VSL Sklep I Cp 2518/2018

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (med drugim) odločilo, (1) da se dokonča vzpostavitev etažne lastnine na stavbi 0000-350 na naslovu Cesta 5 in Cesta 6, ki stoji na parceli 835 k.o. X (III. točka izreka), (2) ugotovilo, kateri deli so že vpisani kot posamezni deli stavbe in da sta kot splošna skupna dela stavbe že vpisani parceli 835 in 837, obe k.o. X (IV. točka izreka), (3) kateri deli stavbe so posamezni deli in kateri splošni skupni deli (V. in VI. točka izreka), (4) ugotovilo idealne deleže vsakokratnih etažnih lastnikov na splošnih skupnih delih (VII. točka izreka), (5) ugotovilo obstoj posebnega skupnega dela 0000-350-74 (VIII. točka izreka), (6) ugotovilo (so)lastnike posameznih delov stavbe (IX. točka izreka) ter (7) odločilo o prenosu izvedenih pravic in odredilo vknjižbo v vrstnem redu zaznambe postopka (X. in XI. točka izreka).

2Prvi do peti in sedmi do dvanajsti nasprotni udeleženec v skupaj vloženi pritožbi zoper III. do XI. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek

Napačna je odločitev, da del stavbe 0000-350-76, ki predstavlja podstrešje s površino 697,60 m2, predstavlja splošni skupni del stavbe. V sklepu je napačno povzeta trditev nasprotnih udeležencev. Niso trdili, da so samo oni solastniki splošnih skupnih delov, ampak da podstrešje ne predstavlja skupnega dela stavbe. Odločitev, da navedeni del stavbe predstavlja posamezen del, je bila sprejeta že v sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani N .../2014 z dne 21. 10. 2016. Predlagatelji niti niso zatrjevali, da so njegovi solastniki.

V odločbi, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je bilo odločeno, da je bila pravica skupne uporabe podstrešja določena v korist devetih stanovanj, vseh stanovanj v stavbi pa je 31. Poleg tega je bilo z navedeno odločbo odločeno le o pravici rabe, ne pa o vseh lastninskih upravičenjih. Stališče v sklepu, da morebiti napačno povzeta odločba o denacionalizaciji v zemljiški knjigi ne vpliva na odločitev, je v nasprotju s prvim odstavkom 31. člena ZVEtL-1.

Zmotno je stališče v izpodbijanem sklepu, da kljub sporu o tem, ali parcela 0000-837 predstavlja splošni skupni del stavbe, lahko ohrani obstoječe zemljiškoknjižno stanje. Namen ZVEtL-1 je poseganje v zemljiškoknjižne podatke. Glede na izid postopka v zadevi II N 40/2014 je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da gre za skupno pripadajoče zemljišče k obravnavani stavbi in k stavbi na Cesta 6a. Z izpodbijano odločitvijo je etažnim lastnikom navedene stavbe odvzelo možnost, da uveljavljajo kakršnekoli pravice na navedeni nepremičnini.

Napačna je odločitev, da posamezna dela stavbe 0000-350-57 in 0000-350-69 pripadata šestnajstemu nasprotnemu udeležencu. Pritožniki so svoje nasprotno stališče obrazložili s sklicevanjem na listine, sodišče pa se ni opredelilo do trditve, da je shramba navedena le v zadnjem pravnem naslovu, ki ga je predložil šestnajsti nasprotni udeleženec, in da to ne zadostuje za ugotovitev lastninske pripadnosti navedenega prostora njemu.

3Predlagatelji v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev. Ostali udeleženci niso odgovorili na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljeni so pritožbeni očitki o pripadnosti dela stavbe 0000-350-76. Odločitev, da gre za splošni skupni del stavbe 0000-350, temelji na ugotovitvah,

- da je bilo iz nacionalizacije izločenih devet stanovanj skupaj s trajno pravico uporabe k izločenim stanovanjem pripadajočih kleti in drvarnic in trajno pravico skupne uporabe pralnice, hodnika, stopnišča in podstrešja,

- da je dejanska etažna lastnina v stavbi obstajala že ob nacionalizaciji in da je bilo podstrešje tedaj že opredeljeno kot splošni skupni del stavbe,

- da so bili v denacionalizacijskem postopku upravičencem vrnjeni posamezni deli stavbe s solastnino na skupnih delih stavbe in da jim podstrešje ni bilo vrnjeno v izključno last

- da morebitno drugačno zemljiškoknjižno stanje ni odločilno za presojo, kaj je bilo predmet denacionalizacije.

6Predlagatelji so nasprotovali stališču pritožnikov, da podstrešje ne predstavlja skupnega dela stavbe, tako da je bilo sodišče dolžno odločiti o lastninski pripadnosti tega dela stavbe.

7Ne drži, da je bilo o lastninski pripadnosti spornega dela stavbe 0000-350 odločeno v postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani N .../2014 glede vzpostavitve etažne lastnine na stavbi 0000-351. V obrazložitvi je izrecno navedeno, da se sodišče ni ukvarjalo z navedbami udeležencev glede podstrešja, ker stavba 0000-351 nima podstrešja (str. 11). Navedba v oklepaju, da je podstrešje samostojni posamezni del stavbe, zato ne more imeti nobene teže za odločitev v tem postopku.

8Morebitno napačno povzete navedbe pritožnikov v izpodbijanem sklepu same za sebe ne dajejo podlage za sklep o zmotnosti odločitve niti o tem, da se sodišče ni izreklo o vseh njihovih bistvenih navedbah. Zgoraj povzeta dejstva utemeljujejo pravilnost zaključka, da del stavbe 0000-350-76 predstavlja splošni skupni del stavbe. Stališče pritožnikov, da so bila po odločbi o nacionalizaciji izvzeta le stanovanja, ne pa tudi pravica skupne uporabe podstrešja (in ostalih skupnih delov), je v nasprotju z izrecno navedbo v odločbi. Navedba v odločbi o nacionalizaciji, da je pravica skupne uporabe podstrešja določena v korist vseh devetih iz nacionalizacije izvzetih stanovanj, tudi ne pomeni, da ostali lastniki stanovanj niso imeli istovrstne pravice glede podstrešja. Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da je pravica skupne uporabe podstrešja pomenila pravico do izkoriščanja skupnega prostora v sorazmerju z deležem lastnika stanovanja, izvzetim iz nacionalizacije. Taka razlaga je skladna s tedaj veljavnim Zakonom o lastnini na delih stavb (Uradni list FLRJ, št. 16/59). Pravica skupne uporabe je bila po svoji vsebini enaka sedanjim upravičenjem etažnih lastnikov glede skupnih delov stavbe. Pritožbeni argumenti, ki vzporejajo upravičenja v stavbah v etažni lastnini, ki so bila v družbeni lastnini in v zasebni lasti, z upravičenji, ki izvirajo iz lastninske pravice, so zmotni. Pravica skupne uporabe je namreč upravičenje, ki izvira iz družbenolastninskega in ne iz zasebnolastninskega razmerja in po vsebini ni enaka pravici rabe kot enem od upravičenj lastninske pravice.

9Neutemeljeno je tudi stališče pritožnikov o večji teži vknjižbe na podlagi denacionalizacijskih odločb od te, ki ji je dana v izpodbijanem sklepu. Stališče v sklepu, da zemljiškoknjižni vpis na podlagi odločbe o denacionalizaciji sam za sebe ni odločilen in da je odločilna vsebina odločbe, ni v nasprotju z 31. členom ZVEtL-1. O lastninski pripadnosti dela stavbe je sodišče pravilno odločilo na podlagi dokaznih pravil in domnev, določenih v ZVEtL-1. V obravnavanem primeru pa ne gre za položaj, ko taka odločitev zaradi neizkazanosti pravnega temelja pridobitve ne bi bila mogoča (kar ureja 31. člen ZVEtL-1).

10Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek o napačnosti sklepa, ker je v točki IV.B. Izreka ugotovljeno, da je kot splošni skupni del stavbe že vpisana parcela 0000-837. Za odgovor na pritožbeni pomislek se ni treba izreči o vprašanju, kakšen je pomen te ugotovitve z vidika pravnomočnosti. Morebiten učinek pravnomočnosti se na etažne lastnike sosednje stavbe ne more raztezati že iz razloga, ker niso bili udeleženci tega postopka. Pritožniki kot etažni lastniki stavbe, v korist katere je zemljiškoknjižni vpis lastninske pripadnosti parcele 0000-837, pa ne izkazujejo pravnega interesa za izpodbijanje te odločitve.

11Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zoper odločitev o pripadnosti posameznih delov stavbe 0000-350-57 in 0000-350-69 šestnajstemu nasprotnemu udeležencu. Sodišče prve stopnje je v luči navedb udeležencev ocenilo predložene listine in zaključilo, da je verjetnejša lastninska pravica šestnajstega nasprotnega udeleženca (24. člen ZVEtL-1). Glede na to, da navedena dela nista bila predmet odločbe o denacionalizaciji (s čimer so svojo pravico utemeljevali pritožniki) in da sta predmet kupoprodajne pogodbe, ki jo je šestnajsti nasprotni udeleženec sklenil s svojo pravno prednico (s čimer je svojo pravico utemeljeval on), je navedeni zaključek pravilen. Neobstoj izrecne navedbe teh delov (s skupno površino 10 m2) v predhodnih pogodbah še ne pomeni, da nista bila tudi predmet predhodnih prenosov skupaj s stanovanjem. Poleg tega se je kot neutemeljeno pokazalo stališče pritožnikov, da je nasprotni udeleženec na račun teh dveh prostorov že dobil dva posamezna dela v sosednji (z obravnavano stavbo povezani) stavbi 0000-351. Nenazadnje, če pritožniki menijo, da sta sporna posamezna dela njihova last, lahko svojo pravico uveljavljajo v pravdi.

12Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).