VSL Sodba IV Cp 317/2019

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v II. točki izreka tako, da se preživnina, določena v znesku 75 EUR, zviša za 25 EUR (na 100 EUR),

- v III. točki izreka tako, da se znesek do izdaje sodbe zapadle preživnine 1.050,00 EUR nadomesti z zneskom 1.400 EUR.

- v V. točki izreka tako, da se preživnina, določena v znesku 75 EUR, zviša za 25 EUR (na 100 EUR),

- v VI. točki izreka tako, da se znesek do izdaje sodbe zapadle preživnine 450,00 EUR nadomesti z zneskom 600 EUR.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrneta in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je A. A., roj. ..., oče mladoletnega otroka B. A., rojene ... (I. točka izreka). V II. in III. izreka je odločilo o preživnini, ki jo je A. A. dolžan od 1. 8. 2017 dalje plačevati za mladoletnega sina C. A., in sicer v znesku 75 EUR do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, od uskladitve dalje pa v revalorizirani višini, pri čemer je do dneva izdaje sodbe zapadlo preživnino v znesku 1.050 EUR dolžan plačati v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec. Kar je tožeča stranka glede preživnine za C. A. zahtevala več, je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). V V. in VI. točki izreka je sodišče odločilo, da je A. A. dolžan od 13. 4. 2018 dalje plačevati preživnino za svojo mladoletno hčer B. A. v znesku 75 EUR do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, od uskladitve dalje pa v revalorizirani višini. Do dneva izdaje sodbe zapadlo preživnino v znesku 450 EUR je dolžan plačati v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec. Kar je tožeča stranka glede preživnine za mladoletno hčer B. A. zahtevala več, je sodišče zavrnilo (VII. točka izreka). V VIII. točki izreka je sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki glede varstva in vzgoje ter stikov toženca z obema mladoletnima otrokoma sklenili sodno poravnavo, v IX. točki izreka pa odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka (tožnica) sodbo izpodbija v II., III., IV., V., VI. in VII. točki izreka in predlaga, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je za vsakega od otrok določilo preživnino zgolj v znesku 150 EUR, kar gotovo ne zadošča za mesečno preživljanje otroka. Navedbam tožnice je sledilo le glede stroškov vrtca (40 EUR) in bivanja (70 EUR). Tožnica opozarja, da je obrazložitev sodbe v nasprotju sama s seboj in nejasna, izrek nasprotuje razlogom v obrazložitvi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je namreč poleg navedenih 110 EUR po otroku zaradi vrtca in bivanja priznalo tudi 40 EUR za prehrano, 30 EUR za plenice ter 10 EUR za igračke in sladkarije. Seštevek navedenih stroškov tako že po ugotovitvah sodišča znese 190 EUR, brez pojasnila pa sodišče nato pride do zaključka, da preživnina za vsakega otroka znaša zgolj 150 EUR. Gre za očiten lapsus in napako. Odločitev je tako nejasna in v nasprotju z razlogi, da ji je mogoče očitati arbitrarnost. Določena preživnina ne zadošča niti za kritje osnovnih življenjskih stroškov, ki jih je sodišče samo ugotovilo.

4Sodišče je neobrazloženo in brez podlage v dejanskem stanju stroške prehrane za posameznega otroka ocenilo le na 40 EUR mesečno. Takšen zaključek ne more vzdržati resne presoje. Strošek za dnevno prehrano otroka bi tako znašal le 1,33 EUR, kar je nerealno. Stroški za raznoliko, kvalitetno in zdravo prehrano so vsaj enkrat višji. Računica sodišča je še bolj nevzdržna ob upoštevanju vikendov. Sodišče bi moralo priti do zaključka, da stroški prehrane vsakega od otrok znesejo 100 EUR mesečno. Sodišče ni ocenilo, koliko so stroški oblačil, ampak je le podalo pripombo, da je zatrjevan strošek 50 EUR mesečno previsok. Iz naslova oblačil sodišče preživninskih stroškov sploh ni priznalo. Kljub temu, da lahko oblačila krožijo med mlajšimi in starejšimi otroki, je del oblačil vseeno treba kupiti. Napačen je pristop sodišča, ki oba otroka že v naprej obsodi na ponošene in stare obleke. Če je pridobitna sposobnost 1.000 EUR, so starši gotovo zmožni plačati za oblačila vsaj kakšen evro. Nelogičen je zato zaključek sodišča, da bi lahko otroci oblačila pridobili le od dobrodelnih organizacij. Sodišče je netočno ugotovilo, da tožnica stroškov z oblačili za otroke sploh nima. Neutemeljeno je tudi sklicevanje, da tožnica ni predložila novih računov za obleke. Tožnica kupuje cenejše rabljene obleke, kar pomeni, da določeni stroški zaradi oblačil otrok vsekakor nastanejo. Sodišče bi moralo upoštevati 50 EUR dodatnih stroškov za oblačila. Zadovoljivo bi moralo pojasniti, zakaj šteje, da teh stroškov sploh ni. V tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, skladno s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Stroški preživljanja posameznega otroka ne morejo znašati manj kot 300 EUR.

5Sodišče je tudi napačno določilo višino preživninske obveznosti toženca. Upoštevati bi moralo, da ima toženec višjo preživninsko sposobnost kot tožnica, ne pa celotnih stroškov deliti na pol. Tudi sicer je znesek preživnine za posameznega otroka v višini 75 EUR nesorazmerno nizek. Sodišče ni upoštevalo, da ima tožnica nižjo preživninsko sposobnost tudi zato, ker večino časa sama skrbi za preživninska upravičenca ter še za tri otroke. Sodišče bi se moralo opredeliti, kako preživljanje petih otrok vpliva na preživninsko sposobnost tožnice. Nelogično je, da je sodišče ocenilo, da so stroški toženca celo nekoliko višji, kar plačuje tudi najemnino. Stroški najemnine se ne morejo primerjati s stroškom preživljanja petih otrok. Ob upoštevanju vseh relevantnih dejstev bi bil pravilen zaključek, da je preživninska sposobnost tožnice vsaj za polovico manjša kot preživninska sposobnost toženca. Ta bi zato moral k preživljanju otrok prispevati več kot tožnica.

6Tožena stranka (toženec) se pritožuje zoper del sodbe, ki se nanaša na višino odmerjene preživnine (točko II., III., V. in VI.), zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožencu določi preživnino za vsakega otroka po 50 EUR, podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Toženec meni, da je sodba napačna in nepravična ter dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, saj je za vsakega od otrok pripravljen plačevati po 50 EUR. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec dejansko nezaposlen in brez rednih prihodkov oziroma so ti največ okrog 400 EUR mesečno, kot je izpovedal. Sodišče napačno predpostavlja toženčeve pretekle, sedaj le hipotetične prihodke, v višini 1.000 EUR mesečno, kar je pretirano in nima dejanske podlage, iz obrazložitve sodbe je to premalo jasno, podana je bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na preteklih dohodkih toženca ni mogoče utemeljevati njegovih sedanjih zmožnosti, predvsem zaradi zdravstvenih težav, ki jih je na naroku potrdila tudi tožnica. Napačna je ugotovitev sodišča, da so zmožnosti preživljanja obeh roditeljev primerljive in enakovredne. Gre za povsem drugačno razmerje, ki je cca. 1/3 proti 2/3, saj so toženčeve prihodkovne zmožnosti le tretjina tožničinih prihodkov. Pri obračunanih stroških otrok 150 EUR za vsakega, bi toženčev prispevek znašal 1/3, to je 50 EUR za vsakega otroka.

7Toženec v odgovoru na pritožbo tožnice tej nasprotuje ter predlaga njeno zavrnitev.

8Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

9Tožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče napačno seštelo stroške, ki jih je v okviru ugotavljanja potreb mladoletnih otrok priznalo. Sodišče prve stopnje je namreč pri ugotavljanju mesečnih potreb mladoletnih otrok (za vsakega) upoštevalo 40 EUR za strošek vrtca, 70 EUR na račun stroškov bivanja, 40 EUR za stroške prehrane, 30 EUR za nakup plenic in kozmetike ter 10 EUR mesečno za igračke in sladkarije. Seštevek navedenih zneskov znaša 190 EUR, kot utemeljeno navaja pritožba, ne pa 150 EUR mesečno, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve. Ugotovljeno nasprotje med razlogi (po oceni sodišča druge stopnje zaradi računske napake) zato odpravlja sodišče druge stopnje.

10Glede potreb mladoletnih otrok nadalje sodišče druge stopnje ugotavlja, da je neutemeljena pritožba tožnice glede stroškov prehrane, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo, da imata otroka prehrano v vrtcu in je zato zatrjevanih 100 EUR mesečnih potreb za prehrano (poleg prehrane v vrtcu) pretiranih. Sodišče prve stopnje je pravilno iz tega naslova ugotovilo potrebe za vsakega otroka po 40 EUR mesečno, sodišče druge stopnje pa še dodaja, da je to ustrezen znesek glede na starost otrok, prehrano v vrtcu ter splošno znano dejstvo, da se v primeru, ko se kuha za več družinskih članov skupaj (v konkretnem primeru šest) stroški na posameznega člana znižajo.

11Tožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče glede stroškov oblačil in obutve navedlo, da je zatrjevan strošek 50 EUR mesečno na otroka iz tega naslova previsok, v nadaljevanju iz tega naslova ni priznalo nobenih stroškov mladoletnih otrok. Ni dvoma, da kljub temu, da obleko otroci lahko ponosijo eden za drugim, nekaj stroškov iz tega naslova vseeno nastaja, čeprav se tožnica neutemeljeno zavzema za 50 EUR mesečno iz tega naslova za vsakega otroka, saj takšnega zneska tudi v lastni izpovedi ni potrdila.

12Neutemeljen je očitek tožnice, da se sodišče sklicuje na to, da tožnica ni predložila novih računov za obleke, saj je ugotovitev glede računov sodišče podalo v zvezi z otroško opremo in ne oblačili.

13Glede na navedeno sodišče druge stopnje ocenjuje, da je realen znesek skupnih potreb za mladoletna otroka nekoliko višji od seštevka potreb, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer po 200 EUR mesečno. Navedeno ne pomeni, da stroški za oblačila in obutev znašajo (le) 10 EUR mesečno. Ta strošek je lahko v posameznem mesecu tudi večji, vendar se lahko zneski prerazporedijo znotraj ugotovljenih potreb. Zagotovo kmalu plenice (30 EUR mesečno plenice in kozmetika) za oba otroka ne bodo več potrebne. Sladkarije niso nujno potreben strošek, tudi igrače se ne kupujejo vsak mesec.

14Neutemeljeni so očitki in pritožbene navedbe obeh pravdnih strank, da je sodišče preživninsko obveznost med pravdni stranki napačno porazdelilo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so sposobnosti za preživljanje otrok pri pravdnih strankah primerljive in je odločitev, da toženec krije polovico preživninskih potreb obeh otrok, pravilna. Toženec tako neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je dejansko nezaposlen in njegovi prihodki znašajo največ okrog 400 EUR mesečno. Navaja, da sodišče napačno predpostavljala njegove pretekle, sedaj hipotetične prihodke, ter opozarja na svoje zdravstvene težave. Sodišče se je do vseh relevantnih okoliščin opredelilo in pravilne razloge navedlo v 12. do 14. točki obrazložitve sodbe in očitek, da je v tem delu storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Sodišče je pravilno navedlo tudi, da bi toženec moral izkoristiti ves svoj delovni potencial, toženec ni trdil, da si delo išče. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe glede njegovih zdravstvenih težav. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženec glede zatrjevanih zdravstvenih težav z ramo ostal na ravni pavšalnega zatrjevanja, saj ni predložil kakršnegakoli zdravniškega spričevala. Tudi na izpoved tožnice se toženec neutemeljeno sklicuje, saj je ta sicer potrdila, da si je toženec (v preteklosti) poškodoval roko, a hkrati izpovedala, da je sposoben za delo.

15Toženec tako neutemeljeno navaja, da je napačna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so zmožnosti preživljanja pravdnih strank primerljive in enakovredne. Napačna so v zvezi s tem tudi zatrjevanja tožnice, da ima toženec višjo preživninsko sposobnost oziroma, da sodišče ne bi smelo stroškov deliti zgolj na pol, glede na to, da tožnica večino časa sama skrbi za preživninska upravičenca ter še tri otroke. Kljub temu dejstvu je namreč sodišče pravilno upoštevalo tudi, da ima toženec še strošek z najemnino za stanovanje, medtem ko je tožnica izpovedala, da je lastnica hiše, v kateri biva skupaj s svojimi otroki. Hkrati sodišče druge stopnje še ugotavlja, da, ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja in ob že obstoječi preživninski obveznosti v višini 100 EUR za C. C., več kot 100 EUR preživnine za vsakega otroka po tej sodbi, toženec ne zmore plačevati brez škode za lastno preživljanje.

16Ob povedanem je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je s strani sodišča prve stopnje prisojeno preživnino za vsakega otroka zvišalo za 25 EUR, torej na 100 EUR mesečno. Ustrezno je spremenilo tudi III. in VI. točko izreka sodbe glede višine do izdaje sodbe zapadle preživnine. V ostalem delu pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca pa je neutemeljena v celoti, zato je v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu sodišče druge stopnje sodbo sodišče prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na 353. in 358. členu ZPP.

17Glede na naravo spora in vse okoliščine je primerno, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen ZPP).