VSK Sklep I Kp 40952/2018

I. Pritožbi zagovornika obtoženega E. S. se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom odvzelo mobilna telefona znamke S. in A. s tremi SIM karticami, kar vse je v sklepu podrobneje opredelilo, odločilo pa je še, da se po pravnomočnosti sklepa odreja uničenje odvzetih predmetov.

2Zoper sklep se smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožuje obtoženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je odločitev o odvzemu mobilnih telefonov in SIM kartic oprlo na določbo tretjega odstavka 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z utemeljitvijo, da je obtoženec mobilne aparate uporabil pri izvršitvi kaznivega dejanja in ker je nevarno, da bi mobiteli bili ponovno uporabljeni pri storitvi kaznivega dejanja, jih je na podlagi navedene zakonske določbe bilo potrebno odvzeti.

5Navedena odločitev tudi po oceni pritožbenega sodišča ni pravilna. Že sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da prihaja uporaba določbe tretjega odstavka 498. člena ZKP v poštev le pri obligatornem odvzemu predmetov, čeprav v nadaljevanju meni, da bi po jezikovni razlagi bilo moč odvzeti tudi tiste predmete, katerih odvzem je zgolj fakultativen. Vendar pa ima tudi po oceni pritožbenega sodišča vendar prednost teleološka razlaga, katero zastopa tudi kazensko procesna teorija, na katero opozarja že pritožba. Dejstvo je, da se sodišče prve stopnje v obsodilni sodbi ni odločilo za odvzem mobilnih aparatov in zato sedaj z izpodbijanim sklepom dopolnjuje svojo sodbo, ki pa tudi sicer še ni postala pravnomočna. Takšno postopanje pa je tudi procesno gledano sporno, saj bi hipotetično odvzeto obravnavani sklep lahko postal pravnomočen, medtem ko bi obsodilna sodba bila razveljavljena ali pa izdana oprostilna sodba in bi tako odpadla podlaga za odvzem mobitelov. Tudi ta razlaga pritrjuje pravilnosti stališča, da se določba tretjega odstavka 498. člena ZKP nanaša le na obligatorni odvzem predmetov. Pa tudi sicer je pri presoji nevarnosti, ali bi predmeti lahko bili ponovno uporabljeni pri storitvi kaznivega dejanja, potrebno izhajati iz narave samega predmeta oziroma mobilnega aparata, saj zanj, kot pritožba posebej izpostavlja, ne veljajo omejitve v pravnem prometu in bi se zato z odvzemom predmetov lahko varnostni ukrep neupravičeno spremenil v dodatno premoženjsko kazen. Sodišča so zato tudi v tem pogledu vezana na načelo sorazmernosti, za katero se prav tako zavzema kazensko procesna teorija. Nenazadnje pa se sodišča v številnih tovrstnih zadevah, ki se trenutno obravnavajo na območju pritožbenega sodišča, za odvzem mobilnih aparatov, kljub temu, da so bili uporabljeni pri storitvi kaznivega dejanja, sploh ne odločajo. Zato izpodbijana odločitev tudi odstopa od ustavnega načela enakosti pred zakonom. Ker je torej glede na vse obrazloženo vložena pritožba utemeljena, ji je sodišče druge stopnje ugodilo ter izpodbijano odločitev o odvzemu mobilnih aparatov na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP razveljavilo.