VSC sodba Kp 35/2000

Pritožbama obdolženega I. V. in obdolženega M. V. se delno ugodi , sodba sodišča prve stopnje pa se spremeni tudi po uradni dolžnosti in sicer tako, da se

a. po določilu člena 357 tč. 4 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne proti obdolženemu I. V. in obdolženemu M. V. vložena obtožba, da sta v sodelovanju pri izvršitvi skupaj jemala tuje premične stvari z namenom,da si jih protipravno prilastita s tem, da sta si:

- v dneh od 14.9.1995 do 20.9.1995 v gozdu na parceli št. ... v Z., ki je last Z. za gozdove R. posekala in odpeljala 1 (eno) smrekovo in 8 (osem) bukovih dreves v skupni vrednosti 135.000,00 SIT;

- dne 2.10.1995 dejanje ponovila na isti parceli, na kateri sta posekala in odpeljala še 3 (tri) bukova drevesa v vrednosti 34.800,00 SIT,

- dne 27.9.1995 ob 11.25 uri na P. servisu v S.K. v rezervoar neregistriranega kombiniranega vozila znamke VW, ki ga je vozil I. V. natočila 42,12 l neosvinčenega 95 oktanskega bencina, kar je storil I. V., medtem ko je M. V. s pogovorom zamotil uslužbenca, da sta se na to brez plačila natočenega goriva v znesku 3.121,50 SIT z vozilom odpeljala in

- dne 11.10.1995 ob 18.45 uri v trgovini D. v Ž. napolnila nakupovalno košaro s prehrambenimi artikli, katerih vrednost je blagajničarka J. K. registrirala, ko pa sta naročila dodatne artikle, izkoristila odsotnost blagajničarke in brez plačila računa v višini 19.021,70 SIT trgovino zapustila,

s čemer bi naj storila v sostorilstvu nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I v zvezi s členom 25 KZ;

b. obdolženemu I. V. in obdolženemu M. V. odpravi določena kazen za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I v zvezi s členom 25 KZ in pri obeh znižata izrečeni jima enotni kazni in sicer obdolženemu I. V. na 6 (šest) mesecev zapora, obdolženemu M. V. na 5 (pet) mesecev zapora;

c. po členu 105/III ZKP oškodovanci, S. k. z. in g. RS z odškodninskim zahtevkom v višini 169.800,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 3.10.1995 do plačila, P. servis v S.K. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 3.125,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 28.9.1995 do plačila in D. d. S. K. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 6.000,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1995 dalje do plačila napotijo na pravdo;

v preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Z v uvodu navedeno sodbo sta bila obdolženi I. V. in obdolženi M. V. spoznana za kriva in sicer, obdolženi I. V. storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po členu 224/I KZ, kaznivega dejanja tatvine po členu 211/II KZ,skupaj z obdolženim M. V. nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I v zvezi s členom 25 KZ, obdolženi M. V. pa ob tem še kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po členu 303/I KZ. Obdolženemu I. V. je sodišče prve stopnje za prvo kaznivo dejanje določilo kazen treh mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen enega meseca zapora in za tretje kaznivo dejanje kazen petih mesecev zapora, na kar mu je po določilih KZ o steku ob upoštevanju kazni treh mesecev zapora, obdolžencu določeni v izrečeni mu pogojni obsodbi pri Okrožnem sodišču v Mariboru, opr. št. K 222/98 z dne 24.5.1999, katero je preklicalo, izreklo enotno kazen enajst mesecev zapora. Temu obdolžencu sodišče prve stopnje ni preklicalo pogojne obsodbe izrečene pri Okrajnem sodišču v Novem Mestu, opr. št. K 8/96, zaradi storitve kaznivega dejanja po členu 303/II KZ. Zaporno kazen in sicer v višini štirih in petih mesecev je za posamični, sedaj obravnavani kaznivi dejanji, sodišče prve stopnje določilo tudi obdolženemu M. V. Tudi temu je preklicalo pogojno obsodbo izrečeno z isto sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, kot pri obdolženemu I. V. in mu z upoštevanjem tam določene kazni dveh mesecev zapora, po določilih KZ o steku izreklo enotno kazen devet mesecev zapora.Obdolženemu M.V. je bil, po določilu člena 69 KZ, odvzet zaseženi lovski nož, odločeno pa je še bilo,da mora obdolženi I. V. plačati P. odškodninski zahtevek v višini 177.906,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 25.5.1995 do plačila, pod izvršbo, oba obdolženca pa še uveljavljanje premoženjskopravne zahtevke skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi oškodovancev Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, P. in D. Oba obdolženca sta bila, po določilu člena 95/IV ZKP, oproščena plačila stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je bila proti obdolženemu I. V. in obdolženemu F. V. ml. po določilu člena 357 tč. 1 ZKP zavrnjena obtožba s katero se jima je očitala storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/II KZ. Za ta del kazenskega postopka je bilo odločeno, da njegovi stroški, po členu 96/I ZKP, bremenijo proračun.

Proti tej sodbi sta se pritožila obdolženi I. V. in obdolženi M. V. smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo zanju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba sta delno utemeljeni, sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno spremeniti še po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da imata pritožnika prav, ko obdolženi I. izrecno, obdolženi M. V. pa smiselno zatrjujeta, da sta bila za kaznivi dejanji zajeti v okvir nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine, katerega bi naj storila v sostorilstvu na škodo Zavoda za gozdove Republike Slovenije že pravnomočno obsojena. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. K 222/98 z dne 24.5.1999 sta bila namreč oba spoznana za kriva storitve enega nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ, sestavljenega iz treh dejanj storjenih v časovnem razdobju med avgustom 1995 in 6.10.1995. Navedeni kaznivi dejanji, obravnavani v tem postopku bi naj bili storjeni v času med 14.9. in 20.9.1995 oziroma dne 2.10.1995, kar pomeni, da se vklapljata tako po času, pa tudi po svoji vsebini med dejanja za katera sta bila obdolženca kaznovana že z navedeno sodbo. Še več isto velja reči tudi za kaznivo dejanje katerega bi naj oba obdolženca storila na škodo P. dne 27.9.1995, kar ugotavlja sodišče druge stopnje samo, ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti. Ker pa je nadaljevano kaznivo dejanje, kar poudarja v izreku sodbe že Okrožno sodišče v Mariboru eno samo kaznivo dejanje bi bilo mogoče obdolženca spoznati za kriva in ju obsoditi za sedaj obravnavana tri dejanja le, če bi bila storjena istočasno z dejanji zajetimi v okvir nadaljevanega kaznivega dejanja obravnavanega v Mariboru. Skratka, obdolženca sta v danih primerih bila obsojena za dejanja o katerih je že bila izrečena pravnomočna sodba s čemer je sodišče prve stopnje v njuno škodo kršilo kazenski zakon v smislu določil člena 372 tč. 3 ZKP. V tem smislu pa je bil kršen zakon tudi glede očitanega, v okviru tega nadaljevanega kaznivega dejanja se nahajajočega kaznivega dejanja katerega bi naj obdolženca storila na škodo D. Gre za kaznivo dejanje, katero bi po izvzetju preostalih treh dobilo samostojnost, ga pa glede na dejanske očitke ne bi bilo mogoče drugače pravno opredeliti kot kaznivo dejanje tatvine po členu 211/II KZ. Kazenski pregon tega kaznivega dejanja pa je, ob dejstvu, da bi naj bilo kaznivo dejanje storjeno dne 11.10.1995, ob upoštevanju določil člena 3/II KZ z upoštevanjem v času storitve veljavnih določil člena 111/I tč. 6 in 112/VI KZ, katera so za obdolžence milejša od sedaj veljavnih, absolutno zastaral. Ob takšni ugotovitvi sodišču druge stopnje ni preostalo drugega kot to, da obtožbo zaradi navedenega kaznivega dejanja, proti obema obdolžencema, po določilih člena 357 tč. 4 ZKP, zavrne. Drugačna je situacija glede preostalih pritožnikoma očitanih kaznivih dejanj. Sodišče druge stopnje nima prav nobenega razloga dvomiti v pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, očitanega obdolženemu I. V.. Res je, da je obdolženi med postopkom pred sodiščem prve stopnje predložil medicinsko dokumentacijo in fotografije, ki govore v prid njegovi trditvi, da je bil tistega dne poškodovan, kot sam trdi po delavcih policije. Ne glede na to pa mu vendarle ni mogoče verjeti, da bi naj to vplivalo na njegovo takratno prištevnost. Iz podatkov spisa namreč zanesljivo izhaja, da bi naj obdolženec očitano mu kaznivo dejanje storil inkriminiranega dne med 8.20 in 9.30 uro, iz podatkov, katere je dal obdolženec sam zdravniku pa, da je bil poškodovan šele po 12. uri dne 24.5.1995. Iskaže se tako, da tudi, če bi bilo z dokazi potrjeno, da so policisti res obračunali z njim to ni bilo v času, ko je storil obravnavao kaznivo dejanje pri čemer so njegove trditve doumljive tudi iz razloga, ker je bil kasneje odpeljan v B. v V., kar kaže na to, da je bil tistega dne razbijaško razpoložen on sam, kar le še dodatno podrekpljuje pravilnost zaključkov izpodbijane sodbe. Na dejstvo, da je takrat obdolženi dobro vedel kaj počenja pa kaže tudi izpoved zaslišanih, da ni bil vinjen. Ne drži tudi nadaljnja navedba obdolženega I.V., da oškodovancu K. ni vzel elektromotorja z namenom tatvine ampak zgolj zato, ker mu slednji ni povrnil stroškov, katere je imel z pridobitvijo dokumentov, katere bi mu naj ta uničil. Za takšno trditev ni videte osnove saj bi si v tem primeru obdolženec stvar zgolj zadržal, kasneje pa vrnil, česar ni storil vse do danes s čemer je dokončno izkazal svoj prilastitveni namen. Prav enaka ugotovitev velja glede pritožbenih navedba obdolženega M. V. s katerimi ta osporava ugotovitvam sodišča prve stopnje glede očitanega mu kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti. Ni namreč res, da je bil takrat vinjen, kot to trdi v pritožbi. Pritožnik je očitno pozabil, da je bil po storitvi kaznivega dejanja preizkušen z alkoskopom, kateri je pokazal v njegovi krvi zgolj 0,77 g/kg alkohola, torej količino daleč od tiste pri kateri bi lahko govorili, da je ta imela vpliv na njegovo sposobnost razumeti pomen dejanja ter tega imeti v oblasti. Zaradi povedanega tudi ni razloga dvomiti v preostale dokaze, katere je tudi v tem delu sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo. V zvezi z navedbami obdolženega I. V. je potrebno povedati še to, da ne drži tudi tisti del njegovih pritožbenih navedb s katerimi skuša prikazati, da mu je zaradi nepostavitve zagovornika po uradni dolžnosti bila kršena pravica do obrambe. Ni namreč res, da bi pritožnik zagovornika od sodišča kadarkoli zahteval,kljub temu, da je bil na to, da ga sme imeti, opozorjen. Za njegovo postavitev pa tudi ni videti potrebe. Obdolženemu I. V. se očita storitev kaznivih dejanj katera sama po sebi niso težka, zaradi česar ne bi bilo pravično do drugih, tudi socialno slabše situiranih obdolžencev, katerim zagovorniki tudi niso postavljeni, če bi se to zgodilo v danem primeru. Sicer pa mu je bila strokovna pomoč ob pisanju pritožbe zagotovljena. Vse doslej navedeno je imelo seveda posledice v nadaljnjih iz izreka te sodne odločbe izhajajočih odločitev sodišča druge stopnje. Pri obeh obdolžencih je bilo potrebno zaradi izdaje zavrnilne sodbe odpraviti za to kaznivo dejanje določeni kazni zapora in to upoštevati pri izreku enotne kazni. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolžencema za kazniva dejanja za katera sta bila spoznana za kriva določilo primerno visoke kazni, ravnalo pa prav tudi v tem, ko jima je preklicalo pred Okrožnim sodiščem v Mariboru izrečeni pogojni obsodbi. Tudi ono je namreč prepričano,da tam takšni obsodbi ne bi bili izrečeni, če bi sodišče vedelo za kazniva dejanja obravnavana v tej kazenski zadevi.

Zato je pritožbeno sodišče obdolžencema izreklo nižji enotni kazni zapora in pri njuni odmeri upoštevalo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na njeno višino, kot jih je v izpodbijani sodbi navedlo že sodišče prve stopnje. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da glede na obseg in raznovrstnost izvrševanja kaznivih dejanj ugotovljenih pri obdolžencih ni videti prav nikakršnega razloga po izreku kakšne blažje kazenske sankcije.

Zavrnitev obtožbe za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine ima posledice tudi v tem, da je moralo sodišče druge stopnje oškodovance iz tega kaznivega dejanja, po določilu člena 105/III ZKP, z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napotiti na pravdo. Obdolženca sta s pritožbo delno uspela, delno pa je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena po uradni dolžnosti, zato obdolženca nista dolžna plačati povprečnine pred sodiščem druge stopnje (člen 98/II ZKP).