VSC Sodba II Kp 6636/2016

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi A. C. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen enega leta zapora z dveletno preizkusno dobo. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 mu je bila odvzeta zasežena konoplja v skupni teži 7.62098 kilograma ter zasežena sredstva za izdelovanje prepovedane droge. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v višini 463,77 EUR in plačati 120,00 EUR sodne takse.

2Zoper prvostopenjsko sodbo se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 28. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji izpodbijane sodbe v smislu zagovornikovih pritožbenih navedb, je pritožbeno sodišče prišlo do spoznanja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Pri tem ni kršilo kazenskega zakona niti načela zakonitosti v kazenskem postopku (28. člen Ustave RS).

6Obtožencu je v opisu kaznivega dejanja očitana storitev kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 z izvršitvenim načinom neupravičene proizvodnje prepovedane droge in sicer konoplje Canabis Sativa L. V opisu kaznivega dejanja je očitek neupravičene proizvodnje prepovedane droge konkretiziran z navedbo, da je obtoženec v času od 1. 1. 2015 do 9. 10. 2015, na naslovu ... , brez ustreznega dovoljenja izdelal in uporabil laboratorij za proizvodnjo prepovedane droge konoplje ter 9. 10. 2015 v gospodarskem poslopju gojil najmanj 18 rastlin konoplje višine do 75 cm in sušil najmanj 11 rastlin konoplje višine med 120 in 220 cm, na ta način pa neupravičeno proizvedel najmanj 2,3 kg uporabne prepovedane droge konoplje, kar zadostuje za najmanj 2300 jointov. Zato sodišče druge stopnje ne sprejema smiselno izraženega očitka pritožnika o kršitvi kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker naj iz opisa dejanja ne bi izhajali vsi zakonski znaki kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Pritožnik se sicer sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 28. 1. 2016, opr. št. I Ips 53346/2012, vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre v slednjem primeru za povsem drugačne dejanske okoliščine. Obdolžencu se je v kazenski zadevi, ki jo izpostavlja pritožnik, očitalo gojenje 8 rastlin konoplje in količina posušenega rastlinskega materiala mase 20,90 gramov, medtem, ko se v predmetni kazenski zadevi obtožencu očita gojenje in sušenje skupno najmanj 29 rastlin, z maso uporabnega posušenega rastlinskega materiala 2,3 kg. Že tu je razvidna bistvena razlika med primeroma, ki pa se še potencira, ko gre prav tako upoštevati, da je v obravnavanem primeru obtoženec prepovedano drogo gojil tudi s pomočjo izdelanega laboratorija. Nenazadnje pa ni moč spregledati izvedenskega mnenja sodne izvedenke za medicino in farmakologijo prof. dr. M. K., še zlasti v tistem delu, kjer je izpostavila, da uporaba kanabinoidov ni indicirana za zdravljenje zdravstvenih težav, ki jih je zatrjeval obtoženec. Ob upoštevanju nadaljnjega dejstva, da je količina zasežene uporabne prepovedane droge pri obtožencu zadostovala za najmanj 2300 jointov, kar vsekakor presega potrebe enega samega uživalca droge, ni mogoče ovreči pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča, da gre v obravnavanem primeru za izdelavo oziroma gojenje večje količine prepovedane droge konoplje in s tem za obtoženčevo ukvarjanje s pridelavo, ki je praviloma namenjena širšemu krogu ljudi, na pa samo enemu uporabniku. Ob takšni pravilni presoji prvega sodišča, pa se izkaže tudi za neutemeljen očitek pritožnika, pri zatrjevanju katerega se sklicuje še na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 20. 4. 2015, št. Up 879/14-35, češ da v predmetno obravnavanem primeru niso objektivni znaki kaznivega dejanja zaznavni v zunanjem svetu ter ni izražena volja storilca o teh znakih kaznivega dejanja.

7Pri izpodbijanju dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje pritožnik zmotno izpostavlja, da naj bi prvo sodišče uporabilo nedovoljeno, nezakonito in neustavno špekulacijo, ko je zgolj glede na količino prepovedane droge ugotovilo, da ni bila namenjena le obtožencu pač pa širšemu krogu ljudi. To svojo tezo pritožnik gradi na izpovedbah zaslišanih policistov, češ da ni bilo nobenega indica, da naj bi obtoženec konopljo prodajal komurkoli drugemu ter da na kraju dejanja ni bilo najdenih nobenih tovrstnih pripomočkov (tehtnica, zavojčki). V tej zvezi je potrebno ponovno opozoriti, da se obtožencu očita izvršitvena oblika s proizvodnjo prepovedane droge. Ta pomeni določeno dejavnost storilca, ki vodi v neposreden proizvod. Že sama besedna razlaga zakonske dikcije tako pokaže, da šteje zakonodajalec proizvodnjo mamila za tako hudo obliko izvršitve tega kaznivega dejanja, da se naknadna prodaja ali namen prodaje ne dokazujeta oziroma se za izvršitev tega kaznivega dejanja ne zahtevata. Pritožbene navedbe, da naj bi obtoženec konopljo prvič gojil, ter da naj ne bi vedel koliko sadik bo sploh uspelo, ne morejo biti uspešne že zgolj iz razloga, ker je obtoženec izdelal laboratorij za gojenje konoplje in jo gojil pod nadzorovanimi pogoji, kar kaže ne to, da je bil njegov cilj proizvesti čem večjo količino kvalitetnega mamila.

8V sklepnem delu pritožbe pritožnik ponovno opozarja na okoliščino, da je obtoženec hud ledvični bolnik, ima pa še težave z depresijo. Zaradi hudih bolečin ne more stati, ležati ali sedeti. Protibolečinske tablete imajo po splošno znanih podatkih izjemno resne in hude stranske učinke. Pritožnik meni, da izvedenka ni znala pojasniti vpliva kanabinoidov na funkcijo ledvic, ni se opredelila do neprestanih telesnih bolečin obtoženca ter lajšanja le-teh. Z uživanjem konoplje se je znebil hudih telesnih bolečin, bolezensko stanje pa se mu je izboljšalo. V nasprotju z zagovornikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do vprašanja obtoženčevih bolezenskih težav ter s tem povezane potrebe po uživanju konoplje, pravilno opredelilo pod točko 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer se je ustrezno oprlo na dognanja izvedenke. Slednja je povsem jasno in nedvoumno, tako v pisnem mnenju kakor tudi na neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi poudarila, da uporaba kanabinoidov ni indicirana za zdravljenje težav kronične ledvične bolezni in depresivnosti. Ni znanstvenih dokazov, da uživanje kanabinoidov vpliva na potek oziroma simptome pri depresivnih motnjah razpoloženja, obstaja pa zmeren dokaz, da redno uživanje konoplje poveča tveganje za nastanek depresivnih motenj razpoloženja. Izvedenka sicer meni, da je obtožencu uživanje konoplje pomagalo lajšati bolečino, a je kot primer navedla, da je en joint dnevno najvišji odmerek, ki ga uporabljajo na Onkološkem inštitutu za dodatno zdravljenje. Način proizvodnje ter sama količina uporabne prepovedane konoplje pa v predmetnem primeru po prepričanju drugega sodišča ne moreta potrditi obtoženčevega zagovora, da je konopljo gojil le zaradi lajšanja zdravstvenih težav.

9Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti. Določba 386. člena ZKP namreč predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v obtoženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obtoženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obtoženca. V kazni enega leta zapora, odmerjeni na samem posebnem minimumu zagrožene kazni ter dveletni preizkusni dobi, so se dovolj odrazile tudi ugotovljene olajševalne okoliščine (obtoženčeva siceršnja neobsojenost, slabo zdravstveno stanje ter urejeno družinsko življenje) in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

10Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11Obtoženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.