VSRS Sklep VIII Ips 258/2017

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 7. 9. 2015 in 24. 11. 2015 in toženi stranki naložilo povrniti tožnikove stroške postopka. Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama odločila, da mora tožnik zaradi dela na neustreznem delovnem mestu vrniti preveč izplačano nadomestilo za invalidnost za čas od 1. 3. 2015 do 31. 5. 2015. Sodišče je presodilo, da se je tožena stranka neutemeljeno sklicevala na svojo odločbo z dne 8. 6. 2015, s katero je tožniku ustavila izplačevanje nadomestila z dnem 8. 6. 2015. Podlaga za izplačevanje je odpadla šele 8. 6. 2015, zato tožena stranka za nazaj ne more zahtevati vrnitve že izplačanega nadomestila.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom VIII DoR 43/2017 z dne 20. 6. 2017 dopustilo vprašanje, ali je imela tožena stranka pravno podlago za zahtevek za vrnitev neupravičeno izplačanega nadomestila za invalidnost.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila dopuščeno revizijo. Navaja, da ima odločba o ustavitvi izplačevanja le ugotovitveno naravo. Tožena stranka je sledila sodni praksi Vrhovnega sodišča. Obstoji pravna podlaga za vrnitveni zahtevek tudi v primeru, če je odločba o ustavitvi izplačila dajatve odpravljena. Določba 194. člena ZPIZ-2 je neposredna pravna podlaga za izdajo odločbe o preplačilu in uporabe pravil o vračanju neupravičeno pridobljenih sredstev. Tožeča stranka je delala na neustreznem delovnem mestu, zato je neupravičeno prejela nadomestilo zaradi invalidnosti kot zaposlena oseba.

5Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija je utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji prvi odstavek 367. člena ZPP. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8V skladu s prvim odstavkom 194. člena ZPIZ-2 mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Po določbi tretjega odstavka istega člena zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno.

9Tožniku je bila z odločbo tožene stranke z dne 21. 10. 2010 kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 4. 10. 2010 dalje. Z odločbo tožene stranke z dne 8. 6. 2015 je bilo ustavljeno izplačevanje nadomestila za invalidnost z 8. 6. 2015, tožena stranka pa naj bi o morebitni ugotovitvi preplačila izdala posebno odločbo. Z izpodbijanima odločbama z dne 7. 9. 2015 in 24. 11. 2015 je tožena stranka ugotovila preplačilo nadomestila v višini 379,50 EUR za čas od 1. 3. 2013 do 31. 5. 2015 in ga zahtevala od tožnika.

10Sodišči nižjih stopenj sta po presoji revizijskega sodišča neutemeljeno ugodili tožbenemu zahtevku za odpravo izpodbijanih odločb, ker naj bi pravna podlaga za vrnitveni zahtevek odpadla šele z 8. 6. 2015, ko je bilo ustavljeno izplačilo nadomestila.

11O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju tožena stranka odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila (194. člen ZPIZ-2). Nastop novonastalih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila. Prvotno priznana pravica iz pokojninskega ali invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, je po izdaji odločbe o priznanju te pravice varovana in obstoji le, če po izdaji odločbe o priznanju te pravice obstojijo še naprej vsi potrebni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje (časovne meje pravnomočnosti). Če so dejanske okoliščine nastale po izdaji odločbe o pravici - torej pri prvotnem odločanju o njej po naravi stvari še niso mogle biti predmet obravnavanja, in so ta novonastala dejstva z vidika uporabe relevantnega prava taka, da zakon uživanja pravice na podlagi teh novonastalih dejstev ne dopušča več, zavarovanec ne sme več uživati pravice. Ta mu v tem spremenjenem dejanskem in pravnem obsegu namreč sploh ni bila priznana s prvotno odločbo o priznanju pravice. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju tožena stranka odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila (194. člen ZPIZ-2). Nastop novonastalih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.

12Odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost za v naprej omogoča upravičencu pravno varstvo glede pravice do izplačevanja tega nadomestila v naprej, vendar ta odločba ne vpliva na odločanje o obstoju pravice do izplačevanja za nazaj, saj je to predmet odločanja o ugotovitvi preplačila po 194. členu ZPIZ-2. Gre za različna časovna obdobja, ki jih pokrivata odločba o ustavitvi izplačevanja in odločba o ugotovitvi preplačila. Za zavarovanca in toženo stranko je z vidika pravne varnosti in procesne učinkovitosti sicer najbolje, da se o ustavitvi izplačevanja za naprej in ugotovitvi preplačila za nazaj odloča v okviru enotnega postopka z izdajo eno odločbe v primeru, če se v času odločanja o preplačilu zavarovancu še izplačuje pokojninski ali invalidski prejemek. Tako se odloča o prenehanju pravice od izplačevanja enotno za naprej in nazaj, zmanjša se možnost izdaje različnih odločitev, ki bi sicer morale temeljiti na istem nosilnem razlogu, zavarovancu pa je razumljivo predstavljen pravni položaj, v katerem se je znašel.

13Tožena stranka se je v izpodbijanih odločbah sklicevala na dejstvo tožnikovega dela na neustreznem delovnem mestu v času od 1. 3. 2015 do 31. 5. 2015. Ker naj bi tožnik delal na neustreznem delovnem mestu, naj ne bil bil več upravičen do nadomestila za invalidnost. Ker sodišči v tem delu nista ugotavljali pravno pomembnih dejstev zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča o pravni upoštevnosti odločbe o ustavitvi izplačevanja pri odločanju o ugotovitvi preplačila, relevantno dejansko staje še ni bilo ugotovljeno.

14Glede na navedeno in v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.