VSC Sklep Cp 14/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I., II. in IV. (pravilno V.) izreka.

II. Predlagatelj in nasprotna udeleženka krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v točki I. izreka odločilo, da se stiki med predlagateljem in mld. U., ki so bili doslej urejeni s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2086/2014-IV z dne 23. 3. 2016, spremenijo in bodo odslej potekali vsak drugi vikend, in sicer enkrat v soboto od 10.00 do 18.00 ure, naslednji vikend pa od sobote od 10.00 ure do nedelje do 18.00 ure, pri čemer predlagatelj pride po mld. U. na dom matere in jo po končanem stiku pripelje nazaj na dom matere, lahko pa pridejo mld. U. iskati in jo pripeljejo nazaj na dom njene matere tudi ožji družinski člani predlagatelja (prva alineja točke I. izreka). Po preteku treh mesecev pa potekajo stiki vsak drugi vikend od sobote od 10.00 ure do nedelje do 18.00 ure, pri čemer predlagatelj pride po mld. U. na dom matere in jo po končanem stiku pripelje nazaj na dom matere, lahko pa mld. U. pridejo iskati in jo pripeljejo nazaj na dom matere tudi ožji družinski člani predlagatelja (druga alineja točka I. izreka). Po preteku devetih mesecev pa se stiki ponovno razširijo tako, da potekajo vsak drugi vikend od petka, ko predlagatelj mld. U. po zaključku varstva prevzame v vrtcu, oziroma kasneje v šoli, do nedelje do 18.00 ure, pri čemer predlagatelj mld. U. v nedeljo po končanem stiku pripelje na materin dom, lahko pa mld. U. pridejo iskati in jo pripeljejo nazaj na materin dom tudi ožji družinski člani predlagatelja (tretja alineja točke I. izreka). V nadaljevanju točke I. izreka je sodišče prve stopnje odločilo še, da se v primeru bolezni mld. U. odpadli stik nadomesti v istem obsegu v času prvega vikenda po otrokovi ozdravitvi, ki bi ga mld. U. sicer preživela pri materi, v času poletnih počitnic preživi mld. U. neprekinjeno en teden v juliju in en teden v avgustu pri predlagatelju, o točnih terminih se starši dogovorijo vsako leto najkasneje do 31. 3. tekočega leta, v letu 2018 preživi mld. U. božične praznike pri materi, novoletne pri očetu, v naslednjem letu pa v obratnem vrstnem redu in tako vsako leto izmenjaje naprej tako, da bodo stiki v času božičnih praznikov potekali od 24. 12. od 16.00 ure do 28. 12. do 16.00 ure, stiki v času novoletnih praznikov pa od 28. 12. od 16.00 ure do 2. 1. do 16.00 ure. V času jesenskih in zimskih počitnic ter prvomajskih počitnic in praznikov bo mld. U. po preteku devetih mesecev od izdaje sklepa preživela z vsakim od staršev polovico časa, tudi v primeru prazničnih stikov in stikov v času počitnic bo predlagatelj prevzel mld. U. na domu matere, oziroma v vrtcu in jo po končanem stiku pripeljal na materin dom, lahko pa pridejo mld. U. iskati in jo pripeljejo nazaj na materin dom tudi ožji družinski člani predlagatelja. Zahtevek predlagatelja za drugačno določitev stikov z mld. U. je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka II. izreka). V točkah III. izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagateljev predlog za izdajo začasne odredbe in predlog nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe. V točki IV. izreka (ki bi dejansko morala biti točka V. izreka), pa je odločilo, da udeleženca tega nepravdnega postopka krijeta vsak svoje stroške.

2Predlagatelj je s pritožbo izpodbijal sklep sodišča prve stopnje glede odločitve pod I. in II. izreka ter odločitve o stroških postopka, to je točko IV. (oziroma pravilno V.) izreka. Uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) ter predlagal spremembo sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih tako, da breme prevozov mladoletnega otroka v zvezi s stiki med udeležencema postopka porazdeli enakomerno tako, da predlagatelj za prevoz otroka poskrbi na začetku vsakega stika, nasprotna udeleženka pa ob zaključku vsakega stika, ter da odloči o izmenjajočem preživljanju otroka pri enem in pri drugem od staršev v času praznikov Prešernov dan in Velikonočni ponedeljek, nasprotni udeleženki pa naloži v plačilo stroške dosedanjega in pritožbenega postopka. Podrejeno pa je predlagal razveljavitev sklepa v izpodbijanih delih in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajal je, da je sodišče prve stopnje odločitev o obveznosti prevozov mladoletnega otroka v zvezi z vsemi stiki sprejelo neoziraje se na stališče Vrhovnega sodišča RS, da je z vidika otrokove koristi pri delitvi bremena voženj v zvezi s stiki otroka bistveno, da sta pri izvrševanju osebnih stikov prisotna oba od staršev, saj sta v odnosu do otrok enakopravna, kakor je to stališče izraženo v odločbah II Ips 558/2005 in II Ips 536/2009. Na podlagi obrazložitve obeh judikatov je mogoče napraviti sklepe, da je delitev bremena voženj v zvezi s stiki otroka v zagotavljanju koristi otrok, da morajo biti za odstop od tega pravila podane tehtne okoliščine, da se tudi pri presoji tehtnih okoliščin v prvi vrsti upoštevajo koristi otroka in ne koristi staršev, da je pretežni del obveznosti skrbi za otroka na rezidenčnem roditelju okoliščina, ki ga ne razbremenjuje v njegovi dolžnosti enakovredno poskrbeti za prehod mld. otroka na stike, da je tudi v primeru, ko bi zaradi enakovredne delitve bremena prevozov otroku nastala določena škoda, te okoliščine potrebno upoštevati restriktivno tako, da se enega od staršev razbremeni njegove obveznosti enakovredne delitve bremena prevozov za najkrajši možni čas, v najmanjši možni meri. S predhodno sklenjeno sodno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani IV P 2086/2014 z dne 23. 3. 2016 sta stranki breme prevozov mladoletnega otroka na stike enakovredno porazdelili, takšen način je trajal že več kot dve leti in pol in se je v praksi z vidika otrokovih največjih koristi izkazal kot dobra praksa in tega nasprotna udeleženka ni prerekala, sodišče prve stopnje pa se do tega dejstva ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je vidik otrokovih največjih koristi pri presoji vprašanja delitve bremena prevozov povsem zanemarilo, ko je v 19. točki obrazložitve zapisalo, da se s stališčem revizijskega sodišča o enakopravnosti staršev pri izvajanju stikov načeloma strinja in se zaveda, da pomeni izvajanje stikov za vpletene časovno, organizacijsko, čustveno in finančno breme, zaradi česar naj bi sodna praksa izrazila skrb za ustrezno porazdelitev bremena med oba roditelja. Po mnenju pritožbe ni res, da enakopravnost staršev pri izvajanju stikov služi le pravični porazdelitvi časovnega, organizacijskega, čustvenega in finančnega bremena, bistvo takšne ureditve je v prvi vrsti v zagotavljanju otrokovih koristi, ki na tak način raste v zavesti, da sta pri izvrševanju njegovih osebnih stikov prisotna oba roditelja, da oba takšne stike aktivno podpirata, si zanje prizadevata, ker so pomembni, oziroma sta si enakovredna. Sodišče prve stopnje je zgrešilo bistvo pravila po enakopravnosti staršev pri izvajanju stikov, svojo odločitev glede prevozov otroka je utemeljevalo na nepravilnih argumentih. V odločbi II Ips 558/2005 je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da dejstvo, da je pretežni del obveznosti skrbi za otroka na rezidenčnem od staršev, ne predstavlja takšne tehtne okoliščine, ki bi le-tega razbremenjevala v njegovi dolžnosti enakovredno poskrbeti za prehod mladoletnega otroka na stike. Sodišče prve stopnje pa se je očitno oprlo ravno na to dejstvo. Oba roditelja prispevata k preživljanju mld. U. skladno s svojimi preživninskimi sposobnostmi, nasprotna udeleženka se je iz kraja skupnega prebivališča pred razpadom njune zunajzakonske skupnosti odselila kakšnih 100 km stran, predlagatelj si je vedno prizadeval, da bi z mld. U. preživel bistveno več časa, nasprotna udeleženka pa je njegove stike omejevala na najmanjšo možno mero. Predlagateljica je bila tudi pred izdajo izpodbijanega sklepa z varstvom in vzgojo mld. U. bolj angažirana, pa vendar se je z nasprotnim udeležencem sama dogovorila, da si bosta breme voženj mladoletnega otroka na stike enakomerno porazdelila. V času sklenitve prejšnje sodne poravnave je imel predlagatelj izredno majhen obseg stikov z mld. U., samo vsako drugo soboto od 10.00 do 18.00 ure, sedaj pa ima z njo bistveno večji obseg stikov, posledično je nasprotna udeleženka v svojem varstvu in vzgoji razbremenjena, predlagatelj pa je poleg tega zelo angažiran v vsakodnevnem varstvu in vzgoji svoje drugorojene hčerke, ki je v času sklenitve prejšnje sodne poravnave ni imel. Predlagatelj je upošteval naravo delovnih obveznosti nasprotne udeleženke in predlagal, da sam mld. U. ob petkih prevzame po zaključku varstva v vrtcu, mati pa jo na njegovem domu ob 19.00 uri prevzame. Ob takšni ureditvi se ne bi zgodilo, da nasprotna udeleženka mld. U. ne bi mogla prevzeti zaradi službenih obveznosti, saj ni ob nedeljah niti ena poslovna enota njenega delodajalca družbe H. trgovina d.o.o. odprta dlje od 15.00 ure. Nasprotna udeleženka bi imel dovolj časa tudi, da na predlagateljevem domu prevzame hčerko, če bi sodišče odločilo, da naj se stik zaključi ob 18.00 uri. Če se nasprotna udeleženka v času dveh sobot, ko bi morala zagotoviti prehod mld. U. v zvezi s stiki, dejansko ne bi mogla dogovoriti niti z delodajalcem niti s katerim od svojih ožjih družinskih članov za nadomeščanje, bi prevoz nasprotne udeleženke nadomestil predlagatelj, nasprotna udeleženka pa bi potem to svojo izpadlo obveznost prevoza nadomestila na svoj prvi naslednji prosti enodnevni stik. Nestrokovno in v popolnem nasprotju s sodno prakso je argument sodišča, da je sodna izvedenka glede na predlagateljevo izraženo željo po razširitvi stikov poudarila, da bi naložitev bremena vseh prevozov predlagatelju pomenila zanj in za hčerko izjemno koristen čas in učinkovitejše stike in da bi se na tak način le še bolj krepila vez med njim in njegovo hčerko. To predstavlja jasen odstop od uveljavljane sodne prakse, za katerega ni nobenega utemeljenega razloga. Mld. U. v času prevozov večinoma spi, kar je predlagatelj ves čas zatrjeval in zaslišan še dodatno obrazložil, prebudi se okoli K., nato pa do kraja predaje materi drema, predlagatelj mora nasprotni udeleženki poslati sporočilo, naj se pripravi na prevzem otroka, ki ji ga predlagatelj spečega izroči. Pavšalne pa so trditve nasprotne udeleženke, da se mld. U. med vožnjo večinoma igra, pogovarja, poje. V tem delu je sodna izvedenka tudi prestopila meje svojih nalog, saj odločitev glede bremena voženj ni njena naloga, morala bi pojasniti samo, ali je mld. U. v korist ali škodo, da jo na stike vozi tudi njena mati, oziroma v čem bi se kazala veliko večja korist otroka, če bi vse njegove stike prevzel oče. Sodna izvedenka pa ni znala odgovoriti na vprašanje, ali je glede izvrševanja prevozov na stike za otroka pomembno, da pri tem sodelujeta oba starša in s tem otroku dajeta vedeti, da sta si pri tem enakovredna in oba podpirata stike. Sodna izvedenka in sodišče prve stopnje sta pri svojih odločitvah v prvi vrsti zasledovala koristi in interese nasprotne udeleženke in ne otroka. Otrokovih koristi nista presojala, spremenjenim dosedanjim načinom enakovrednega zagotavljanja prevozov otroka, na katerega se je otrok zelo dobro navadil in mu je tudi v korist, sta obremenila predlagatelja. Ko je morala za prevoz otroka poskrbeti nasprotna udeleženka, ga je ob 18.00 uri prevzela na očetovem domu, predlagatelj je lahko s hčerko do 18.00 ure preživel kvaliteten stik, sedaj pa bo moral kvalitetno preživljanje stika zaključiti že med 16.00 in 16.30 uro, da bo lahko hčerko na materin dom pripeljal ob predvideni uri. Zato je nesmiselna teza sodišča prve stopnje, da bi oče zaradi prevzemov vseh stikov (verjetno prav: prevozov) svojo vez s hčerko še dodatno okrepil. Sodišče prve stopnje je po eni strani citiralo mnenje izvedenca T., da je vožnja med domovoma udeležencev za otroka naporna in zanj predstavlja veliko obremenitev in stres, po drugi strani pa mnenje sodne izvedenke, da gre za izjemno koristen čas in učinkovitejše stike, kar ni združljivo in je s tem podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dalje je predlagatelj v pritožbi navajal, da se njegove navedbe o tem, da v njegovi družini nimajo finančnih težav, nanašajo na obdobje pred tastovo smrtjo in ne na dejansko stanje na dan zadnje obravnave, v preteklosti je izkoristil vsako priložnost za občasen zaslužek v tastovi firmi, z njegovo smrtjo v začetku junija je izgubil to možnost, je še vedno brezposeln in išče možnosti, da nasprotni udeleženki redno plačuje preživnino za mld. U. in preživlja sebe ter svojo drugorojeno hči. Dejansko je ogroženo ne samo njegovo lastno preživljanje, temveč tudi preživljanje njegove mladoletne hčerke, posebej pa je pojasnil, da zaposlitve ne išče, da so vsi njegovi napori usmerjeni k odprtju lastne dejavnosti, kar pa zaradi zapletov v zapuščinskem postopku po tastovi smrti še vedno traja. Glede na oddaljenost domov udeležencev bi moral predlagatelj dva do tri vikende v mesecu prevoziti kakšnih 400 km na vikend, kar je tudi do 1200 km, zato bi mesečno porabil okoli 100 l bencina, torej okoli 130,00 EUR mesečno. Sodišče ga je z naložitvijo celotnega bremena prevozov spravilo v še težji finančni položaj, moral bo tehtali ali je pomembno poplačilo preživnine za hčerko ali stik. Dokler se ne bo mogel zaposliti, se stroškov v skupni višini 260,00 EUR ter še obveznosti lastnega preživljanja in preživljanja drugorojenke ne bo zmogel, imel bo še manj možnosti, da bi z mld. U. čas siceršnjih stikov preživljal na kreativen in dinamičen način, kar je povezano z določenim finančnim vložkom. Tudi zaradi tega bi bil v primerjavi z nasprotno udeleženko v neenakopravnem, depriviligiranem položaju, kar mladoletnemu otroku ni v največjo korist. Nasprotna udeleženka pa ima redno zaposlitev in redne mesečne dohodke, zato je prav, da za svojo obveznost vožnje mladoletne hčerke na stike skrbi še naprej, avto za prevoze si lahko izposodi bodisi od partnerja bodisi od svojega brata, po predlagateljevem prepričanju tudi od staršev, predlagatelja pa sedaj po tastovi smrti za izposojo vozila zaprosi samo svoja starša, ki imata le en avtomobil. Predlagatelj bo moral usmeriti vse večje napore za iskanje zaslužka, obstaja velika verjetnost, da bi se v primeru, ko bi moral sam skrbeti za čisto vse prevoze, še pogosteje dogajalo, da bi morali zanj mld. U. prevzemati njegovi bližnji. S tem bi se dejansko breme prenašalo na očetove bližnje družinske člane, to pa je tudi po mnenju prvostopenjskega sodišča nedopustno. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo in zastopalo samo interese matere, s tem je evidentno in brez kakršnega tehtnega razloga odstopilo od enotne sodne prakse. Sodišče prve stopnje ni odločilo o njegovem predlogu v delu, kjer je predlagal, da mld. U. izmenično preživlja pri enem in drugem od staršev Prešernov dan in Velikonočni ponedeljek tako, da v letu 2019 z očetom preživi Prešernov dan, z mamo pa Velikonočni ponedeljek, v letu 2020 pa obratno in tako vsako leto izmenjaje naprej. Izpodbijani sklep ne vsebuje niti enega razloga, zakaj ta predlog ni bil v otrokovo korist in zakaj ga je bilo potrebno zavrniti, ni ga mogoče preizkusiti, podana je bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje (da mld. U. v zvezi s stiki večinoma časa bedi, da predlagatelj uživa dobro finančno stanje, da se delodajalec nasprotni udeleženki občasno ne more prilagoditi zaradi njenih starševskih obveznosti, da morata njena starša neprestano skupaj skrbeti za bolno babico), zmotno je uporabilo tudi materialno pravo, to je 5a. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in 106. člen ZZZDR ter odstopilo od sodne prakse in zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka.

3Nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo in navajala, da je izvedenka v zvezi s sklicevanjem predlagatelja na konkretne odločitve Vrhovnega sodišča poudarila in opozorila, da ne drži, da je to, da starši skupaj sodelujejo pri prevozih, tisto, kar otroku daje vedeti, da sta si v tem enakovredna in da oba podpirata stike. Pojasnila je, da vidi veliko drugih izvirov otrokovega občutja, da se starša strinjata in da stike podpirata. Sama tehnika in tisti, ki prevaža, ni tako zelo pomemben, kot so ostala sporočila, ki jih otrok od staršev prejema. Upoštevati je potrebno konkretne okoliščine primera, te pa so, da nasprotna udeleženka ni nikoli omejevala ali preprečevala stikov, vedno jih je vzpodbujala, po razpadu zveze je ona bila tista, ki je dala pobudo za vzpostavitev stikov med hčerko in očetom in da se ti tudi formalno uredijo, pretežni del skrbi za hčerko je na nasprotni udeleženki, zaradi službenih obveznosti ne more izvajati prevozov v zvezi s stiki, saj so njene službene obveznosti, oziroma delovni čas zelo raznoliki, delovnega časa ni moč predvidevati vnaprej za daljše obdobje, komunikacija med strankama je slaba, predlagatelj ni pripravljen na prilagajanja, prepričana je, da v prihodnosti ne bi bili možni dogovori med njima glede morebitnih potrebnih sprememb glede prevozov, iz v spis vložene sporočilne korespondence med strankama jasno izhaja, da predlagatelj raje ni imel stika s hčerko, kot da bi sam prišel po hčer takrat, ko nasprotna udeleženka ni mogla zagotoviti prevoza. Ne drži navedba predlagatelja, da naj bi se način izvrševanja prevozov po dogovorjeni sodni poravnavi z dne 23. 3. 2016 pokazal kot dobra praksa, velja obratno. Nasprotna udeleženka je tekom postopka večkrat pojasnila, da je med drugim prišlo tudi do objektivnih sprememb na njeni strani, ki ji onemogočajo izvrševanje prevozov po dogovoru po omenjeni sodni poravnavi, bila je prisiljena predlagati izdajo začasne odredbe glede spremembe izvrševanja prevozov, saj med strankama ni bilo možno dogovarjanje glede prevozov, predlagatelj pa je vložil pravna sredstva, s katerimi je nasprotni udeleženki grozil izrek visoke denarni kazni v primeru, da ne bi izvršila prevozov na v poravnavi dogovorjen način. Na predlagateljev predlog je bil izdan sklep, ki zaradi ugovora nasprotne udeleženke še ni pravnomočen, s katerim je sodišče predlogu predlagatelja ugodilo in je nasprotni udeleženki zagrožena denarna kazen 2.500,00 EUR za primer, da ne bi pripeljala mld. U. na stik na soboto po sodni obravnavi. Dejstvo je, da bi prisilna izvršitev stika, ki grozi po sklepu Okrajnega sodišča v Velenju z dne 13. 7. 2018, ker nasprotna udeleženka ne bi mogla zaradi delovnih obveznosti mld. U. peljati k predlagatelju, sam pa ni pripravljen na prilagajanja, bi mld. U. vsekakor povzročila težko nadomestljivo škodo, izrek denarne kazni 2.500,00 EUR bi tudi nasprotni udeleženki povzročil težko nadomestljivo škodo, saj nima denarnih sredstev, s katerimi bi plačala takšno kazen. To bi jo spravilo v velike dolgove, to pa bi vplivalo na mld. U. in njeno preživljanje. Dejstvo, da se je s hčerko preselila okoli 100 km stran od predlagatelja po njenem mnenju ne more vplivati na odločanje glede izvrševanja prevozov, predlagatelj pa je pozabil navesti, da se je nasprotna udeleženka po razpadu zveze odselila k svojim staršem, kamor se je zatekla, zaradi nasilnega ravnanja predlagatelja. Predlagatelj ne omeni, da je nasprotna udeleženke bila tista, ki je predlagala in vzpodbujala vzpostavitev stikov med hčerko in predlagateljem po razpadu zveze strank, da predlagatelj ni naredil ničesar v tej smeri. Več kot dve leti in pol po lastni volji in odločitvi ni izvrševal stikov med tednom, čeprav je imel za to vse možnosti, dogovorjenih stikov sam ni izvrševal, nasprotni udeleženki pa očita, da jih je ohranjala v najmanjšem možnem obsegu. Drži pritožbena trditev, da je ob priliki sklepanja poravnave na Okrožnem sodišču v Ljubljani sama pristala, da prevzame polovico prevozov, vendar poudarja, da je na to pristala zgolj zaradi dejstva, ker si je resnično želela, da se zadeva reši na miren način, predlagatelj pa je sklenitev poravnave pogojeval s prevozi s strani nasprotne udeleženke, so pa poleg vsakodnevne skrbi prevozi zahtevali njen velik dodaten angažma. Prevoze je že vseskozi težko zmogla časovno in finančno, po zaposlitvi pa je to postalo skoraj neizvedljivo, če bi bila nasprotna udeleženke že v času sklepanja poravnave zaposlena, ne bi in tudi ne bi mogla pristati na izvrševanje prevozov, kot je to takrat pristala in kot to predlagatelj sedaj zahteva. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo in ovrednotilo ter obrazložilo okoliščino, da mati nima stalnega delovnega urnika. Njen delovni urnik je nepredvidljiv, lahko se zgodi, da dela tri zaporedne soboto v mesecu, ob sobotah dela do 21.00 ure, ne more pa nad nasprotno udeleženko viseti grožnja izvršbe in izreka denarne kazni, če zaradi službenih obveznosti ne more zagotoviti prevoza. Doslej je ob delovnih obveznostih prevoze lahko opravljala le tako, da si je vzela dopust, tega pa nima ne omejeno in ga ne more vzeti vedno, kadar želi, delodajalec tega ni dolžan tolerirati. Nasprotna udeleženka pa se boji za svojo službo. Predlagatelj neutemeljeno trdi, da bi nasprotna udeleženka lahko dosegla z delodajalcem kakšen dogovor, sam je že več let brezposeln, lahko je o tem pisati, realnost je drugačna. Predlagateljica je že pojasnila, da jo skrbi, da če bo preveč komplicirala in prosila za razne usluge, ji delodajalec ne bo več podaljšal pogodbe, to je povsem realna možnost. Predlagatelj glede na ugotovljene delovne obveznosti nasprotne udeleženke navaja, da bi lahko prevoze prevzeli tudi njeni družinski člani, to pa glede na stališče predlagatelja ne bi prav nič prispevalo k temu, da bi nasprotna udeleženka hčeri pokazala, da odobrava stike. Tudi ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče in izvedenka pri tehtanju okoliščine v zvezi s prevozom v prvi vrsti zasledovala koristi in interese nasprotne udeleženke in ne mld. U. Predlagatelj podaja neutemeljene očitke, glede svojega ravnanja je povsem nekritičen, on je tisti, ki ne zna pogledati preko svojih interesov, v nasprotnem primeru ne bi nasprotoval prevozom in bi vsak trenutek izkoristil za druženje s hčerko. Neutemeljeno predlagatelj trdi, da bo glede na način izvrševanja stikov moral kvalitetni stik zaključiti prej, kot bi ga v primeru, če bi prevoz ob zaključku stika prevzela nasprotna udeleženka. Jasno je, da je sodišče prve stopnje trajanje stika, oziroma uro zaključka stika, to je 18.00 uro, določilo ob upoštevanju, da tudi prevoz ob zaključku stika opravi oče. Če bi prevoz ob zaključku stika opravila nasprotna udeleženka, bi se stiki morali zaključiti prej, vožnja vzame najmanj 1,5 ure in če bi se stik zaključil šele ob 18.00 uri in bi nato vožnja trajala še 1,5 ure, bi mld. U. prišla domov prepozno, saj mora naslednji dan v vrtec, kmalu pa tudi v šolo. Če bi prišla domov šele ob 19.30 uri, se ne bi mogla v miru urediti, skopati in pripraviti za naslednji dan, prihajanje domov šele po 19.30 uri zanjo ni koristno. Glede njegove trditve o finančni nezmožnosti upravljanja prevozov pa nasprotna udeleženka meni, da so neutemeljene in neizkazane, če bi bilo njegovo stanje tako slabo, bi si poiskal zaposlitev, tako pa je zaslišan na naroku sam izjavil, da se mu to ne izplača. Tudi ne držijo njegove pritožbene navedbe glede stroškov v zvezi s prevozi, če bi vse prevoze opravil sam, to je mesečno za dva stika, bi opravil skupaj 720 km, kar ob upoštevanju povprečne porabe goriva 8 l na 100 km pomeni porabo okoli 60 l goriva, to pa znesek 72,00 EUR in ne toliko, kot prikazuje predlagatelj.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo dejstvo, da predlagatelj in nasprotna udeleženka živita na medsebojni oddaljenosti okoli 100 km, da je bila mladoletna skupna hčerka U. zaupana v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki, predlagatelju pa naložena dolžnost zanjo plačevati 130,00 EUR mesečne preživnine.

6Iz trditvene podlage predlagatelja izhaja, da je s sodno poravnavo z dne 23. 3. 2016 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani dogovorjen obseg stikov bistveno premajhen, z obravnavanim predlogom je predlagal razširitev stikov, v utemeljitev pa je navedel, da so se bistveno spremenile okoliščine in terjajo novo odločbo o stikih, ker je bila v času sklenitve sodne poravnave mld. U. stara dobri 2 leti, sedaj pa je že dopolnila 4 leta.

Iz trditvene podlage obeh udeležencev tega nepravdnega postopka izhaja, da je oddaljenost med domom predlagatelja in domom nasprotne udeleženke okoliščina, ki je obstajala že v času dne 23. 3. 2016 sklenjene sodne poravnave. Iz obrazložitve napadenega sklepa izhajajo naslednje ugotovitve:

- da se je nasprotna udeleženka marca 2018 zaposlila in prejema v povprečju manj kot 700,00 EUR plače, v službi nima stalnega urnika in za razporeditev delovnega časa izve komaj teden dni prej, da so prisotne stalne spremembe njenega delovnega časa, sicer pa dela tudi ob sobotah in nedeljah ter nima pogodbe za nedoločen čas, da njen delodajalec potrjuje, da ima zaradi narave in organizacije dela delovni čas neenakomerno razporejen, da v podjetju nimajo smernic prilagoditve delovnega časa zaradi družinskih obveznosti, oziroma materinstva,

- da nasprotna udeleženka ne more staršem, oziroma ostalim družinskim članom naložiti obveznosti voženj otroka na stike in s stikov, svojega avtomobila nima, uporablja partnerjev avtomobil ali bratov avtomobil,

- da je predlagatelj nezaposlen, ni prijavljen na zavodu za zaposlovanje in ne išče zaposlitve, da ima zelo dobro urejene bivalne razmere in nima finančnih problemov, vozi se z očetovim avtomobilom Volvo V50, tudi njegova partnerka je nezaposlena, preživlja se z oddajo nepremičnin,

- da se nasprotna udeleženka dejavno in skrbno ukvarja s hčerko ves čas med tednom.

7Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki je rezultat pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov, je razvidno, da na predlagateljevi strani ni spremenjenih okoliščin v primerjavi s tistimi, ki so obstajale v času sklenjene sodne poravnave 23. 3. 2016, na strani nasprotne udeleženke pa je spremenjena okoliščina njena zaposlitev. Po presoji pritožbenega sodišča je to pravno odločilna okoliščina za odločitev o razporeditvi bremena voženj na stike in s stikov. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženka nima stalnega delavnega urnika, da opravlja delo v dopoldanski in popoldanski izmeni ter ob sobotah in nedeljah, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, ko je vse vožnje v zvezi z izvajanjem stikov naložilo v breme predlagatelja.

Trajanje vožnje je seveda šteti kot trajanje stika in tega ne spremeni dejstvo, da mld. U. med vožnjo spi. Glede na njeno starost 5 let ob izpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje mld. U. brez dvoma potrebuje v času dvodnevnih stikov tudi še dnevni počitek, torej tudi med trajanjem dvodnevnega stika podnevi še spi. Glede na trajanje vožnje pa bi bilo povsem neprimerno za otroka v starosti 5 let, če bi po končanem stiku ob 18.00 uri v nedeljo ponj prihajala nasprotna udeleženka na predlagateljev dom, saj bi bil otrok doma prepozno. V primeru naložitve bremena voženj s stikov nasprotni udeleženki bi bilo potrebno stik končati vsaj 1 uro prej. Zaradi nedeljskega delovnega časa nasprotne udeleženke, četudi se ta konča ob 15.00 uri, kot trdi pritožba, pa bi bilo za nasprotno udeleženko prenaporno po končanem delu v nedeljo prevoziti še razdaljo 100 km do predlagateljevega doma in nazaj, to bi bila zanjo prevelika fizična in psihična obremenitev, posledično pa bi bilo lahko ogroženo tudi otrokovo zdravje ali celo življenje, kar vsekakor ni v korist mld. U.

Ob upoštevanju še dejstev, da je predlagatelj predlagal razširitev, oziroma povečanje s sodno poravnavo že določenih stikov, da predlagatelj zaposlitve nima in je tudi ne išče, kar nedvomno potrjuje tudi pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da predlagatelj nima finančnih težav in da ima na razpolago očetov avtomobil, nasprotna udeleženka pa bi si morala za prevoz mld. U. avtomobil izposoditi, ob upoštevanju še dejstva, da je s sklepom sodišča prve stopnje dovoljeno, da lahko predlagateljevo breme vožnje na stike in s stikov opravijo njegovi ožji družinski člani, pritožba ne more izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje, ko je celotno breme voženj v zvezi z izvrševanjem stikov naložilo predlagatelju. Vožnje mld. U. z očetom niso in ne morejo biti v nasprotju z njeno največjo koristjo, saj ne pomenijo osiromašenja stika, kar je z izvedenskim mnenjem dokazno podprta ugotovitev sodišča prve stopnje. Ni utemeljena pritožbeno izpostavljena trditev, da bi z enakomerno razporeditvijo voženj bila zagotovljena otrokova korist v smeri njegovega zavedanja, da starši podpirajo stike, si zanje prizadevajo in so pri tem enakovredni, enakopravni.

Ker nasprotna udeleženka preživlja sebe in mld. U. z delom v delovnem času, na katerega nima vpliva, predlagatelju pa se za zagotavljanje lastnega preživljanja in pomoči pri preživljanju mld. U. ter še mladoletnega otroka iz nove partnerske zveze očitno ni potrebno zaposliti, zgolj enakomerna porazdelitev prevozov pri izvrševanju stikov ne more zagotavljati enakopravnosti in enakovrednosti med njima. V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljene okoliščine dopuščajo odstop od pritožbeno izpostavljenega stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 558/2005.

8Ne drži pritožbena trditev, da sodišča prve stopnje ni odločilo o predlagateljevem predlogu v delu, kjer je predlagal, da mld. U. preživlja Prešernov dan in Velikonočni ponedeljek izmenično pri enem in drugem od staršev.

Ta del njegovega predloga je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da pri določitvi stikov ni vezano na postavljene zahtevke. Ta razlog temelji na drugem odstavku 408. člena ZPP, kar zadošča za preizkus pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, ki ga je pritožbeno sodišče tudi lahko opravilo, takšen razlog je tudi pravilen in zakonit. Iz ostale obrazložitve napadenega sklepa pa izhajajo razlogi o koristnosti stikov v obsegu, kot jih je določilo sodišče prve stopnje. Ker sodišče prve stopnje ni bilo vezano na predlog predlagatelja (drugi odstavek 408. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), in ker je v naravi stvari, da se v največjo otrokovo korist vsakodnevni stiki, oziroma skupno življenje s starši, kar pa je neuresničljivo v obravnavanem primeru, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izrecno pojasnjevati razlogov za zavrnitev dela predloga o stikih. Pritožbeno očitana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ni podana.

9V točki 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje povzelo ugotovitve izvedenca T. v zvezi z utemeljitvijo odločitve, da so stiki z nočitvijo v korist mld. U. zaradi oddaljenost od domov obeh staršev. Temu je sodišče prve stopnje tudi sledilo, ko je ugodilo predlagateljevemu predlogu glede trajanja vikend stika. Pojasnilo o tem, da je vožnja za otroka naporna in predstavlja zanj veliko obremenitev ter stres, se nanaša na vožnjo, ki bi bila opravljena na relaciji od otrokovega doma do predlagateljevega doma in nazaj v istem dnevu. Dejstvo je, da se zaradi oddaljenosti domov obeh voženj ne da preprečiti, oziroma se jim izogniti. Zato tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov o tem, da je mogoče čas vožnje preživeti na način, da za otroka ne bo stresen, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke T1. Razlogi sodišča prve stopnje zato niso sami s seboj v nasprotju in pritožba neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Odločitve o stroških postopka pritožba ni konkretno izpodbijala. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločitev v tem delu primerno obrazložilo v točki 33 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

11Glede na vse obrazloženo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih ni obremenjen s pritožbeno uveljavljeno bistveno kršitvijo in tudi ne s katero od drugih tistih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s 37. členom ZNP). Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in določilo obseg stikov ter način izvrševanja le-teh skladno z določbo 106. člena ZZZDR. Pritožba je zato v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s 37. členom ZNP).

V skladu z določbo 35. člena ZNP v nepravdnem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške, v skladu z določbo 413. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pa sodišče o stroških postopka odloči po prostem preudarku.

Predlagatelj in nasprotna udeleženka sta zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je odločilo, da morata kriti vsak svoje nastale stroške pritožbenega postopka, ker je tako glede na citirano zakonsko podlago in njuno vzajemno prizadevanje za koristi njunega otroka po presoji pritožbenega sodišča tudi pravično.