VSRS Sodba I Up 68/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo (prva točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 11. 2008, s katero je ta na podlagi pete alinee 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Ur. l. RS, št. 111/2007) kot očitno neutemeljene zavrnila prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, in na podlagi četrte alinee 74. člena v zvezi z drugim odstavkom 52. člena ZMZ odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. S sklepom je sodišče tožnike oprostilo plačila sodnih taks (druga točka izreka sodbe in sklepa).

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje stališču tožene stranke, da tožniki po vstopu v Republiko Slovenijo niso v najkrajšem možnem času izrazili namena za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka jim je dala možnost, da pojasnijo okoliščine v zvezi s tem, zakaj so prošnjo za azil vložili šele dva dni po vstopu v Republiko Slovenijo, vendar tožniki niso podali nobenega utemeljenega razloga za to. Sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu za vložitev predloga za presojo ustavnosti petega odstavka 55. člena ZMZ, saj je presodilo, da je tožena stranka to določbo pravilno uporabila, in pri tem upoštevala tudi stališče Ustavnega sodišča RS v primerljivih zadevah (Up 1229/2006 in Up 1525/2006).

3Tožniki po odvetniku vlagajo pritožbo, ki jo je napisal A.A., iz vseh pritožbenih razlogov. Menijo, da tožena stranka in sodišče prve stopnje razlagata in uporabljata določbo pete alineje 55. člena ZMZ absurdno in popolnoma neživljenjsko. Za dvodnevno "zamudo" so tožniki navedli povsem jasen in prepričljiv razlog, saj niso vedeli ne za postopek ne za vsebinske pogoje za vlaganje prošnje za azil, zato so s posredovanjem sorodnika stopili v kontakt s piscem te pritožbe, kar pa jim je uspelo šele drugi dan po prihodu v Slovenijo, in še isti dan so vložili prošnje za azil. Tožniki nikdar niso zatrjevali, da ne bi imeli možnosti pojasniti okoliščine v zvezi s tem, zakaj so prošnje za azil vložili šele 9. 9. 2008, ampak so s tožbo izpodbijali samo vsebinsko napačno presojo razlogov za domnevno "zamudo". Sklicujejo se na stališče, izraženo v knjigi J. C. Hathawaya, da med razumljive utemeljitve zamude spada tudi nepoznavanje postopka. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da ni razumna aktivnost prosilca, če si ta informacije v zvezi s prošnjo za azil poišče pri neodvisnem pravniku z izkušnjami na tem področju in ne pri uradnih organih, torej pri tistih, ki bodo o njegovi prošnji odločali. Če tudi pritožbeno sodišče razume določbo pete alineje 55. člena ZMZ tako kot tožena stranka, tožniki predlagajo presojo ustavnosti navedene določbe.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka utemeljeno na podlagi pete alineje 55. člena ZMZ zavrnila prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite. Na podlagi te določbe pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost.

7V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali dejstvo, da sta prvi tožnik in druga tožnica pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito, zaradi nepoznavanja postopka, želela opraviti razgovor z neodvisnim pravnim strokovnjakom, predstavlja utemeljen razlog za nevložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času.

8Pravna standarda "utemeljenega razloga" in "najkrajši možni čas" iz citirane določbe pete alineje 55. člena ZMZ je treba ugotavljati in presojati v vsakem primeru posebej, pri čemer se upoštevajo tako objektivne kot subjektivne okoliščine. V obravnavanem primeru, glede na ugotovitve, ki so nesporne, po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo objektivnih ovir, da tožniki že pred 9. 9. 2008 niso izrazili namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožniki bi prvič lahko zaprosili za mednarodno zaščito na Diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v B., kjer so pridobili vizum za zasebni obisk (kljub načelnim pomislekom, ki jih izražajo v pritožbi). Naslednjič bi lahko zaprosili za mednarodno zaščito ob vstopu v Republiko Slovenijo, kjer so bili v stik z uradnimi organi ob prehodu schengenske meje (dne 7. 9. 2008 okrog 14.30 ure), in nato dne 8. 9. 2008, ko so na Policijski postaji C. prijavili začasno prebivališče. Kot subjektivno okoliščino, zakaj namere za vložitev prošnje nista izrazila že prej, sta prvi tožnik in druga tožnica na zaslišanju izjavila zgolj to, da nista bila seznanjena s tem, kako poteka postopek, ker pa je sorodnik, ki živi v Sloveniji, poznal gospoda K., jim je predlagal, da stopijo z njim v stik zaradi pridobitve določenih informacij. Nista pa pojasnila, kakšne informacije naj bi to bile. Po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti opravičljiv razlog za (pre)pozno izražen namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite sklicevanje prosilca na to, da ni seznanjen s potekom postopka in da je za to potreboval neodvisen pravni nasvet. Opravičljivo bi bilo, če prosilci ne bi vedeli, ali je v Sloveniji mogoče zaprositi za mednarodno zaščito oziroma kje se za to lahko zaprosi, vendar tega ne zatrjujejo. V obravnavanem primeru tudi ni mogoče izkazati, da tožnika zaradi svojih osebnih lastnosti ne bi razumela pomena izraziti namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, saj sta nenazadnje že dan po prihodu v Republiko Slovenijo na policijski postaji prijavila svoj začasen naslov, kar kaže na to, da sta bila seznanjena s tem, da morata v tuji državi nemudoma urediti svoj status. Vendar niti sama ne zatrjujeta, da bi se na policijski postaji pozanimala o svoji možnosti mednarodne zaščite v Sloveniji. Ob dejstvu, da sta tožnika pred podajo namere za vložitev prošnje za azil trikrat imela možnost izraziti namen za vložitev prošnje ter ob upoštevanju, da nista jasno in natančno pojasnila, kakšne nujne informacije v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito oziroma potekom postopka sta pred podajo namena za vložitev prošnje morala pridobiti od g. K., je tudi po presoji Vrhovnega sodišča odločitev tožene stranke, ki je v pospešenem postopku prošnjo tožnikov kot očitno neutemeljeno zavrnila na podlagi pete alineje 55. člena ZMZ, pravilna, enako pa tudi odločitev prvostopnega sodišča, ki je tožbo zavrnilo.

9Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).