VSRS Sklep II DoR 49/2009

Predlog se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odgovorna za 20 % tožnikove škode. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in vmesno sodbo potrdilo.

2Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje v tistem delu, s katerim je po temelju propadel (t.j. glede nadaljnjih 80 % odgovornosti tožene stranke za njegovo škodo). Ključni argument, s katerim utemeljuje predlog, je, da „je potrebno revizijo dopustiti, da bo organ z najvišjo pravno avtoriteto lahko podal svoje stališče o tolmačenju določil o objektivni odškodninski odgovornosti ter o krivdni odškodninski odgovornosti v okoliščinah, v katerih je utrpel telesno poškodbo tožnik. Zlasti gre za tolmačenje členov 154/1, 192 in 205 Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s členom 1060 sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika“.

3Predlog ni popoln.

4Po določbi četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

5Tožnik tem zahtevam ni zadostil: spornega pravnega vprašanja ni navedel, domnevno kršena pravna pravila pa je navedel zgolj z naštevanjem členov materialnega zakona, ne da bi pojasnil vsebino kršitve (na primer ali naj bi šlo za zmotno razlago pravilno izbrane materialnopravne norme, za nepravilno izbiro ali spregled posamezne materialnopravne norme in podobno). Že opisane pomanjkljivosti narekujejo oceno o nepopolnosti predloga.

6Če stranka ne ravna po četrtem odstavku 367.b člena Zakona o pravdnem postopku, se predlog za dopustitev revizije na podlagi določbe šestega odstavka istega člena zakona zavrže. Tako je moralo Vrhovno sodišče postopati tudi v konkretnem primeru.