VSM Sklep II Kp 36405/2014

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sklep sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremeni tako, da se ugovora obdolžencev F.B. in I.P. zavrneta v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po petem v zvezi s tretjim odstavkom 257. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika in se popravljena obtožnica zoper ta obdolženca in obdolženca S.S. dopusti tudi za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po petem v zvezi s tretjim odstavkom 257. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji zakoniti postopek.

1Z napadenim delom sklepa je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka ugovorom obdolženih F.B. in I.P. delno ugodilo tako, da se popravljena obtožnica zoper ta obdolženca in še zoper obdolženca S.S., za dejanje opisano v točki I. obtožnice, ne dopusti, ter se kazenski postopek zoper navedene obdolžence za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po petem v zvezi s tretjim odstavkom 257. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) iz razloga po 3. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ustavi. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolžencev F.B., I.P. in S.S. ter potrebni izdatki zagovornikov obdolženca F.B. in I.P., proračun.

2Zoper tak sklep in sicer glede točke I. izreka se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep v točki I. spremeni tako, da ugovor obdolžencev zavrne in popravljeno obtožnico zoper obdolžene F.B., I.P. in S.S. dopusti tudi za kaznivo dejanje po petem v zvezi s tretjim odstavkom 257. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ter odloči, da se kazenski postopek v tem delu zoper obdolžene nadaljuje.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožnica sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da so razlogi napadenega sklepa o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je očitno, da pritožnica z navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da so obdolženci storili očitano jim kaznivo dejanje že v času predhodnega skupnega dogovora, kateri pa je bil sprejet že pred prvim neupravičenim nakazilom na lastne transakcijske račune, torej še pred KZ, ki je začel veljati 1. 11. 2008, uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona. Ni pritrditi pritožnici, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, saj razlogi napadenega sklepa niso nejasni in sami s seboj v nasprotju, je pa sodišče prve stopnje s tem, ko je ocenilo, da je za obdolžence milejši kazenski zakonik, ki je veljal pred 1. 11. 2008, kršilo kazenski zakon.

5Zato je utemeljena pritožba okrožne državne tožilke iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, ko sodišču prve stopnje očita, da je glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti, s čimer je kršilo kazenski zakon iz člena 372/4 ZKP. Pritožba pravilno navaja, da je čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja v obtožnici pod točko I. opredeljen v časovnem obdobju pod 8. 10. 2007 do dne 19. 11. 2008, ko je bilo izvedeno zadnje nakazilo pod obtožbo. Ker gre v obravnavani zadevi za eno kaznivo dejanje in vsako posamezno dejanje ne predstavlja samostojnega dejanja, ampak je le del obdolženčevih protipravnih dejavnosti, ko gre za sprejemanje enakih odločitev in izvrševanje dejanja z razpršitvijo plačil, kar kaže na enoten naklep do povzročitve velike premoženjske škode, dosežene z zadnjim nakazilom. Tako so ravnanja obdolžencev usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine, storjene zoper isto oškodovano občino. Dejanja storjena zoper istega oškodovanca, ki so časovno in prostorsko ozko povezana in ki jih od vsega začetka povezuje jasna predstava obdolžencev pridobiti veliko premoženjsko korist, pomeni eno kaznivo dejanje. V primeru takšne ponavljajoče se kriminalne dejavnosti, ko posamezno dejanje ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja, ampak je del enotne kriminalne dejavnosti, je potrebno uporabiti zakon, ki je veljal v času izvršitve zadnjega nakazila dne 19. 11. 2008, to pa je v času, ko je stopil v veljavo KZ-1 1. 11. 2008. Zato je potrebno obdolžencem očitano kaznivo dejanje pravilno okvalificirati po členu 257/V-III KZ-1, za katerega je v zakonu zagrožena kazen zapora od enega do osmih let, kar pomeni, da kazenski pregon za očitano jim kaznivo dejanje glede na določbo člena 90/I-III KZ-1, ki določa zastaralni rok 20 let od storitve kaznivega dejanja in upoštevaje, da je zastaralni rok začel teči 19. 11. 2008, ni zastaral, kar pravilno navaja pritožba.

6Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon iz člena 372/4 ZKP, ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in odločitev sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje bo ravnalo pravilno, ko bo v obravnavani zadevi zoper obdolžene F.B., I.P. in S.S. glede kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po petem v zvezi s tretjim odstavkom 257. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki je opisano v točki I. obtožbe, razpisalo glavno obravnavo, na kateri bo o obravnavani zadevi odločilo.

7S tem je sklep utemeljen.