VSRS Sodba in sklep VIII Ips 52/2008

Revizija, ki jo je vložil tožnik sam, se zavrže.

Revizija, ki jo je vložila tožnikova pooblaščenka, se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatev tožnika iz naslova jubilejne nagrade (v znesku 98.464,00 SIT oziroma 410,88 EUR) in dodatka za delovno uspešnost (v skupnem znesku 257.602,70 SIT), ter obstoj terjatve tožene stranke v višini 24.836,74 SIT. Štelo je, da je terjatev tožnika pobotana s terjatvijo tožene stranke, zahtevek tožnika za plačilo 188.013,82 EUR iz naslova plač in drugih prejemkov pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka plačala tožniku vse, kar mu je bila dolžna oziroma celo več.

2Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. S pravnomočno sodbo v zadevi III P 547/2002 je bilo razsojeno, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz dela in po delu za čas od 8. 10. 1996 do 4. 10. 2004. Z navedeno sodbo je sodišče odločilo le o temelju in ne tudi o višini izplačil. V tem sodnem sporu pa je bilo sporno, kateri količnik za delovno mesto je treba upoštevati. Ker tožnik ni imel zahtevane stopnje izobrazbe je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo pogodbe o zaposlitvi o upoštevanju le 90 % količnika 4,40 torej 3,96. Tožena stranka je pri izplačilu tožniku upoštevala količnik 4,00 in je preveč izplačane zneske uveljavljala v pobot.

3Zoper pravnomočno sodbo sta revizijo vložila tožnik sam in njegova pooblaščenka. Pooblaščenka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zagrešili zmotno uporabo materialnega prava s tem, da sta šteli, da so posamezne točke izreka sodbe prve stopnje postale pravnomočne v različnem času. Sodba v zadevi III Pd 547/2002 je postala pravnomočna 4. 10. 2004, zato je zavrnitev tožbenega zahtevka napačna. Napačna je tudi odločitev o upoštevanju količnika osnovne plače in pomeni poseg v pogodbo o zaposlitvi na podlagi katere je bila tožniku izplačevana plača. Tožena stranka je šele po desetih letih izpostavila svojo domnevno napako pri obračunavanju količnika.

4V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija, ki jo je vložil tožnik sam, ni dovoljena.

6Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama opravljen pravniški državni izpit. Ker tožnik ne zatrjuje in ne dokazuje, da ima opravljen tak izpit, njegova revizija ni dovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP). Take odločitve ne more spremeniti navedba v reviziji tožnikove pooblaščenke, naj se „revizija, ki jo je podal osebno tožnik in njena revizija obravnavata skupaj (kot celota)“. S tako navedbo tožnikova revizija ni postala revizija, vložena po odvetniku.

7Revizija, ki jo je vložila tožnikova pooblaščenka, ni utemeljena.

8Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka ne zatrjuje zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

10Revizijske navedbe se nanašajo le na nedovoljeni revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kdaj je sodba Pdp 547/2002 postala pravnomočna je dejanska ugotovitev. V tem delu je revizija tudi nerazumljiva, saj ne iz prvostopne sodbe in ne iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bila pravnomočnost sodbe v prejšnjem delovnem sporu podlaga za zavrnitev pretežnega dela tožbenega zahtevka.

11Dejanske so tudi ugotovitve o vsebini tožnikove pogodbe o zaposlitvi glede osnovnega koeficienta plače. Ta je res določen v višini 4,40, toda v pogodbi o zaposlitvi je tudi določba, da se osnovna plača zmanjša, če tožnik ne izpolnjuje pogojev v zvezi z zahtevano izobrazbo. Kako oziroma za koliko se osnovna plača v takem primeru zmanjša, je bilo določeno v drugem odstavku 14. člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno-izobraževalnih zavodih (Ur. l. RS, št. 16/92). Da bi sodišče določbo pogodbe o zaposlitvi in navedeni zakon – torej materialno pravo – zmotno uporabilo, pa revizija ne zatrjuje. Na odločitev tudi ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka tožniku plačo morda izplačevala napačno, po višjem količniku. Sodišče je za sporno obdobje lahko odločilo le o višini tožbenega zahtevka, ki temelji na pogodbi o zaposlitvi in zakonu.

12Ker je po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, zatrjevani revizijski razlog ni podan, zato je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.