VSC sklep II Ip 607/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom štelo, da je predlog za izvršbo umaknjen, ker upnik ni dopolnil predloga za izvršbo, kot mu je bilo naloženo, saj ni plačal takse za predlog za izvršbo in za sklep po predpisih o sodnih taksah.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložil upnik brez navedbe pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V njej je navedel, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Sicer je priznal, da bi moral po pozivu sodišča prve stopnje z dne 8. 4. 2008, opr. št. VL 14597/2008, doplačati sodno takso v višini 5,00 EUR za tretje predlagano izvršilno sredstvo, vendar pa je poudaril, da je s plačilom 45,00 EUR plačal sodno takso za predlog za izvršbo za dve predlagani izvršilni sredstvi in za sklep o izvršbi. Zato po njegovem mnenju sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti 11. odstavka 40. člena ZIZ, ampak bi moralo izvesti izvršilni postopek le z dvema izvršilnima sredstvoma, za katera je bila sodna taksa plačana. Poudaril je, da je bila sodna taksa za predlog za izvršbo in za sklep o izvršbi v celoti plačana. Skupaj s pritožbo je predložil tudi dokazilo o doplačilu sodne takse za tretje predlagano izvršilno sredstvo. Sodišču druge stopnje je predlagal, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zahteval, da sodišče prve stopnje izda odločbo o odmeri sodne takse za vloženo pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je bil nad dolžnikom dne 9. 12. 2008 začet stečajni postopek. V skladu s 4. točko I. odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je zato postopek prekinjen in sodišče, dokler traja prekinitev, v skladu z II. odstavkom 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj. Izjemoma pa lahko sodnik ali senat izda odločbo, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave. V obravnavanem primeru je do prekinitve postopka prišlo tekom pritožbenega postopka. Ker je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo še pred začetkom stečajnega postopka in so bila opravljena tudi vsa pritožbena procesna dejanja pred začetkom stečajnega postopka, je sodišče druge stopnje kljub prekinitvi upoštevaje II. odstavek 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ lahko izdalo ta sklep.

Zakon o spremembah in dopolnitvah ZIZ (ZIZ-E) v I. odstavku 75. člena določa, da se za predlog za izvršbo, v katerem je navedeno eno sredstvo izvršbe, plača taksa v višini 20 eurov, za predlog za izvršbo, v katerem sta navedeni dve ali več sredstev izvršbe, pa se za drugo in vsako nadaljnje navedeno sredstvo izvršbe plača dodatna taksa v višini 5 eurov. V II. odstavku 75. člena navedenega zakona pa je določeno, da se za sklep o izvršbi plača taksa v višini 20 eurov.

Upnik je v predlogu za izvršbo predlagal, da sodišče prve stopnje dovoli izvršbo na dolžnikove premičnine, plačo in denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet. Torej je predlagal izvršbo s tremi sredstvi izvršbe. Ker je plačal le sodno takso v višini 45 eurov in ne 50 eurov, kot bi jo moral plačati upoštevaje določbi I. in II. odstavka 75. člena ZIZ-E (to je 30 eurov za predlog za izvršbo in 20 eurov za sklep o izvršbi), ga je sodišče prve stopnje pravilno s sklepom z dne 8. 4. 2008, opr. št. VL 14597/2008, pozvalo k doplačilu sodne takse do skupnega zneska 50 eurov (kot to določa 11. odstavek 40. člena ZIZ). Na navedeni sklep sodišča prve stopnje se upnik ni odzval, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je predlog za izvršbo umaknil (11. odstavek 40. člena ZIZ). Upnik bi namreč že ob vložitvi predloga za izvršbo (oziroma najkasneje v postavljenem roku za dopolnitev predloga za izvršbo) moral izkazati, da je zanj plačal celotno sodno takso v višini 30 eurov, saj je po lastni izbiri predlagal izvršbo s tremi sredstvi izvršbe. Ker je za predlog za izvršbo, kakršnega je vložil, bil dolžan plačati sodno takso v višini 30 eurov, ne drži njegova trditev, da je v celoti plačal dolžno sodno takso za predlog za izvršbo. Sodišče druge stopnje pa še dodaja, da sodišče prve stopnje ne more (glede na to, za koliko sredstev izvršbe je bila plačana sodna taksa) samo izbirati, s katerimi od predlaganih sredstev izvršbe bo dovolilo izvršbo, saj se postopek izvršbe uvede in vodi na upnikovo pobudo (I. odstavek 2. člena ZIZ). V pritožbi zatrjevano in izkazano doplačilo sodne takse v višini 5 eurov pa glede na določbo I. odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati. Upnik namreč ni izkazal, da tega dejstva in dokaza brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče druge stopnje zaključuje, da je bilo v obravnavanem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno, v postopku na prvi stopnji pa ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je glede na navedeno sodišče druge stopnje pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje o upnikovih pritožbenih stroških ni odločalo, saj jih ta v pritožbi ni priglasil.

O upnikovi zahtevi za izdajo odločbe o odmeri sodne takse pa je pristojno odločati sodišče prve stopnje.

V skladu z določbo II. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP-D) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo po dosedanjih predpisih (veljavnih pred cit. zakonom), ker je bil izpodbijani sklep sodišča prve stopnje izdan pred uveljavitvijo ZPP-D.