VSRS Sklep II Ips 1048/2008

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo zneska 35.640 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 18.986,81 EUR od 12. 5. 2005 do 14. 5. 2007 in od zneska 35.640 EUR od 15. 5. 2007 dalje. Toženki je naložilo plačilo tožnikovih stroškov postopka.

2Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za plačilo 1.572,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2005 dalje, v ostalem pa zahtevek zavrnilo. Upoštevaje delež uspeha je tožniku naložilo plačilo sorazmernega dela toženkinih stroškov postopka. V ostalem je toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Tožniku je naložilo plačilo toženkinih pritožbenih stroškov. Zavzelo je stališče, da je sporazum o odškodnini z dne 13. 9. 2004 pravno mogoče opredeliti le kot pisno pripoznavo iz 341. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ob sklicevanju na stališče komentarja OZ, da pisno priznanje zastaranja obveznosti velja samo za tisti del terjatve, ki ga je tožena stranka izrecno priznala, se je strinjalo s toženkinim pritožbenim stališčem, da se je z navedenim sporazumom odpovedala zastaranju le do v njem navedene višine, tj. do 376.901,90 SIT (sedaj 1.572,78 EUR).

3Tožnik v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno razlagalo 341. člen OZ. S 3. točko sporazuma je toženka izrecno pripoznala svojo obveznost brez navedbe vrednosti. Gre za jasno in nedvoumno izjavo, da je tožnik upravičen do odškodnine. Ker se tožnik ni strinjal z načinom revalorizacije – toženka je ostalim, ki so bili v enaki situaciji, izplačala odškodnino po ceni stavbnega zemljišča, je ostala sporna le višina.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Med pravdnima strankama ni bilo sporno,

- da so bile z aktom toženkine pravne prednice razlaščene tri tožnikove nepremičnine,

- da je tožnik s toženkino prednico dne 12. 12. 1986 sklenil sporazum o odškodnini, s katerim se je toženka zavezala tožniku za dve nepremičnin plačati odškodnino v znesku 685 din/m2, za tretjo nepremičnino pa mu je priznala prednostno pravico gradnje,

- da zaradi kasnejše spremembe zazidalnega načrta (odlok je bil sprejet leta 1994) gradnja ni bila mogoča, druga nepremičnina pa mu ni bila ponujena,

- da je toženka tožniku dne 13. 9. 2004 ponudila v podpis sporazum o odškodnini, po katerem bi mu plačala odškodnino v višini valorizirane vrednosti cene, ki je bila dogovorjena za drugi dve nepremičnini, tj. 376.901,90 SIT (432 SIT/m2).

7Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za gradbeno zemljišče, zmanjšano za vrednost komunalne opreme. Toženka je trdila, da je odvzeto zemljišče postalo stavbno zemljišče šele kasneje in da mu gre zato le ponujena odškodnina. Nad ponujenim zneskom je na prvem naroku za glavno obravnavo ugovarjala zastaranje. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo z obrazložitvijo, da se predlog sporazuma z dne 13. 9. 2004 ne nanaša na kmetijska zemljišča, glede katerih je bilo med strankama doseženo soglasje o odkupu, marveč na neizpolnjeni dogovor glede realizacije dolga po 2. točki sporazuma (ki se je nanašala na priznanje prednostne pravice gradnje). Sporazum je zato treba šteti kot priznanje celotnega dolga po 2. točki dogovora iz leta 1986 in ne kot delno priznanje do določene višine. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je sporazum pravno mogoče opredeliti le kot pisno pripoznavo iz 341. člena OZ, pisno priznanje zastarane obveznosti pa velja samo za tisti del terjatve, ki ga je tožena stranka izrecno priznala. V sporazumu naveden znesek zato predstavlja višino pripoznane obveznosti.

8Stališče sodišča druge stopnje, da gre za vprašanje, ali je toženka pripoznala zastarano obveznost in se s tem odpovedala zastaranju (341. člen OZ), in ne za vprašanje, ali je toženka pripoznala dolg, ki ima za posledico pretrganje zastaranja (364. člen OZ), ki ga je obravnavalo sodišče prve stopnje, je pravilno. Vendar pa je sodišče zmotno štelo, da je vsebina izjave volje nesporna. Zapis izjave volje(1) je opredelilo kot pripoznavo obveznosti le do višine, navedene v zapisu, ne da bi podalo razloge za tako stališče, pri tem pa je spregledalo, da je bila vsebina izjave volje, zapisana v predlogu sporazuma, med strankama v postopku sporna. Toženka se je namreč v odgovoru na tožbo strinjala s tožnikovimi trditvami o obstoju njene obveznosti, da za razlaščeno nepremičnino plača odškodnino;(2) nasprotovala je le trditvam o načinu določitve primerne odškodnine. Na naroku za glavno obravnavo se je pričela sklicevati na zastaranje s trditvijo, da se je odpovedala zastaranju le do višine, navedene v predlogu sporazuma. Toženka je torej že sama dala svoji izjavi dva različna pravna pomena: sprva ji je dala pomen odpovedi zastaranju tožnikove terjatve za plačilo odškodnine za razlaščeno zemljišče (in se torej strinjala s tožnikovim razumevanjem vsebine njene izjave); kasneje jo je omejila na znesek, naveden v izjavi. Ob nadaljnjem dejstvu, da besedilo izjave ne daje nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali je toženka pripoznala obveznost v celoti ali pa je njene učinke omejila na znesek, naveden v izjavi, bi moralo sodišče vsebino izjave volje ugotoviti z razlago, se pravi ob smiselni uporabi pravil, ki jih OZ določa za razlago spornih pogodbenih določil (drugi odstavek 82. člena).

9V zvezi z institutom pripoznave dolga je sodna praksa že zavzela stališče, da je pri razlagi izjave volje glede na njen namen, tj. začasna odvrnitev upnika od sodnega uveljavljanja terjatve, treba oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar (vse) njeno sporočilo ni zajeto z besedami, glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg. Pri presoji ni odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava (objektivno) videti.(3)

10Učinek pripoznave zastarane obveznosti je drugačen. Ker take terjatve upnik pred podajo izjave ni mogel več sodno uveljaviti, je bila povsem v dolžnikovi sferi odločitev o tem, ali bo obveznost izpolnil ali ne. Na razlago izjave o pripoznavi zastarane obveznosti zato lahko v večji meri vplivajo interesi izjavitelja. Ker izjava učinkuje (vsaj) od trenutka, ko je prispela k naslovniku, pa so ti interesi lahko upoštevni le v mejah, ki jih omogoča razlaga zapisa izjave, in ob upoštevanju okoliščin ob podaji izjave.(4)

11Ker sodišče druge stopnje pri razlagi izjave volje ni upoštevalo vodil, ki jih OZ določa za ugotavljanje vsebine spornih izjav volje, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Pri odločanju o pritožbi bo moralo upoštevati razloge, ki so narekovali ugoditev tožnikovi reviziji.

12Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Zapis je oblikovan v sedmih točkah, ključni dve pa se glasita: "3. Veljavna pozitivna zakonodaja prednostne pravice gradnje ne pozna, zato je potrebno prejšnjemu lastniku zemljišča parc. št. 949/1, pašnik v izmeri 891 m2 plačati odškodnino za to zemljišče. 4. Odškodnino za zemljišče predstavlja revalorizirani znesek takratne odškodnine, ki znaša 376.901,90 SIT."

Op. št. (2): Navedla je: "…, tožniku kot bivšemu lastniku pripada odškodnina, ki mu jo je tožena stranka s sporazumom o odškodnini z dne 13. 9. 2004 priznala kljub temu, da je zahtevek že zastaral in mu to pravico še vedno priznava."

Op. št. (3): Prim. sodbo III Ips 137/2006 z dne 31. 7. 2008 in sodbo (v podobni zadevi) II Ips 834/2008 z dne 29. 1. 2009.

Op. št. (4): Prim. Dolenc, Napake volje pri sklepanju pravnih poslov, Cankarjeva založba, 2003, str. 35-36.