VSRS Sodba III Ips 105/2000

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora vrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 610.900,00 SIT v 8 dneh.

1Glede na določbo 1. odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče o reviziji odločalo po določbah ZPP/77.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino zaradi kršitve pogodbe o nakupu delnic v višini tolarske protivrednosti 6.178.275,00 DEM z zamudnimi obrestmi.

3Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo. Navaja, da uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77, relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožbenega sodišča in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi njenemu zahtevku, ali pa sodbi prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno razsojo.

5Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da revizija ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

6Revizija ni utemeljena.

7Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja dejstva, odločilna za sodbo o tožbenem zahtevku:

– po 6. členu pogodbe o ustanovitvi banke (tožene stranke) kot delniške družbe znaša ustanovitveni sklad 17.000.000,00 DEM v dinarski protivrednosti 153.000.000,00 din;

- po 7. členu te pogodbe se banka vpiše v sodni register, ko bodo zbrana minimalna denarna sredstva ustanovitvenega sklada 20.000.000,00 din ustanoviteljskih prednostnih delnic, ostale ustanoviteljske prednostne delnice do višine 43.000.000,00 din pa se vpisujejo najdalj do 30.6.1991;

- navedeni rok je bil večkrat podaljšan, nazadnje do 30.6.1993, vendar je bila tudi cena delnic višja;

- tožeča stranka je dne 31.10.1990 podpisala pristopno izjavo, s katero se je zavezala, da bo v ustanovni sklad banke vložila oziroma kupila 4.000 delnic po 500 DEM;

- banka je bila vpisana v sodni register dne 18.2.1991 z minimalnim ustanovnim skladom 20.000.000,00 din;

- tožeča stranka je do takrat vplačala 10 prednostnih delnic (kasneje pa nesporno še 345 prednostnih delnic);

- na dan 30.6.1993 je bil vplačan celoten, po 6. členu pogodbe predvideni kapital.

8Najbolj bistveno za pravilno razumevanje stvari v tej zadevi je, da se je tožeča stranka v postopku ustanavljanja tožene stranke s pristopno izjavo zavezala, da bo v njen ustanovni sklad vplačala 4.000 delnic po 500 DEM. Vsebina te izjave je zato predvsem v zavezi tožeče stranke, da bo vplačala delnice, saj je bilo takrat najpomembnejše, da se pravočasno zbere kapital za ustanovitev tožene stranke. V tem smislu je zato treba prvenstveno razumeti tudi tisto točko pristopne izjave, ki govori o njeni nepreklicnosti in iztožljivosti. Šele na podlagi vplačila delnic bi tožeča stranka zato lahko zahtevala njihovo izročitev ali pa odškodnino, če bi ji tožena stranka vplačilo delnic res onemogočila. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tožeča stranka nikoli ni vplačala še 3.645 delnic (vplačala jih je samo 355). Ugotovili sta tudi, da ji tega ni onemogočila tožena stranka. Ravno nasprotno. Tožena stranka je po ustanovitvi z minimalnim ustanovnim skladom 20.000.000,00 din, v katerega je tožeča stranka vplačala samo 10 prednostnih delnic, čeprav se je zavezala, da jih bo vplačala 4.000, še naprej ponujala tožeči stranki vplačilo še nevplačanih prednostnih delnic, vse do izteka zadnjega roka za njihovo vplačilo, podaljšanega s 30.6.1991 na 30.6.1993. Ker je šlo po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje po ustanovitvi tožene stranke za povečevanje osnovnega kapitala, na pa več za zbiranje ustanovnega kapitala, je seveda tožena stranka tožeči ponujala vplačilo delnic z novimi ponudbami. Tožeča stranka očitno ni sprejela nobene (razen za 345 dodatnih delnic), saj ni vplačala nobene delnice več. Da tega ni storila, pa po ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje ni nobenega razloga pri toženi stranki. Zato je odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka tožeče stranke materialnopravno pravilna.

9Glede na revizijske trditve o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77, storjeni v postopku na prvi stopnji in v zvezi z njo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP/77, storjeni v postopku na drugi stopnji, je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje res ni izvedlo oziroma se v obrazložitvi sodbe opredelilo prav do vseh dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Vendar je sodišče druge stopnje na pritožbene trditve o tem tožeči stranki izčrpno odgovorilo. Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožeči ni onemogočila vplačila dodatnih delnic in da dopisa tožene tožeči stranki z dne 23. in 24.2.1994 ter dinamika prometa delnic od marca 1993 do 30.6.1993 nimajo odločilne vloge za razsojo o tožbenem zahtevku, zaradi česar opustitev razlogov v prvostopni sodbi o njih ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77. S tako oceno soglaša tudi revizijsko sodišče, ki tako ocenjuje, da do bistvenih kršitev procesnih določb, uveljavljanih z revizijo, ne na prvi ne na drugi stopnji ni prišlo. Po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77) je revizijsko sodišče preizkusilo sodbi prve in druge stopnje še glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da tudi te kršitve ni. Zato je na podlagi določbe 393. člena ZPP/77 neutemeljeno revizijo zavrnilo.

10V skladu z določbo 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP/77 je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, toženi stranki povrniti stroške postopka za odgovor na revizijo. Ti predstavljajo takso za odgovor v znesku 20.000 točk po 17,00 SIT (2. in 5. odstavek Tarifne številke 1 Taksne tarife), nagrado za sestavo odgovora v višini 3.000 točk po 90,0 SIT (3. točka Tarifne številke 16 Odvetniške tarife) in poročilo stranki 10 (in ne zahtevanih 50) točk po 90,00 SIT (4. točka Tarifne številke 33 Odvetniške tarife). Ne gre pa pooblaščencu tožene stranke nagrada za pregled listin in študij zadeve 100 točk, ker je to opravilo zajeto v tarifi za sestavo odgovora.