UPRS sklep U 529/2008

Tožba se zavrže.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožeče stranke o zainteresiranosti za pridobitev koncesije za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju Občine Slovenska Bistrica, in sicer v delu območja te občine, ki se nanaša na naselja, ki so v izreku odločbe izrecno navedena. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožena stranka v dnevniku Delo z dne 18. 12. 2004 objavila javni poziv za predložitev vloge o zainteresiranosti za izvajanje dimnikarske službe, da se je tožeča stranka prijavila na ta poziv in da je bilo ugotovljeno, da ima z občino sklenjeno veljavno koncesijsko pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe iz 7. točke 1. odstavka 26. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS št. 32/93 in nadaljnji), in sicer le za del dimnikarskega območja v Občini Slovenska Bistrica, ter da hkrati izpolnjuje pogoje za pridobitev prve koncesije. Iz navedenega razloga je bila tožeči stranki izdana odločba št. 35404 -9/2006/40 z dne 12. 10. 2006, s katero je bila tožeča stranka izbrana za izvajanje dimnikarske javne službe na območju Občine Slovenska Bistrica za določena naselja. Z dopisom z dne 9. 7. 2007 pa je tožeča stranka predlagala izdajo dopolnilne odločbe iz razloga, ker je podala vlogo za celotno območje Občine Slovenska Bistrica, pri čemer je bilo z navedeno odločbo odločeno le o delu vloge. Pri predlogu za izdajo dopolnilne odločbe navaja, da se skladno z 2. odstavkom 187. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS št. 39/2006 – UPB, ZVO-1) prvo koncesijo podeli brez javnega razpisa osebi, ki ima na dan uveljavitve predpisa z občino sklenjeno veljavno koncesijsko pogodbo. Veljavno koncesijsko pogodbo je imela sklenjeno zgolj za določene krajevne skupnosti. V zakonu ni nikakršne omejitve, ki bi že vnaprej onemogočala sklenitev koncesijske pogodbe za celotno območje občine Slovenska Bistrica. Tožena stranka nadalje v izpodbijani odločbi med drugim navaja, da je potrebno podelitev pravice do izvajanja javne službe razumeti kot podelitev izključne pravice, ki se praviloma podeljuje v konkurenčnem postopku. Koncesija se brez javnega razpisa lahko pridobi le za območje, za katero je bila sklenjena veljavna pogodba z občino in na katerem se je sklenjena pogodba tudi dejansko izvajala. Ni pa mogoče s podelitvijo koncesije brez javnega razpisa širiti pravice do izvajanja dejavnosti javne službe na nova območja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je s toženo stranko sklenila koncesijsko pogodbo št. 353-02- 150/2004, s katero sta med drugim določili tudi območje koncesije, ki ga določa 5. člen pogodbe. Iz tega člena izhaja, da se koncesija za izvajanje dimnikarske službe podeli za območje občine Slovenska Bistrica za naselja KS .... Na podlagi koncesijske pogodbe je tožeča stranka prevzela opravljanje dimnikarske službe za obdobje osmih let z možnostjo podaljšanja za obdobje od 9 do 15 let. Navedena koncesijska pogodba je veljavna in ustvarja pravice in obveznosti pogodbenih strank. Z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka nezakonito posegla v že pridobljene pravice tožeče stranke, saj je zavrnila njeno vlogo za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe za prva štiri naselja, za katera ima tožeča stranka že sklenjeno veljavno koncesijsko pogodbo. Na tem območju tožeča stranka že izvaja dimnikarsko službo. Ministrstvo za okolje in prostor je izdalo potrdilo, da ima tožeča stranka kot edini koncesionar pravico za izvajanje obvezne gospodarske javne službe - dimnikarske službe za navedena območja. Z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka posegla v pogodbeno razmerje, v katerem je ta ista stranka sodelovala kot koncedent in tožeči stranki podelila koncesijo za opravljanje dimnikarske službe na navedenih območjih. Zmotna je tudi ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka na dan uveljavitve Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uradni list RS št. 129/04 in nadaljnji), ni imela veljavne koncesijske pogodbe za občino, ki bi zajemala citirana območja. Tožeča stranka je imela z Občino Slovenska Bistrica veljavno sklenjeno koncesijsko pogodbo, čeprav je ta obsegala zgolj določene krajevne skupnosti. Drugi odstavek 187. člena ZVO-1 v ničemer ne govori o krajevni omejenosti, ki bi izhajala iz posamezne koncesijske pogodbe, sklenjene z občino. Če bi zakonodajalec podelitev prve koncesije omejeval na način, kot si ga razlaga tožena stranka, bi to preprosto lahko omejil z izrecnim zakonskim določilom, da ima vsak koncesionar pravico do pridobitve prve koncesije v obliki in na območju, kot jo je dosedaj že izvajal. V 4. členu citirane uredbe je določeno, da se za opravljanje dimnikarske službe na posameznem dimnikarskem območju podeli ena koncesija. V spremembi te uredbe (Uradni list RS št. 57/06) je vlada določila dimnikarska območja, pri čemer je Občino Slovenska Bistrica opredelila kot eno dimnikarsko območje. Namen zakonodajalca je bil, da se območja ne bi drobila med različne izvajalce. Predhodno sta na območju Občine Slovenska Bistrica gospodarsko javno službo dimnikarstva izvajala dva subjekta, in sicer tožeča stranka in A.A. s.p., ki pa je tekom postopka, vodenega pred Ministrstvom za okolje in prostor, prenehal s poslovanjem. Podelitev koncesije mu je bila zavrnjena, pri čemer je sodišče tožbo tožnika A.A. zavrglo, tožbo tožnika B. d.o.o., pa zavrnilo. Če bi izpodbijana odločba obveljala, bi to pomenilo, da bi posamezna območja Občine Slovenska Bistrica ostala brez obvezne gospodarske javne službe. Izpodbijana odločba pa je nezakonita tudi iz razloga, ker ne določa natančno, za katera območja se tožniku zavrne vloga za podelitev koncesije, saj na številnih mestih v izreku območja opisuje z „delno“, kar je neustrezen in nedoločen opis. Tožeča stranka predlaga, naj se dopolnilna odločba odpravi ter da naj tožena stranka povrne tožeči stranki stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v petnajstih dneh.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, v spremnem dopisu pa je navedla, da je predlog besedila odgovora na tožbo v fazi usklajevanja in bo posredovan po sprejemu na Vladi RS.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka v upravnem sporu ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožeča stranka z odločbo št. 35404-3/2009/9 z dne 2. 4. 2009 pridobila koncesijo za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju za tisti del območja Slovenska Bistrica, za katerega je bila njena vloga pri izpodbijani dopolnilni odločbi zavrnjena. S to odločbo je pridobila koncesijo na tak način, da je bila izbrana na javnem razpisu. Nadalje iz upravnega spisa izhaja, da je za to območje tudi že sklenila koncesijsko pogodbo, ki je bila s strani tožeče stranke podpisana dne 20. 5. 2009, s strani zastopnika tožene stranke pa dne 11. 5. 2009. To pomeni, da je tožeča stranka koncesijo za preostali del območja Občina Slovenska Bistrica že pridobila na drug način. Tožeča stranka si z odpravo izpodbijane dopolnilne odločbe svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati. Zaradi tega tožeča stranka ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, da pravni interes obstaja ves čas postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožeči stranki pravni interes za vodenje postopka prenehal, tožbenih ugovorov ni presojalo, saj ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev sodišča. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljni, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, saj upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno, na zakon oprto osebno korist tožeče stranke. Sodišče je že na podlagi podatkov iz upravnega spisa ugotovilo, da niso več podane procesne predpostavke za vodenje postopka, zato je o zadevi odločilo prej, preden je prejelo odgovor na tožbo. Ker je sodišče tožbo zavrglo, tožeči stranki skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.