VSL Sodba II Cp 2400/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 83303/2015 z dne 14. 7. 2015 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo 87.490,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2014 dalje in v tretjem odstavku izreka, v katerem so na znesek 44,00 EUR odmerjeni stroški izvršilnega postopka (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti na znesek 4.986,88 EUR odmerjene nadaljnje stroške tega pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženec). Pri naštevanju izpodbojnih razlogov se sklicuje na Ustavo RS, Zakon o upravnem postopku, Zakon o izvršbi in zavarovanju, Kazenski zakonik, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP) in protokole, več sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, sodbe Ustavnega sodišča RS, sodbe Vrhovnega sodišča RS, Splošno deklaracijo človekovih pravic in Evropsko listino o temeljnih pravicah. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo dejstva, da je bil B. d.o.o. v stečajnem postopku, kar je bistveno in bi moral leasingodajalec terjatve prijaviti v stečajno maso in iz stečajne mase terjati sredstva. Za poplačilo terjatev se je treba obrniti na stečajnega upravitelja, šele nato bi lahko upnik terjal terjatev od poroka, tj. toženca. Sodišče ni upoštevalo pravice do nepristranskega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Toženec pojasnjuje, da ga je leasingodajalec sprejel kot poroka na osnovi lastništva nad podjetjem B. d.o.o. in poslovnega načrta na osnovi dejavnosti bioplinarne, ki ni mogla začeti obratovati zaradi kršitev temeljnih človekovih pravic in kaznivih dejanj uradnih oseb, nezakonitega in ustavno nedopustnega početja Občine X., Upravne enote in gradbene inšpekcije. Zaradi nemožnosti opravljanja dejavnosti je toženec izgubil možnost za poplačilo nastalih terjatev. Upoštevano ni bilo, da ni bil obveščen o prodaji predmetov, ni bil obveščen o cenitvi in ni imel možnosti ugovora. Cenitve predmetov niso bile v skladu z dejanskimi tržnimi vrednostmi teh predmetov, ki imajo še danes bistveno višjo tržno vrednost, kot so bili ocenjeni v letu 2015. V poštenem postopku bi moral imeti možnost ugovora na cenitev. Sodnica navaja, da gre za gospodarsko pogodbo in bi moral zato ravnati z večjo skrbnostjo. Ni mu jasno, za kakšno skrbnost gre. Prva terjatev je zapadla 30. 9. 2019, leasingodajalec se ni aktivno oziroma skrbno trudil za poplačilo terjatve. Vprašanje je, zakaj je cenilec stroje ocenil po tako smešno nizki ceni in se stroji niso skušali prodati po višji ceni. Sprašuje se, zakaj je stečajni upravitelj dopustil, da so ga uničili in s tem zapravili njegovo premoženje. V letu 2018 je tržna vrednost primerljivih strojev bistveno večja od cenitve, na katero se sklicujejo ob prodaji. Sodišče ni upoštevalo, da je leasingodajalec z izločitveno pravico dobil v posest vse tri predmete leasinga. Bistveno je tudi, da je bil narok zaradi pridobitve pravne pomoči prekratek, nemogoče si je bilo v tako kratkem času pridobiti pravnika, ga seznaniti z vsemi dejstvi in dokumentacijo, odvetnik se v tako kratkem času težko pripravi na obravnavo. V nadaljevanju toženec povzema posamezne člene iz Ustave RS, EKČP, Splošne deklaracije človekovih pravic in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki naj jih sodišče upošteva. Predlaga, da sodišče pritožbi v celoti ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tudi v ponovljenem postopku toženec ni imel dovolj časa za pridobitev pravne pomoči. Sodišče prve stopnje je sklep sodišča druge stopnje in vabilo za glavno obravnavo v ponovljenem postopku tožencu vročilo s fikcijo 21. 12. 2017. Narok je bil razpisan za 29. 12. 2017, na njem je sodišče toženca ponovno poučilo, da ima možnost zaprositi za brezplačno pravno pomoč in narok preložilo na 14. 2. 2018, ker je toženec navedel, da ni imel dovolj časa, da bi zaprosil za brezplačno pravno pomoč in si priskrbel odvetnika. Od prejema sklepa sodišča druge stopnje do naroka za glavno obravnavo dne 14. 2. 2018 je tako preteklo skoraj dva meseca oziroma je imel tudi v času med narokoma toženec mesec in pol časa, da bi si priskrbel pooblaščenca oziroma brezplačno pravno pomoč, vendar tega ni storil. Pravne pomoči si ni priskrbel niti do naroka za glavno obravnavo dne 6. 4. 2018, zato so njegovi pritožbeni očitki, da za to ni imel dovolj časa, neutemeljeni (toženec ni zatrdil niti, da je vložil vlogo za brezplačno pravno pomoč).

5Sodišče prve stopnje je v peti točki obrazložitve ugotovilo, da je družba H. d.o.o. Ljubljana, tožeči stranki (tožnici) iz tega pravdnega postopka odstopila terjatve iz treh pogodb o finančnem leasingu, ki so predmet tega pravdnega postopka, toženec kot porok je bil o navedenem odstopu terjatev obveščen. Tem ugotovitvam toženec ne oporeka niti v pritožbi.

6Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je toženec k vsem pogodbam o finančnem leasingu pristopil kot porok in plačnik s podpisom izjave o solidarnem poroštvu. Kot zakoniti zastopnik in edini družbenik družbe B. d.o.o., je tudi podpisal leasing pogodbe v imenu leasingojemalca in je bil z določbami pogodb seznanjen. Toženec se je kot porok in plačnik zavezal, da bo odstopniku terjatve izpolnil vsako veljavno in zapadlo obveznost glavnega dolžnika, če ta tega ne bi storil. Sodišče je pravilno navedlo, da če se porok zaveže kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali od obeh hkrati - solidarno poroštvo (tretji odstavek 1019. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

7Navedene ugotovitve so pravilne in so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moral upnik najprej terjatve prijaviti v stečajno maso in bi šele nato lahko terjal poroka oziroma, da se je treba za poplačilo obrniti na stečajnega upravitelja. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je leastingodajalec dejansko prijavil terjatve do leasingojemalca v stečajnem postopku v višini 261.506,53 EUR, terjatve so mu bile priznane. Prijavil je tudi izločitveno pravico in zahteval vračilo v posest vseh treh predmetov leasinga, kar mu je bilo ravno tako priznano. Navedeno pa (glede na solidarno zavezo) ni ovira, da tožnica hkrati od toženca zahteva plačilo (še odprtega) dolga.

8Sodišče prve stopnje je nadalje navedlo, da je toženec navedbe v zvezi z odločbo Upravne enote iz leta 2007 ter obvezno razlago Občine X. iz leta 2011, ki je dovoljeno proizvodnjo iz gradbenega dovoljenja izničila, podal prepozno. Tudi v pritožbi navedene trditve ponavlja, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da so tudi povsem nerelevantne, saj se ne nanašajo na tožnico, pač pa na Občino X., Upravno enoto in gradbeno inšpekcijo.

9Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da so prepozne tudi navedbe, da toženec o prodaji predmeta leasinga ni bil obveščen in da bi naj bi bili predmeti prodani pod ceno in je zato nastala še večja obremenitev za toženca. Kljub temu je tožnica na te navedbe odgovorila, sodišče prve stopnje pa je navedlo pravilne razloge. Pravilno je upoštevalo 17. člen Splošnih pogojev za finančni leasing premičnin (Splošni pogoji-A8), ki so veljali za vse tri sklenjene pogodbe. V relevantni 17.5 točki Splošnih pogojev je namreč določeno, da je leasingodajalec upravičen začeti prodajati predmet leasinga za sporazumno določeno ceno ali ceno, ki jo bo določil sodni izvedenec, imenovan s strani leasingodajalca, če sporazum ni mogoč, ali tržno ceno, če je ta ugotovljiva na podlagi tržnih podatkov.

10Ker sporazum med strankama ni bil mogoč in tega dejstva toženec ni prerekal, je bil leasingodajalec upravičen prodati sporne predmete po ceni, določeni s strani sodnega izvedenca, imenovanega s strani leasingodajalca, zato so (sicer prepozne) navedbe toženca, da ni bil obveščen o prodaji in ni imel možnosti ugovora na zapisnik, tudi neutemeljene. Neutemeljeno (pa tudi prepozno) se toženec sklicuje le na tržno ceno, saj je po Splošnih pogojih predmete leasinga mogoče prodati za ceno, ki jo določi sodni izvedenec ali tržno ceno, če je ta ugotovljiva na podlagi tržnih podatkov (npr. Eurotax). Ravnanje tožnice je bilo v skladu s Splošnimi pogoji, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Neutemeljene pa so tudi navedbe o nezadosti skrbnemu ravnanju v zvezi z doseganjem cene prodanih predmetov leasinga. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je toženec prepozno skliceval na račune za posamezne predmete leasinga, ki so bili predmet posameznih leasing pogodb, prepozne so tudi tovrstne pritožbene navedbe in pritožbi priloženi dokazi. Trditev, da sodišče ni upoštevalo, da je leasingodajalec z izločitveno pravico dobil v posest vse tri predmete, je nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa gre za predmete, za katere je bilo predhodno že ugotovljeno, da jih je leasingodajalec prodal, razloge o tem je sodišče prve stopnje navedlo v 25. in 26. točki obrazložitve.

11Glede citiranja členov Ustave RS, EKČP, Splošne deklaracije človekovih pravic in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženec konkretizirano navajal le, da ni imel pravice do nepristranskega sojenja, vendar tega s trditvijo glede potrebnosti prijave terjatve v stečajno maso ni izkazal. Prav tako kršitve načela enakopravnosti ni izkazal z (neutemeljenim) zatrjevanjem, da je bil narok zaradi pridobitve pravne pomoči prekratek oziroma, da ni imel dovolj časa za pridobitev pravne pomoči.

12 Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).