VDSS Sodba in sklep Pdp 827/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v delu točke I izreka, ki se nanaša na odvod prispevkov in akontacije dohodnine od posameznih mesečnih bruto zneskov nadomestila v višini 1.445,28 EUR, ter se tožba v tem delu zavrže.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba v nerazveljavljenem delu, to je glede:

- obračuna nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule od aprila 2016 do vključno marca 2018 v višini 1.445,28 EUR mesečno ter izplačila neto nadomestila od bruto zneskov, navedenih v točki I izreka sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

- in odločitvi o stroških postopka.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku obračunati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule za 24 mesecev, in sicer od aprila 2016 do vključno marca 2018 v višini 1.445,28 EUR mesečno, od posameznih mesečnih zneskov odvesti prispevke in akontacijo dohodnine in tožeči stranki izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zneska nadomestila, ki tečejo od vsakega 6. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, kot izhaja iz točke I izreka izpodbijane sodbe in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 2.041,13 EUR stroškov tega pravdnega postopka v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti oz. delno zavrne oz. podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna. Po prepričanju toženke je pravno odločilen pomen četrtega odstavka 10. člena pogodbe o zaposlitvi, ki ji je podelil pogodbeno upravičenje, da lahko v pisni obliki tožnika kadarkoli odveže spoštovanja konkurenčne klavzule. To pogodbeno določilo, kljub dogovoru iz 8. člena Sporazuma z dne 17. 12. 2015, ni izgubilo svojega pomena. Z dogovorom o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki in dodatnimi zavezami glede prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti iz 8. člena Sporazuma, stranki nista mogli derogirati hkratnega upravičenja toženke, da v 24-mesečnem obdobju po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožniku kadarkoli prekliče uveljavljanje konkurenčne klavzule. To upravičenje je toženka uveljavila v dopisu z dne 12. 5. 2016. Pogodbena možnost uveljavljanja tega enostranskega upravičenja izhaja iz 10. člena pogodbe o zaposliti, zato ji ni mogoče očitati, da je s tem ravnala v nasprotju z 9. členom OZ, ker je tožnik izjavo toženke o preklicu prejel dne 13. 5. 2016, sta bili stranki s tem dnem prosti vzajemnih zavez glede spoštovanja konkurenčne klavzule. Navaja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do stališča toženke, da je tožniku ustrezalo, da ima podpisan sporazum in mu v naslednjih 24 mesecih sploh ni potrebno storiti ničesar več, saj bi za posledice njegove pasivnosti poskrbela toženka. Od tožnika se pričakuje, da toženko obvesti o resni ali zavezujoči ponudbi konkurenčnega delodajalca, tako da bi ta lahko varovala svoj del instituta konkurenčne klavzule, ki je namenjen varstvu pravnih koristi delodajalca. Ker izpodbijana sodba o teh pravno pomembnih okoliščinah nima nobenih razlogov, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je napačno tudi stališče sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo samo tožnikove dohodke iz naslova novih pogodb o zaposlitvi, ne pa tudi dohodke iz podjemnih pogodb, saj je bil tožnikov zaslužek iz vseh naslovov primerljiv z njegovim zaslužkom pri toženi stranki. Po pritožbenem stališču bi bil tožnik upravičen le do razlike med prejšnjim zaslužkom in zaslužkom pri novem delodajalcu, nikakor pa ne do celotnega nadomestila v višini 1/3 osnove. Materialnopravno pa je zmotna tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer toženi stranki sodišče nalaga, da je dolžna od posameznega nadomestila odvesti še prispevke in akontacijo dohodnine, kar je v pristojnosti davčnih organov in ne sodišča in posledično delavec tega ne more uveljavljati od delodajalca. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril. Ker je pritožba neutemeljena, pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, toženki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožnika v roku 8 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, glede odločitve o odvodu davkov in prispevkov pa je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki mu jo očita toženka v pritožbi. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti sodba nima, v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in si med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje pa se je opredelilo tudi do vseh pravno pomembnih okoliščin.

7V 10. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko z dne 17. 4. 2013, je bila skladno z določbo 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) določena konkurenčna klavzula. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi sporazuma z dne 17. 12. 2015, v katerem pa je tožena stranka tožniku odrekla soglasje za opravljanje konkurenčne dejavnosti in je uveljavljala njeno trajanje za obdobje 24 mesecev (od aprila 2016 do marca 2018). Nato je tožena stranka z dopisom z dne 12. 5. 2016 od konkurenčne klavzule enostransko odstopila.

8Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da enostranski odstop od dogovorjenega spoštovanja konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni možen. Pri tem se je pravilno oprlo na obstoječo sodno prakso in sicer na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 207/2006 z dne 10. 4. 2007, enako stališče pa je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi že v sodbi opr. št. VIII Ips 110/2001 z dne 26. 2. 2002. Tožena stranka ob tožnikovem prenehanju delovnega razmerja ni odstopila od konkurenčne klavzule, ki jo je izrecno uveljavljala tudi v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja z dne 17. 12. 2015. Tožnik je zato moral spoštovati dogovor o konkurenčni klavzuli in ker ga je spoštoval, je pridobil pravico do dogovorjenega denarnega nadomestila. Konkurenčne dejavnosti pri novem delodajalcu ni opravljal, o vsem pa je toženo stranko redno obveščal. Ker v sporazumu z dne 17. 12. 2015 ni bil dogovorjen enostranski odstop od dogovora o spoštovanju konkurenčne klavzule, toženka od dogovorjenega spoštovanja konkurenčne klavzule ni mogla odstopiti, zato bi morala tožniku izplačevati mesečno nadomestilo v dogovorjeni višini za dogovorjen čas trajanja.

9Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik toženko pravilno obvestil o pogodbah o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, o podjemnih pogodbah in višini zneskov, ki jih je na podlagi podjemnih pogodb prejel. Tako je bila toženka obveščena o prihodkih tožnika in tudi o njegovi zaposlitvi v nekonkurenčni dejavnosti.

10V tretjem odstavku 10. člena pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno mesečno nadomestilo v višini 1/3 povprečne mesečne bruto plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za primer, če delodajalec ne izda pisnega soglasja iz prvega odstavka tega člena in če spoštovanje konkurenčne klavzule tožniku onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega prejšnji plači. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve pravilno ugotovilo, da tožnikova povprečna plača v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja znaša 4.335,83 EUR, 1/3 je torej 1.445,28 EUR. Tožnikov zaslužek pri novem delodajalcu je znašal 2.259,55 EUR in ta plača ni primerljiva s plačo, ki jo je tožnik prejemal pri toženi stranki, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da skladno z dogovorom o spoštovanju konkurenčne klavzule tožniku pripada mesečno nadomestilo v znesku 1.445,28 EUR. Ker je za obdobje 24 mesecev spoštovanja konkurenčne klavzule določeno takšno (fiksno) nadomestilo, ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb tožene stranke, da bi se morala višina tega nadomestila prilagajati vsakokratni mesečni višini plače, ki jo je tožnik pri novem delodajalcu prejemal. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je potrebno primerjati le plačo, ki jo je tožnik prejemal pri toženi stranki in plačo, ki jo je tožnik prejemal pri novem delodajalcu. Tožnik je namreč tako med delovnim razmerjem s toženo stranko, kakor tudi v času delovnega razmerja z novim delodajalcem, delal tudi na podlagi podjemnih pogodb.

11Tako je pritožba v zvezi z enostranskim odstopom od dogovora o spoštovanju konkurenčne klavzule in višino nadomestila iz tega naslova neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker v tem delu niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Utemeljena pa je pritožba v delu, kjer očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, ko je toženki naložilo, da je dolžna od posameznega bruto nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule odvesti še davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske. Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS sodba opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, na katero se sklicuje tudi pritožba, je nadzor in pravilnost plačevanja davkov in prispevkov v pristojnosti davčnih organov, zato sodišče v sporu med delavcem in delodajalcem ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Na podlagi navedenega stališča je pritožbeno sodišče zaključilo, da odločanje o davkih in prispevkih v obravnavanem individualnem delovnem sporu ni več v sodni pristojnosti.

13Ker je sodišče prve stopnje odločilo tudi o zahtevku, ki glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), je to kršitev po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi s tem v zvezi ugodilo, skladno s tretjim odstavkom 354. člena ZPP sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

14Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela s tako majhnim delom, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogel (155. člen ZPP).