VSL Sodba I Cp 2455/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe pridobitve lastninske pravice po sklepu Okrajnega sodišča v Kočevju Dn 45763/2013 s 14. 3. 2013, na podlagi darilne pogodbe s 1. 2. 2013, v zemljiški knjigi pri nepremičnini parc. št. ... k. o. X do idealnega deleža 1/4 v korist toženke A. A. ter zahtevek za izbris lastninske pravice na toženko pri tej nepremičnini in vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja pred vknjižbo lastninske pravice na podlagi citiranega sklepa s ponovnim vpisom lastninske pravice v korist tožnikov do 1/8 celote (I/1. in 2. točka izreka). Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna toženki solidarno povrniti pravdne stroške v znesku 2.096,84 EUR (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da vrednost investicije, ki jo je zatrjevala tožena stranka, ni enaka povečani vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj. Treba je ločiti vlaganja v hišo od povečanja vrednosti hiše in nepremičnino kot celoto. Tožnika sta toženki priznala določena vlaganja, vendar sta izpostavila, da ta niso predstavljala nagiba za priznanje 1/4 deleža na celotni njuni nepremičnini. Povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj ni bistveno. Stališče tožnikov je, da gre toženki iz tega naslova obligacijski zahtevek, ne pa stvarno pravno upravičenje. Ureditev mansardnega stanovanja v stanovanjski hiši že izkustveno ni sorazmerno povečanju in spremembi vrednosti nepremičnine do te mere, da bi predstavljalo protivrednost 1/2 celotne nepremičnine skupaj z zemljiščem. Zaradi toženkinih vlaganj tudi ni nastala nova stvar. Čeprav je sodišče štelo, da je šlo dejansko za pogodbo o priznanju lastninske pravice oziroma solastnega deleža na račun vlaganj, kar je sicer nepravilno, ni imelo nobene podlage, da vrednost vlaganj oceni na 1/4 vrednosti celotne nepremičnine.

Ocena sodišča, da ni šlo za darilo, je najmanj preuranjena, saj so vse stranke izpovedale, da vrednost vlaganj ob sklenitvi darilne pogodbe ni bila določena, niti ocenjena, določena vlaganja pa so se še predvidevala, zato ni mogoče govoriti o ekvivalentnosti dajatev med pravdnimi strankami. Nagib tožnikov je bil v pričakovanju, da bo družina ostala skupaj, da bo vse v redu in da bo mir. To je bilo tožnikoma pojasnjeno tudi s strani odvetnika, ki je potrdil, da v nasprotnem primeru lahko zahtevata razveljavitev pogodbe in vrnitev darila, saj se darilna pogodba lahko prekliče in ni večna. Tožnika sta darilno pogodbo s prenosom 1/4 deleža na celotni nepremičnini podpisovala ob zavedanju, da je tako pogodbo mogoče razveljaviti in zahtevati vrnitev podarjenega. Če bi tožnika kot darovalca ob podpisu pogodbe vedela, da 1/4 celotne nepremičnine prepuščata toženki zato, ker so bila toliko vredna njena vlaganja, take pogodbe ne bi podpisala, ker to ni bila njuna volja. Vsi udeleženci pri podpisu pogodbe so potrdili, da v trenutku sklepanja in podpisa pogodbe ni bilo narejenega nobenega vrednotenja in ocene vlaganj. Ob tem ni zanemarljivo dejstvo, da je toženka naročila sestavo pogodbe in je izbrala tip zapisa pogodbe, tožnika pa sta bila zgolj navzoča ob podpisu, kjer so jima bile pojasnjene značilnosti darilne pogodbe in sta bila prepričana, da podpisujeta darilno pogodbo in ne kakšne druge, zato ni mogoče šteti, da je bila volja strank v sklepanju pogodbe o priznanju vlaganj.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je šlo pri darilni pogodbi, ki so jo pravdne stranke in sin tožnikov sklenili 1. 2. 2013, za navidezno pogodbo, saj so se pogodbene stranke dejansko dogovorile za odplačni pravni posel; toženka in sin tožnikov sta se zavezala, da bosta organizirala, izvedla in financirala vlaganja v podstrešno etažo, tožnika pa, da bosta v zameno za njuna vlaganja nanju prenesla v last vsakemu 1/4 nepremičnine. Namen tožnikov tako ni bil obdariti toženke (tožnika ne zahtevata vrnitve darila od njunega sina), ampak so pogodbene stranke s takim dogovorom želele ustrezno ovrednotiti že do sklenitve pogodbe izvršena in vsa bodoča vlaganja toženke.

6Pritožbeno sodišče soglaša z dejansko ugotovitvijo, da je bila darilna pogodba, ki so jo 1. 2. 2013 sklenili pravdne stranke in sin tožnikov, navidezna. Pri navidezni pogodbi gre namreč za hoteno in sporazumno razhajanje med resnično voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven. V konkretnem primeru je toženka tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazala, da so pogodbene stranke želele nekaj drugega (opraviti odplačni prenos 1/4 nepremičnine na toženko) in ne tega, kar so zapisale v pogodbo (toženko v breme premoženja tožnikov neodplačno obogatiti).

7Da bi sodišče pogodbo, sklenjeno med pogodbenimi strankami, štelo kot darilno pogodbo, bi morala tožnika izkazati, da sta ob sklenitvi pogodbe želela skleniti neodplačen pravni posel – darilno pogodbo. Tega pa izvedeni dokazni postopek ni izkazal. Ni odločilno, ali vrednost na toženko prenesenega solastninskega deleža na nepremičnini dejansko ustreza njenim predhodnim vlaganjem v nepremičnino, temveč ali so ob sklepanju pogodbe stranke želele skleniti darilno pogodbo ali dejansko pogodbo o odplačnem prenosu. Zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki skušajo matematično prepričati, da je toženka vsaj del premoženja dobila neodplačno. Predmet odločanja v tej pravdni zadevi ni ugotovitev prispevka oziroma deleža posamezne pogodbene stranke z vlaganji temveč ocena, ali je darilna pogodba simuliran pravni posel, pri čemer je bila prava pogodbena volja strank sklenitev pogodbe o priznanju solastninskega deleža.

8Na presojo, da pogodbeni stranki nista imeli volje skleniti darilne pogodbe, ampak na toženko na odplačen način prenesti 1/4 nepremičnine, ne more vplivati sporen obseg toženkinih vlaganj. Toženkin vložek tudi ob upoštevanju pritožbenih očitkov ni bil tako majhen, da bi to vzbudilo dvom v pravilnost ugotovitve, da je bila volja pogodbenih strank skleniti odplačen posel. Zakaj pogodbe stranke niso svoje prave volje navzven ustrezno izjavile, ampak sklenile darilno pogodbo, je tožena stranka pojasnila; šlo je za najcenejši način realizacije dogovora. Pritožbeno sodišče tako pojasnilo sprejema, saj je splošno znano, da je darilna pogodba relativno enostaven, širokemu krogu poznan cenovno ugoden in hitro izvedljiv posel.

9Posebna oblika, v kateri je sklenjena pogodba, ne izključuje možnosti dokazovanja, da gre za navidezno pogodbo v smislu prvega odstavka 50. člena OZ, to je, da v tej obliki izjavljena volja ne ustreza resnični volji pogodbenih strank. Če je navideznost dokazana, je pogodba brez učinka. Ker je ob zavzetem stališču vprašanje točnega obsega in vrednosti toženkinih vlaganj nerelevantno, pritožbeno sodišče na pritožbene očitke, ki te ugotovitve izpodbijajo, ne odgovarja.

10Ob navedenem se izkažejo pritožbene navedbe za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa samo ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).