VSM Sodba in sklep III Cp 56/2019

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu (točke II., III. in V.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne ter potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

K sodbi:

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se mladoletni Ž. in mladoletni Ž. zaupata v varstvo in vzgojo mami (v nadaljevanju tožnica), nadalje je pod točko II. določilo preživnino za sina Ž., ki jo mora plačevati oče (v nadaljevanju toženec) in sicer v znesku 160,00 EUR od vložitve tožbe, to je od 22. 9. 2017 dalje, do pravnomočnosti sodbe dospele in neplačane preživninske obroke, pri čemer je treba upoštevati s strani toženca že plačano preživnino, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v bodoče zapadle obroke pa do vsakega 15 dne v mesecu za tekoči mesec. V točki III. je določilo preživnino za mladoletnega sina R. v višini 140,00 EUR mesečno, z zapadlostjo in v rokih kot pod točko II. Pod točko IV. je v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo preživnine. V točki V. je razsodilo, da stiki med sinom Ž. in očetom - tožencem ne potekajo kot osebni stiki, temveč na način, da oče kadarkoli piše Ž. ali mu kadarkoli pošlje kakšno darilo, Ž. pa poslano sprejme v kolikor to želi, v kolikor temu ni tako Ž. mama prejeto hrani in Ž. pove, kje je. Nadalje je v točki VI. določilo stike ter način njihovega izvajanja med mladoletnim R. in očetom - tožencem. V točki VII. je stike, ki so bili predlagani drugače zavrnilo. V točki VIII. je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo se pritožuje toženec in jo izpodbija v točkah II. in III. (z navedbo, da so preživninski obroki za oba otroka nekoliko previsoki) ter v točki V., s sklicevanjem na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče je glede neosebnih stikov upoštevalo predvsem mnenje v postopek pritegnjenega izvedenca E.G., katerega je tudi dopolnil. Spregledalo pa je predlog za izdajo začasne odredbe, ko so se dne 8. 9. 2017 vsi družinski člani zglasili na Centru za socialno delo M. (v nadaljevanju CSD), v katerem je CSD zapisal, da bi bilo potrebno določiti redna in sorazmerno pogoste stike obeh otrok z očetom, ki naj se pričnejo izvajati nemudoma, da se bosta otorka lahko z očetom ponovno povezala, ter tudi zapisalo, da Ž. in njegov oče nujno potrebujeta podporno terapevtsko obravnavo, čeravno bo Ž. stiska vsaj malo splahnela že z uvedbo vnovičnih kontaktov z očetom. O tej vsebini predloga CSD v sodbi ni argumentov. Sodišče ne bi smelo slediti preprosti osebni odločitvi mladoletnega Ž. pri 13. letih, s katero osebne stike odklanja. Pri subjektivni odločitvi je nekritično sledilo sodišče, ko se je odločilo za neosebne stike. Iz podatkov sodnega spisa nedvomno izhaja, da je toženec že več let v staležu bolnih zaradi osebne obolelosti, kar pri njem do neke mere pripomore do nekoliko povišane nervoze, ki je kdaj pa kdaj eskalirala tudi pri vzgoji otrok. Toženec se strinja s predlogom za izvajanje podporne terapevtske obravnave, saj bo le na tak način manj odtegnjen pri vzgoji Ž. in tudi R. Brez tega bo Ž. popolnoma odtujen in pod vplivom matere, za katero je evidentno iz vsebine poročil CSD, da na nek način z otroka manipulira oziroma nanju vpliva do take mere, da se od očeta odtujujeta. Tudi izvedenec G. temu delu ni posvetil prav nobene dolžne pozornosti. Nadalje toženec ocenjuje, da so tudi preživninski obroki za oba otoroka. nekoliko previsoki. Zaveda se svoje materialne dolžnosti, a ne gre spregledati, da nekaj sredstev rabi tudi za svoje osebno življenje. Predlaga, da sodišče Ž. mesečno preživnino zniža od 160,00 na 140,00 EUR, R. pa od 140, EUR na 120,00 EUR, izpodbijano sodbo pa v točki V. razveljavi.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene navedbe toženca ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni storilo absolutno bistvenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niti pritožbeno očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je odločitev, da stiki med mladoletnim Ž. in tožencem ne potekajo kot osebni stiki, sprejelo na podlagi natančne in skrbne dokazne ocene vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj ter v skupni dokazni oceni navedlo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih za takšno odločitev, ki jih sodišče druge stopnje v celoti povzema. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče ni upoštevalo predloga CSD z dne 13. 10. 2017. Sodišče je CSD skladno z zakonom pozvalo k izdelavi mnenja o predlagani začasni odredbi in mnenje z dne 13. 10. 2017 je le prvo od mnenj in predlogov, ki ga je v postopku podal CSD, ki ga je slednji izdelal predvsem v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe o zaupanju v varstvo in vzgojo, stikih ter šolanju mladoletnih R. in Ž. Vendar to mnenje, ki ga je potrebno upoštevati skupaj z vsemi naslednjimi, ki jih je v postopku v spis vlagal CSD, toženec napačno razlaga oziroma povzema samo ugotovitve, ki so njemu v korist. Že v tem mnenju je CSD zapisal, da Ž. in njegov oče nujno potrebujeta podporno terapevtsko obravnavo za dokončno sanacijo odnosa med njim in očetom. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo in ocenilo tudi vsa nadaljnja mnenja in poročila CSD. Tako iz mnenja z dne 26. 4. 2018 izhaja, da strokovni delavki CSD sodelujeta v posvetovalnem timu Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše, ki ugotavlja, da je Ž. v veliki stiski in povsem odklonilni poziciji do očeta. Naredili so načrt bodočega dela z namenom čimprejšnje vzpostavitve stikov med sinom in očetom. Nadalje je sodišče upoštevalo svetovalno obravnavo v Svetovalnem centru Maribor, kjer je bila tudi tožencu ponujena podpora v smislu priprave na stike¹. Iz poročila Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše z dne 8. 10. 2018 (list. št. 301) pa izhaja, da center na podlagi izvedenih srečanj ugotavlja, da pri Ž. sprejemanju stikov z njegovim očetom (tožencem) ni napredka in se tudi ne nakazuje možnost spremembe v bližnji prihodnosti. Glede na vztrajnost odklanjanja stikov, v tem trenutku center ne vidi možnosti za stik z očetom, ki ne bi bil izveden proti volji otrok. Načrtovana so nadaljnja srečanja z Ž. in mamo (tožnico), oče (toženec) je pripravljen sodelovati v obravnavi in se odzvati, če bo prišlo do premika glede stikov.

6Po pregledu spisa zato sodišče druge stopnje ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče osebne stike s sinom Ž. zavrnilo zgolj na podlagi osebne odločitve mladoletnega sina, ki osebne stike odklanja. Sodišče je odločitev, da stiki med tožencem in mladoletnim sinom Ž. ne potekajo kot osebni stiki, sprejelo na podlagi celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov; izpovedbe obeh pravdnih strank, mnenja otrok., mnenja izvedenca E.G., specialista klinične psihologije ter mnenja centra. Sodni izvedenec je najprej v pisnem mnenju pojasnil, da je pri določanju stikov poleg želje in potrebe otrok, upošteval objektivne kapacitete očeta za ustrezno ureditev stikov, ki jih v mnenju na list. št. 240 natančno opiše. Izvedenec tudi pojasni Ž. argumentirano zavračanje stikov z očetom ter ugotavlja, da je moč objektivno oceniti, da med Ž. in očetom v preteklosti ni bil zgrajen takšen zrel in stabilen odnos, ki bi preživel do današnjega dne, kar je posledica očetove zaznane slabše kontrole in verjetnih občasnih čustvenih izbruhov, zato stik Ž. z očetom v tem trenutku ni možen in ni v otrokovo korist. Izvedenec je zaključke izvedeniškega mnenja v celoti potrdil na ustni obravnavi, kjer je bil zaslišan zaradi toženčevih pripomb glede pisnega izvedeniškega mnenja. Dodatno je pojasnil, da ne gre za odtegnitveni sindrom o katerem se govori, kadar otrok ob razvezi z enim od staršev ne želi imeti stika brez kakršnegakoli zunanjega povoda. Tudi ostali dokazi potrjujejo dejanski zaključek, da mati ne odvrača sina Ž. od očeta, temveč si prizadeva, da bi terapevtski proces pripeljal, do takšnega izboljšanja odnosa med očetom in sinom, ki bi omogočal izvajanje osebnih stikov, ki bodo v, trenutno in dolgoročno, korist otrok.

7Sodišče je ugotovljene konkretne okoliščine, ki so pravno relevantne za odločitev, pravilno materialnopravno argumentiralo z določbo četrtega odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa obveznost sodišča, da pri odločanju o stikih ravna predvsem v korist otrok. Tako se pravica do stikov lahko po petem odstavku tega člena odvzame ali omeji, vendar le, če je to treba zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otorka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njihov telesni ali duševni razvoj. V obrazložitvi sodbe je ustrezno pojasnjeno, da ima otrokovo zavračanje stikov realno osnovo, ter da odločitev ne temelji le na ugotovitvi, da mladoletni Ž. stike zavrača.

8Sodišče druge stopnje glede na obrazloženo pritrjuje, da bi, zaradi izrazito odklonilnega odnosa mladoletnega Ž. do stikov, vztrajanje pri kakršnihkoli osebnih stikih v tem trenutku, to pri njemu povzročilo odpor, ki bi dokončno onemogočil vzpostavitev ponovnih stikov toženca z mladoletnim sinom, kar pa ne bi bilo v korist mladoletnega otroka. Sodišče je pravilno poudarilo pomen postopne priprave na stike in vzpostavitev stanja in okoliščin, ko bo mladoletni otok pripravljen za obnovo stikov. Iz zadnjega poročila Svetovalnega centra za otoke, mladostnike in starše z dne 8. 10. 2018 izhaja, da so načrtovana nadaljnja srečanja z mladoletnim sinom, tožnico in tožencem, ki bodo pripomogla k spremembi odnosa med tožencem in mladoletnim sinom. Na teh srečanjih bo toženec imel možnost pokazati, da ima mladoletnega Ž. rad, da ga pogreša, s čimer bo postopoma odpravil Ž. stisko, ki jo je tudi sodišče prve stopnje neposredno zaznalo ob priliki neformalnega razgovora. K vzpostavitvi odnosa, na podlagi katerega bo mogoče zaključiti, da so stiki med tožencem in mladoletnim Ž. otroku v korist, bodo nedvomno pripomogli tudi neosebni stiki, ki jih je določilo sodišče. Zato je ob obravnavi pritožbe treba tudi pojasniti, da odločitev, da stik Ž. z očetom ni v otrokovo korist, ni nujno dokončna. V kolikor bo terapevtski napredek stike narekoval, se bodo stiki postopoma uvedli, kar bo imel toženec pravico zahtevati.

9Pritožba nadalje graja višino določenih preživnin in sicer predlaga znižanje obeh preživnin za 20,00 EUR in sicer za sina Ž. na znesek 140,00 EUR ter za sina R. na znesek 120,00 EUR, brez navedbe razlogov.

10Materialnopravna podlaga za preživninsko obveznost staršev v razmerju do mladoletnih otrok je v 123. členu ZZZDR, za določitev višine preživnine pa v 129. členu. Preživnina se določi glede na potrebe preživninskega upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri čemer mora biti prisojena preživnina v ravnovesju med navedenimi pravno odločilnimi dejavniki. Izhodišče za odmero preživnine je otrokova korist, saj mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. (prvi in drugi odstavek 129.a člena ZZZDR). Pritožba konkretnih razlogov za znižanje preživnine, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, ne navaja, uradni preizkus pa pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno določilo mesečno preživnino, ko je na podlagi ugotovljenih potreb sinov mesečno porazdelilo preživninsko breme tako, da je toženec za pokrivanju potreb sina R. dolžan prispevati 140,00 EUR, pokrivanju mesečnih potreb sina Ž. pa 160,00 EUR. Sodišče druge stopnje se v celoti pridržuje razlogom za določite višine preživnine za oba otroka, ki jih je sodišče navedlo v točkah od 9 do 12 obrazložitve ter jih v izogib ponavljanju povzema.

K sklepu:

11Sodišče je z izpodbijanim sklepom IV P 660/2017 z dne 25. 10. 2018 odmerilo nagrado in stroške izvedencu za psihologijo E. G.u za ustno dopolnitev izvedeniškega mnenja: pod točko I. nagrado v znesku 162,00 EUR ter pod II. odločilo, da je potrebno od celotnega izplačila obračunati in plačati 8,85 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 14,34 EUR in 0,53 % za poškodbe pri delu in poklicne bolezni v znesku 0,86 EUR, pod točko III. je ugotovilo, da sodni izvedenec ni zavezanec za DDV. Nadalje je odredilo, da plačilo skupnega zneska v višini 177,20 EUR izvrši finančno računovodska služba sodišča iz sredstev predujma, ki ga je dolžan založiti toženec, nadalje je odredilo, da se plačilo neto zneska nakaže na TRR izvedenca, davki in prispevki pa na ustrezne račune (točka V.), pod točko VI. je določilo, da se plačilo izvede najkasneje v 45. dneh od izdaje izpodbijanega sklepa ter pod točko VII. toženi stranki naložilo plačati predujem v znesku 177,20 EUR na račun Okrožnega sodišča v Mariboru, v R. 15 dni, z opozorilom, da ga bo sodišče sicer prisilno izterjalo.

12Zoper sklep se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec) z navedbo, da ga izpodbija v celoti iz razloga, ker izvedenec E. G. ni opravil svojega dela, ker ni podal odgovora na postavljena vprašanja z dne 6. 9. 2018, prav tako je na zaslišanju 10. 10. 2018 storil kaznivo dejanje krive izpovedbe, s čimer je bilo sodišče že seznanjeno. V nadaljevanju je navedel, da je sodišče že v pisni obliki obvestil, da je prejelo mnenje šole o otroku R., da se otrok ni najbolje vključil v novo šolo, ter bi bilo morda zato primerneje, da se otrok prešola nazaj na prejšnjo šolo v P. Nadalje navaja, da v torek 30. 10. 2018 ni bilo stika z otrokom R., ter da ni preživel polovice počitnic z očetom. Zanima ga, zakaj je vedno oče tisti, ki mora opraviti prevoz otrok. Ponovno opominja, da še vedno ni videl sina Ž., sodišče pa s tem, ko zavlačuje v odločitvi že celo leto omogoča nadaljnje izvajanje odklonitvenega sindroma do očeta.

13Tožeča stranka v skupnem odgovoru na pritožbo zavrača tudi navedbe iz pritožbe toženca ter se zavzema za potrditev izpodbijanega sklepa.

14Pritožba ni utemeljena.

15Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odmerilo priglašeno nagrado in stroške izvedenca E.G. za podajanje ustnih pojasnil in odgovorov na izdelano pisno izvedeniško mnenje (list. št. 235-242 spisa²). Izvedenec je torej na naroku dne 10. 10. 2018 podal ustna pojasnila in odgovore na toženčeve pripombe na izdelano pisno izvedeniško mnenje.

16Po pregledu spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je postavljeni izvedenec skladno s sklepom sodišča ter glede na podane pisne pripombe opravil svojo nalogo in odgovoril na vsa vprašanja. Ne drži pritožbena navedba toženca, da izvedenec ni podal odgovora na njegova vprašanja z dne 6. 9. 2018, ker tudi iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 312) izhaja, da je izvedenec na naroku odgovoril in dodatno pojasnjeval ravno pripombe toženca, ki so v spisu v 23. točkah na list. št. 261-264 spisa. Ob tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da dejstvo, da izvedenec v odgovorih na toženčeve pripombe ni spremenil prvotnega pisnega mnenja, ne more biti razlog za zaključek, da izvedenec dela ni opravil, oziroma, da na vprašanja ni odgovoril. Izvedenec je nadalje tudi navedel, da večino pripomb in vprašanj ni razumel, ker so napisane desorganizirano, nepovezano ter da niso v povezavi z izvedeniškim mnenjem, zato nanje težko odgovarja.

17Sodišče prve stopnje je na naroku dokazovanje z izvedencem zaključilo, saj je ocenilo, da je izvedenec opravil svojo nalogo, ki mu je bila v postopku odrejena, zato izvedencu pripada nagrada za pripravo na ustno podajanje manj zahtevnega izvedeniškega mnenja, kot jo je sodišče odmerilo in obrazložilo v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

18Toženec samega izračuna nagrade in stroškov ter priznane skupne višine le teh ni prerekal, preizkus, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti, pa ni pokazal nepravilnosti, na katere mora sodišče paziti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Sodišče druge stopnje zato nima pomislekov o pravilnosti odločitve glede višine odmerjene nagrade in stroškov, ki je oprta na pravilna materialnopravna izhodišča (249. člen ZPP in določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih).

19Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo ter sklep sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP in drugi odstavek 365. člena ZPP).

20Toženec s pritožbama ni uspel, odgovor na pritožbi pa ni pripomogel k odločitvi o pritožbah, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (določba 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP).

¹ Poročilo o obravnavi Ž. Ž. z dne 17. 5. 2018, list. št. 210.
² Izvedencu je bila nagrada za izdelavo pisnega izvedeniškega mnenja odmerjena s sklepom sodišča prve stopnje dne 2. 8. 2018.