VSC Sodba Cpg 216/2018

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje:

- v delu v točki III. izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati še 747,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2017 dalje;

- v delu v točki IV. izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti še 198,14 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te odločbe, povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 216,75 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo¹ in sklepom (I.) zaradi umika zahtevka v višini 500,00 EUR postopek v tem delu ustavilo; (II.) toženi stranki (toženki) v 15 dneh naložilo plačilo 9.612,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.1.2018 dalje in 28,77 EUR nateklih obresti; (III.) zavrnilo zahtevek tožeče stranke (tožnika) za plačilo 1.198,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2017 dalje do plačila; (IV.) toženki naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 1.211,82 EUR s pripadki in (V.) tožniku naložilo plačilo sodne takse v višini 415,00 EUR na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju.

2Zoper predmetno sodbo oziroma zoper del III. in posledično še IV.² točke izreka odločbe sodišča prve stopnje je tožnik vložil pritožbo. V pritožbi navaja, da se pritožba vlaga glede zavrnitve povrnitve ″potroškov″. Pogodba ne določa, da bi morali biti ″potroški″ zaračunavani sproti, in je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje protispisna. Prav tako pisna potrditev s strani toženke ni pogoj za povračilo. Potrditev bi pomenila nespornost ″potroškov″. Če je ni, se vtožujejo v pravdi. Sodišče bi se moralo izreči, če gre za ″potroške″ v zvezi z delom, in jih, ker je toženka podala le pavšalen ugovor, prisoditi tožniku. Tožnik je ″potroške″ specificiral, priložil račune in izračune. Toženka je ugovarjala le, da se ne more izjaviti in da bi moral tožnik obračune predlagati sproti, kar je pavšalen ugovor.

3Toženka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

4Zoper predmetno sodbo oziroma zoper II. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je tudi toženka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek zavrne, podredno, da je toženka dolžna plačati le 28,77 EUR nateklih obresti, in da se tožniku naloži plačilo toženkinih pravdnih stroškov. Navaja, da sta se pravdni stranki kljub pisni pogodbi lahko oziroma sta se ustno sporazumeli o znižanem plačilu. O tem sta se dogovarjali in do sporazuma je dejansko prišlo, saj je tožnik poslal dobropise, ko je prišlo do dogovora. Dobropis se pripravi, ko stranka ali ugotovi ali pa pride do dogovora, da je obveznost manjša kot je izstavljeni račun. Stranki sta se dogovorili o znesku 1.500,00 EUR in tožnik je poslal dobropise, toženka pa jih je dejansko realizirala. V pravdi še z zneskom 500,00 EUR. Razlogi sodišča prve stopnje so neutemeljeni. Zakaj bi tožnik poslal dobropise, če ne bi obstajal dogovor. Dogovor je razviden tudi iz nekvalitete in neoprave dela. Iz e-sporočila z dne 10.4.2017 Z. B. izhaja, da dela niso ustrezno opravljena in da tožnik nima več dostopa na gradbišče, če pa se pojavi, bodo poklicali policijo in ga odstranili. Iz tega nedvomno izhaja, da dela niso bila opravljena in da niso bila kvalitetno opravljena, kar pomeni, da tožnik ni dosegel pričakovanega rezultata dela, za neizpolnitev pa ne more dobiti plačila. Vse zahteve po 627. členu Obligacijskem zakoniku (OZ) so bile opravljene. Konkretni razlogi so opisani tudi v numeričnih trditvah. V spisu so navedene tudi konkretne osebe za zaslišanje, ki bi to potrdile. Toženka je uveljavljala bistveno kršitev Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi neizvedenih dokazov in zaradi izostanka zaslišanja A. E.. O odpovednem roku ni več mogoče govoriti, saj tožnik ni več delal. Dejansko je bilo izvajanje pogodbe prekinjeno. Zahtevek je treba zavrniti. Izpodbijana sodba nima razlogov in nima pravih razlogov. Sodišče prve stopnje je napravilo nepravilen sklep med izvedenimi dokazi in obrazložitvijo ter določenih dokazov sploh ni izvedlo.

5Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke izpostavlja, da toženka gradi pritožbo na ustnih dogovorih in spregleda, da so v konkretnem primeru bili pisni dogovori in poskusi dogovorov. Drugačno zatrjevanje je protispisno, nelogično in v vsakem primeru breme toženke. Ugovori o nekvaliteti so pavšalni. Pogodbo je odpovedal tožnik. Ugovore o neopravi dela je zanikala sama toženka v svoji izpovedbi.

6Pritožba tožnika je utemeljena, medtem ko pritožba toženke ni utemeljena.

O pritožbi tožnika

7Tožnik je s tožbo med drugim od toženke zahteval plačilo stroškov v višini 747,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2017 dalje, ki so vsebovani v izstavljenem računu št. 2017-05-E z dne 16.5.2017. Navajal je, da so stroški dokumentirani in se nanašajo na drobne stroške, kakor so kompresor, cestnine, ipd. V odgovoru na tožbo je toženka ugovarjala, da se do stroškov ne more vsebinsko opredeliti, ker niso konkretizirani, ker račun ni substanciran in ker tožnik ni podal trditvene podlage, ampak je stroške le označil na prilogi. Tožnik je nato v pripravljalni vlogi z dne 5.2.2018 po vsebini in zneskih konkretiziral ″potroške″, ki jih je založil z gotovino, ter predložil dnevnik, v katerega jih je vpisoval, in račune za ″potroške″, ki so bili plačani z gotovino. Toženka je v vlogi, ki jo je vložila na naroku, še dodala, da bi moral tožnik v zvezi z opravljenim delom specifikacijo prilagati sproti, da bi toženka lahko te postavke preverjala.

8Sodišče prve stopnje se je po zaslišanju A. E., ki je med drugim omenil, da izstavljenih računov ni plačal, ker ne ve, če so bili res uporabljeni za namene na gradbišču, oprlo na 7. člen pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 27.9.2016, da se posebni stroški, ki bi prevzemniku nastali zaradi dodatnih nalog na zahtevo naročnika, obračunavajo ločeno in morajo biti potrjeni v pisni obliki. Tožnik po presoji sodišča prve stopnje tej zahtevi ni zadostil in tudi stroški, ki jih zahteva kot povračilo, niso bili potrjeni v pisni obliki, zato je sodišče prve stopnje zahtevek v tem delu zavrnilo. Obenem se je strinjalo s toženko, da slednja ne more vedeti, če so nastali v zvezi z deli, ki jih je tožnik izvajal po pogodbi, in to kljub dejstvu, da se glasijo na toženko.

9V tem delu je, kot pravilno izpostavlja pritožba tožnika, prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zavrnilo zahtevek na podlagi določil sklenjene pogodbe. Pogodba namreč ne določa niti obveznosti sprotnega zaračunavanja ″potroškov″ niti tega, da bi bila pisna potrditev ″potroškov″ s strani toženke pogoj za terjanje njihovega povračila. Pravdni stranki tudi sicer nista več v pogodbenem razmerju in sta v medsebojnem sporu, zato ni mogoče od tožnika zahtevati, da bi moral pridobiti pisno potrditev ″potroškov″ s strani toženke. V situaciji, ko je tožnik po ugovoru toženke, da ″potroški″ niso specificirani, ″potroške″ specificiral, zanje priložil račune, ki se glasijo na toženko in ki jih je založil v gotovini, ter dnevnik, toženka pa je nato še vedno ugovarjala, da se o ″potroških″ v zvezi z delom ne more izjaviti in da bi moral obračune predlagati sproti, je tožbenemu zahtevku v tem delu (na podlagi sklenjene pogodbe) treba ugoditi. Toženkino prerekanje je namreč upoštevaje trditveno podlago tožnika preveč pavšalno, da bi sploh lahko bilo upoštevno (glej drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku), in je v tem delu zato tožbeni zahtevek utemeljen. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da se ugodi (še) tožbenemu zahtevku glede vračila ″potroškov″ (prva alineja I. točke izreka te sodbe). Posledično je tožnikov uspeh v tej pravdi 96%, toženkin pa 4% (prisojena glavnica znaša 10.330,56 EUR od vtoževane v višini 10.781,33 EUR), zato je pritožbeno sodišče poseglo še v IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (druga alineja I. točke izreka te sodbe, ki temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP) in upoštevaje na prvi stopnji sojenja pravilno odmerjene stroške obeh pravdnih strank (tožnikove v višini 1.514,52 EUR in toženkine v višini 1.099,52 EUR) tožniku prisodilo še 198,14 EUR stroškov postopka na prvi stopnji sojenja (prvostopenjsko sodišče je tožniku upoštevaje prvotni uspeh in pobot že prisodilo 1.211,82 EUR stroškov, medtem ko mu upoštevaje sedanji uspeh in pobot pripada 1.409,96 EUR).

O pritožbi toženke

10Iz izpodbijane sodbe med drugim³ izhaja:

- da je tožnik po pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 27.9.2016 za toženko opravljal funkcijo vodje gradbišča in da se je toženka zavezala, da mu bo za to plačala 2.500,00 EUR mesečno;

- da ni bilo dogovora o mesečni realizaciji;

- da sta se pravdni stranki pogajali glede spremembe pogodbe v smeri znižanja plačila, in sicer sta si pošiljali predloge aneksov, ki sta jih z nasprotnimi predlogi zavračali, tožnik pa je ob podaji svojega predloga in v smeri ohranitve poslovnega sodelovanja ponudil toženki dobropise v višini 1.000,00 EUR za mesece januar, februar in marec;

- da do dogovora o znižanju plačila ni prišlo, saj ni bilo doseženo soglasje volj, in da je tožnik podal odpoved pogodbe, ki je prenehala veljati 12.6.2017.

11Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, pri čemer je upoštevalo mesečno dogovorjena plačila in delna plačila toženke. Ugovore toženke glede neustrezno oziroma nekvalitetno ter glede neopravljenega dela je zavrnilo, ker toženka predmetnega ni uveljavljala skladno z določbami Obligacijskega zakonika (OZ) o podjemni pogodbi in ker so bili njeni ugovori pavšalni.

12Pritožba toženke se neutemeljeno zavzema za zaključek, da sta se pravdni stranki ustno dogovorili o znižanju plačila na 1.500,00 EUR, kar naj bi izhajalo predvsem iz poslanih dobropisov. Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pravdni stranki sta komunicirali pisno, in sicer s predlogi in nasprotnimi predlogi aneksov k pogodbi. Tožnik je tako npr. toženkin predlog aneksa zavrnil s pripravo svojega predloga in nato še zavoljo ohranitve poslovnega sodelovanja toženki ponudil tri dobropise, a je toženka njegovo ponudbo zavrnila in tožniku predlagala sprejem drugačnega aneksa. Tožnik je obstoj ustnega dogovora o znižanem plačilu zanikal in tudi priča A. E., ki je na strani toženke sodeloval s tožnikom, ni prepričljivo izpovedal v smeri obstoja ustnega dogovora. Zavzemanje pritožbe toženke, da naj bi bili dobropisi, ki jih je tožnik po podaji predloga aneksa oziroma v času pogajanj o spremembi pogodbe toženki ponudil zavoljo ohranitve nadaljnjega poslovnega sodelovanja, veljavni in da naj bi izkazovali obstoj ustnega dogovora o znižanem plačilu, je neutemeljeno, saj je toženka s podajo novega predloga aneksa tožnikovo ponudbo zavrnila. Do ustnega dogovora o znižanem plačilu ni prišlo in tožnik je bil nato tisti, ki je od pogodbe (pisno) odstopil.

13Ustni dogovor o znižanem plačilu tudi ni razviden iz ustnega dogovora o mesečni realizaciji, saj tudi slednjega toženka ni izkazala. Tožnik je dogovor zanikal, zgoraj omenjeni A. E. pa naj bi tožniku sicer o tem rekel, nato pa naj bi pogodbo, ki jo je pripravil tožnik, za toženko podpisal ″na zaupanje″. Sodišče prve stopnje je o neobstoju ustnega dogovora o mesečni realizaciji pravilno sklepalo na podlagi tega, da je A. E. ocenil tožnikovo delo v oktobru, novembru in decembru 2016 kot dobro, toženka pa je na tej podlagi pridobila še dodatne posle, in da je toženka povsem kontradiktorno navajala, da tožnik že vse od začetka ni dosegal dogovorjenega obsega del. Prav tako so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da so toženkini ugovori glede kvalitete in kvantitete tožnikovih del ostali na ravni pavšalnosti in so kot takšni neupoštevni. To velja tudi za numerične trditve toženke, ki jih izpostavlja pritožba in ki so povzete v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer obseg mesečne realizacije kot je že izpostavljeno ni bil dogovorjen.

14V zvezi z očitkom tožnikovega nedela je sodišče prve stopnje vpogledalo v elektronsko sporočilo Z. B., ki ga izpostavlja pritožba, ni pa zaslišalo A. E., saj je ocenilo, da njegovo zaslišanje za ugotovitev dejanskega stanja ni potrebno. Toženka je na naroku v zvezi z zaslišanjem A. E. res uveljavljala bistveno kršitev določb ZPP, a v pritožbi (pravilnega) razloga sodišča prve stopnje za zavrnitev tega dokaznega predloga ne graja. Sklicevanje na e-sporočilo z dne 10.4.2017, po katerem je prisotnost tožnika na gradbišču ″G.″ s strani naročnika postala nezaželjena in o čemer naj bi izpovedal A. E., je neutemeljeno oziroma nerelevantno in zaslišanje omenjenega ni bilo potrebno, saj je sama toženka v odgovoru na tožbo navajala o dogovoru s tožnikom, da bo po zapletu delal na drugem objektu v ..., obenem pa je A. E. izpovedal, da je tožnika prestavil na gradbišče v ..., kjer se zadeve niso izboljšale. Povedano drugače, tožnik je delal in, ker ni izkazan obstoj dogovora o mesečni realizaciji, je tudi upravičen do dogovorjenega plačila.

15Ker drugih (konkretiziranih) pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker tudi takšnih razlogov ni našlo, je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem ter nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (II. točka izreka, ki temelji na 353. členu ZPP).

16O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena ter prvim in drugim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu mora njegove pritožbene stroške v 15 dneh povrniti toženka (točka III. izreka te odločbe). Tožniku se priznajo (priglašeni) stroški takse za pritožbo v višini 102,00 EUR in 250 točk nagrade za pritožbo, kar skupaj in ob vrednosti točke v višini 0,459 EUR znaša 216,75 EUR. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, medtem ko tožniku niso priznani nepotrebni stroški odgovora na pritožbo toženke, saj njegov odgovor ni prispeval k odločitvi v tej zadevi.

¹ Ker nobena izmed pravdnih strank ne izpodbija sklepa o umiku iz I. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče v izreku in obrazložitvi te odločbe presoja le izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
² V pritožbi je sicer zapis, da gre za V. točko izreka, vendar je pritožbeno sodišče upoštevaje vsebino izpodbijane odločbe oziroma predvsem vsebino pritožbe (glej besedo ″posledično″ in dejstvo, da se s pritožbo zasleduje še prisoja ″potroškov″) štelo, da gre za očitno pomoto in da tožnik ″posledično″ izpodbija odločitev o povrnitvi stroškov s strani toženke, to je odločitev, v katero je pritožbeno sodišče ob ugoditvi tožnikovi pritožbi tudi sicer ″posledično″ moralo poseči.
³ Razlogi o ″potroških″ so navedeni zgoraj.