinih državljanskih pravic.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil pooblaščenec predlagatelja mariborskega nadškofa in metropolita kot predstojnika verske skupnosti Nadškofije Maribor zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti krivde in kazni.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ker v sodbi navedena ravnanja niso kazniva dejanja po 8. točki 3. člena in prvem odstavku 9. člena ZKLD.

4Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5Kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD je storil kdor je v državi ali zunaj nje organiziral društvo, ki mu je cilj vršiti zločine iz 2. člena tega zakona, torej, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske Republike Jugoslavije, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast, ali kdor postane član tega društva, ali ga na kakršenkoli način podpira. Prvi odstavek 9. člena tega zakona pa je določal, da se propaganda ali agitacija, ki vsebuje poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve, kaznuje z odvzemom prostosti s prisilnim delom najmanj enega leta. Za obsodbo za to kaznivo dejanje je glede na navedeno zakonsko besedilo bilo torej potrebno storilcu dokazati 1) obarvani naklep, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev, 2) da je organiziral društvo, ki ima namen vršiti zločine (iz 2. člena tega zakona), ali da je postal član takega društva, ali pa da je društvo na kakršenkoli način podpiral. Iz navedenih očitkov v izreku sodbe pa ta odločilna dejstva ne izhajajo, temveč so v izreku opisane zgolj neke posplošene trditve, iz katerih je mogoče sklepati, da se obsojeni I. ni strinjal s totalitarnim komunističnim režimom. Da ne gre za kakršnekoli ovsebinjene očitke obsojencu, pa nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitve sodbe, kjer sodišče ugotavlja, da obsojenec „ni poznal natančneje članov te organizacije (ki je sicer sodba ne opredeli), da pa sedaj svojo krivdo uvidi, jo prizna ter se kesa“ (navedeno predstavlja celotno obrazložitev sodbe glede krivdoreka za tega obsojenca).

6Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da obsojenec s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja za katerega je bil spoznan za krivega, niti zakonskih znakov kakršnegakoli drugega kaznivega dejanja zaradi česar je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo in s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun.