VSL Sklep II Kp 43572/2016

I. Pritožba oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka, potrebne izdatke osumljencev ter nagrado in potrebne izdatke zagovornikov osumljenega B.B.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je po nestrinjanju preiskovalne sodnice z zahtevo za preiskavo s sklepom II Ks 43572/2016-28 z dne 11. 12. 2018 zavrnil zahtevo za preiskavo oškodovanca kot tožilca A. A. zoper osumljena C. C. in B. B. zaradi dveh kaznivih dejanj krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena KZ-1. Odločil je še, da je oškodovanec kot tožilec po drugem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolžencev (pravilno osumljencev), ki so nastali po tem, ko je oškodovanec kot tožilec prevzel pregon, stroški nastali do tedaj, pa bremenijo proračun.

2Zoper sklep se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve 14. in 22. člena Ustave RS pritožil oškodovanec kot tožilec, ki predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Osumljenci C. C. in zagovornik osumljenega B. B. sta na pritožbo odgovorila. Predlagata, da se zavrne kot neutemeljena, oškodovancu kot tožilcu pa naj se naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4Po preučitvi pritožbe in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo.

5Pritožnik očita, da je izpodbijani sklep arbitraren in nezakonit, saj je obrazložitev posplošena, nekonkretizirana v smislu, zakaj naj ne bi bil podan sum storitve očitanih kaznivih dejanj. Iz izpodbijanega sklepa je razbrati pristranskost sodišča, ko se le-to postavlja v bran policistom nasproti obsojenca (sedaj oškodovanca kot tožilca).

6Pritožba je v tem delu neutemeljena, saj je izpodbijani sklep dovolj izčrpno in konkretno obrazložen, pritožnik pa s pavšalnim očitkom o arbitrarnosti in nezakonitosti ne more uspeti. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za preiskavo, še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pristransko. Sodišče je dolžno odločiti. Najsi odloči tako ali drugače, obstaja velika verjetnost, da vsaj ena od strank z odločitvijo ne bo zadovoljna. V konkretni zadevi je to oškodovanec kot tožilec, vendar pritožbeno sodišče v ravnanju sodišča prve stopnje ni zaznalo pristranskosti, še več, sodišče prve stopnje, je oškodovancu kot tožilcu dalo možnost, da svojo prvotno zahtevo (za opravo preiskovalnih dejanj) ustrezno dopolni, da bo skladna z zahtevami določb o kazenskem postopku. Že na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz konkretnih opisov očitanih kaznivih dejanj, kot sta bila po pozivu dopolnjena, sploh ne izhaja, v čem naj bi bili pričanji osumljencev krivi. Zgolj očitek v nadaljevanju dopolnitve, da sta si osumljenca preprosto izmislila, ne zadošča.

7Pritožnik tako neupravičeno meni, da je ustrezno konkretiziral zavrnjeno zahtevo za preiskavo. Po njegovem mnenju je naklep podan, saj je očitno, da sta policista, ki sta oškodovanca kot tožilca dlje časa spremljala, zoper njega spisala kazensko ovadbo, prepričana, da je kriv in sta se na sodišču precej potrudila, da bi pripomogla k njegovi obsodbi, vendar sta pri tem prekoračila mejo dovoljenega. Zahteva za preiskavo niti ne zahteva utemeljitve naklepa, temveč le utemeljitev suma storitve kaznivega dejanja, nato pa se v nadaljnjem postopku ugotavlja naklep, ki je v konkretnem primeru sicer jasen, še navaja pritožnik.

8Res je, da v opisu kaznivega dejanja ni potrebno, da bi bil naklep, torej subjektivni odnos storilca do kaznivega dejanja, podrobneje konkretiziran, vendar pritožbeno sodišče poudarja, da je bistveno, da pri obravnavanih kaznivih dejanjih v njunih opisih ni konkretizirano niti, zakaj oziroma v čem naj bi bili inkriminirani izpovedbi osumljencev lažni. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožniku, da je naklep jasen. Zato je bila odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne zahtevo za preiskavo pravilna.

9Pritožnik sicer pravilno poudarja, da pri kaznivem dejanju po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 ni pomembno, ali je bila na krivo izpoved oprta sodna odločba, ni pomembno, ali je bil osumljenec spoznan za krivega, ali obstajajo drugi dokazi, pomembno je le ugotoviti, ali je priča krivo izpovedala ali ni. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da izpodbijani sklep ni imel v mislih krive izpovedi izven sfere kazenskega prava po prvem ali drugem odstavku 284. člena KZ-1, pač pa je ob proučitvi sodbe izrečene v zadevi III K 6021/2010 želel le izpostaviti, da v navedeni kazenski zadevi sodišče po oceni izvedenih dokazov ni zaznalo, da bi osumljenca, ko sta bila zaslišana kot priči v kazenskem postopku, izpovedovala po krivem.

10Oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, zato je skladno z določbami prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso 30,00 EUR po tarifni številki 74013 Zakona o sodnih taksah kot strošek pritožbenega postopka, potrebne izdatke osumljencev ter nagrado in potrebne izdatke zagovornikov osumljenega B. B. nastalih s pritožbenim postopkom.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.