VSC Sodba in sklep Cpg 123/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi te sodbe sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki 2.126,52 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi te sodbe sodišča druge stopnje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo in sklepom zavrnilo zahtevek: ″Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 167.058,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe ob nasprotni obveznosti tožeče stranke, da ob sočasnem plačilu tožene stranke izroči v last 3.978 rednih navadnih imenskih delnic z oznako […]″ (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka (II. točka izreka). Zavrglo je tožbo, ki glasi: ″Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 587.880,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe ob nasprotni obveznosti tožeče stranke, da ob sočasnem plačilu tožene stranke izroči v last 13.997 rednih, navadnih imenskih delnic z oznako […] (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožeča stranka del terjatve že uveljavljala v zadevi I Pg 391/2016 s pobotnim ugovorom do višine 587.880,47 EUR. O pobotnem ugovoru je že bilo pravnomočno odločeno s sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 63/2017 z dne 17. 5. 2017. Ugotovljeno je bilo, da terjatev 587.880,47 EUR ne obstoji. Gre za res iudicata, saj je tožeča stranka s pobotnim ugovorom uveljavljala isto terjatev na isti dejanski in pravni podlagi kot z nasprotno tožbo, ki je predmet tega postopka, kar ni sporno. Predmet zahtevka po nasprotni tožbi je še terjatev 167.058,63 EUR (754.938,00 EUR - 587.880,47 EUR). Kljub temu, da zaslišane priče in zakoniti zastopnik tožene stranke zanikajo obstoj dogovora, kot ga zatrjuje tožeča stranka, listinski dokazi kažejo na obstoj dogovora glede nakupa delnic, kot ga je zatrjevala tožeča stranka. Da se je tožena stranka zavezala tožeči stranki povrniti stroške nakupa delnic, ki jih je ta kupovala zanjo, je izpovedal zakoniti zastopnik tožeče stranke in je razvidno iz zapisnikov sklepov družbenikov z dne 15. 5. 2012, 17. 5. 2010 in 9. 6. 2009. Čeprav tožena stranka oporeka veljavnosti navedenih sklepov, je bila seznanjena s takšnim dogovorom glede povrnitve stroškov nakupa lastnih delnic in se je z njim strinjala, kar potrjujejo tudi dopisi z dne 15. 2. 2012 in 23. 4. 2012. Vendar je takšen dogovor, s katerim se je tožena stranka zavezala povrniti kupnino za nakup lastnih delnic tožeči stranki, ničen na podlagi 248. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Na takšnem temelju tožeča stranka ne more uspeti s tožbo kot ni z pobotnim ugovorom v zadevi I Pg 391/2016. Vse stroške oziroma kupnino bi po spornem dogovoru tožeči stranki povrnila ravno tožena stranka. V končni fazi bi tožena stranka financirala nakup lastnih delnic.

2Zoper to sodbo in sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

Pritožba zoper sklep o zavrženju dela tožbe:

3Tožeča stranka v pritožbi navaja, da zahtevka na podlagi 251. člena ZGD-1 ni mogoče uveljavljati z ugovorom zaradi pobota, ampak le z dajatveno tožbo. Nasprotna tožba in ugovor pobota v takšnem primeru nista istovetna po vsebini pravnega varstva in po predmetu spora. Ugovor pobota, kot ga je uveljavljala v zadevi I Pg 391/2016 glede denarnega dela izpolnitve tožene stranke, ni mogel biti način, na katerega bi bilo že pojmovno mogoče uveljaviti nasprotno terjatev iz naslova odkupa delnic po 251. členu ZGD-1, ker ne omogoča sočasnosti izpolnitve tožeče stranke z izročitvijo delnic toženi stranki, kar je mogoče le z dajatveno tožbo. Zato pravnomočna odločitev o pobotnem ugovoru v zadevi I Pg 391/2016 ne more ustvariti litispendence v tej zadevi ob odločanju z nasprotno tožbo, katere vsebina pravovarstvenega zahtevka je drugačna in presega okvir ugovora zaradi pobota. Vsebina tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi ne zadovoljuje kriterija istovetnosti z ugovorom pobota, ki se nanaša le na denarno terjatev. Dejanska in pravna podlaga odločanja ni enaka. Z ločenim obravnavanjem zahtevkov po tožbi in nasprotni tožbi je bila tožeča stranka znatno prikrajšana, saj ji je sodišče v zadevi I Pg 391/2016 odvzelo procesne možnosti obrambe pred tožbenim zahtevkom tožeče stranke. Prvič zaradi tega, ker njena nasprotna tožba ni bila obravnavana že v postopku I Pg 391/2016. Drugič zaradi tega, ker je sodišče zavrglo tožbo iz procesno nedopustnih razlogov, sklicujoč se na odločitev o pobotnem ugovoru v zadevi I Pg 391/2016.

4Tožena stranka je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da četudi bi tožeča stranka imela pravico od tožene stranke zahtevati povračilo stroškov za nakup rednih navadnih imenskih delnic izdajatelja (tožene stranke), tožeča stranka zmotno meni, da je bila dolžna ponuditi sočasno izpolnitev svoje obveznosti. O nasprotni obveznosti (primerjaj 771. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)) odloči sodišče na podlagi ugovora nasprotne stranke skladno z drugim odstavkom 101. člena OZ. Ugovor je dispozicija nasprotne stranke, ki svobodno izbira ali ga bo uveljavila. Tožeča stranka zato z nasprotno tožbo ne more prisiliti tožene stranke v prevzem delnic. V konkretnem primeru je bil prevzem pogojevan še s plačilom. Tožeča stranka nima terjatve, na podlagi katere bi lahko od tožene stranke zahtevala, da prevzame 3.978 delnic (771. člen OZ take pravice ne določa), zato bi prvostopenjsko sodišče moralo zavrniti zahtevek. Zavrženje je za tožečo stranko ugodnejše kot zavrnitev in tožeča stranka nima pravnega interesa za pritožbo. V tem delu se pritožuje kvečjemu v svojo škodo. Pritožbeni očitki glede nezdružitve predmetne zadeve in zadeve I Pg 391/2016 presegajo predmet pritožbenega postopka.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednje ne obrazloži, uradni preizkus pa je ni pokazal. Ne drži, da je bila znatno prikrajšana z ločenim obravnavanjem zahtevkov po tožbi in nasprotni tožbi, da ji je sodišče v zadevi I Pg 391/2016 odvzelo procesne možnosti obrambe pred zahtevkom tožene stranke, da gre za dvojno prikrajšanje z vidika možnosti uveljavljanja procesnih pravic: ker njena nasprotna tožba ni bila obravnavana v postopku I Pg 391/2016 in ker naj bi sodišče zavrglo tožbo iz procesno nedopustnih razlogov. Ravnanje sodišča prve stopnje, da je ločeno obravnavalo tožbo in sedaj obravnavano nasprotno tožbo, ne more pripeljati do kršitve določb pravdnega postopka, saj stranka po tretjem odstavku 270. člena ZPP v zvezi z 8. točko prvega odstavka 270. člena ZPP nima pravnega sredstva zoper odločitev o nezdružitvi pravd pri istem sodišču¹.

7Sodišče prve stopnje v sodbi I Pg 391/2016 z dne 16. 11. 2016 ni razsodilo, da ne obstoji pobotni ugovor za 587.880,47 EUR iz razloga, ker tožena stranka (tu tožeča stranka) ni mogla s pobotnim ugovorom ponuditi sočasne izpolnitve oziroma izročitve delnic. Razsodilo je iz istih vsebinskih razlogov kot v izpodbijani sodbi za presežnih 167.058,53 EUR. Če bi ponovno vsebinsko odločalo o nasprotni tožbi za 587.880,47 EUR, bi se ukvarjalo z istimi dejstvi. Šlo bi za isti tožbeni temelj, sklop dejstev, ki bi pomenili isti historični dogodek². V drugem pripravljalnem spisu in nasprotni tožbi z dne 14. 10. 2015³ je tožeča stranka zapisala, da glede na ugovor tožene stranke v zvezi s pobotnim ugovorom vlaga nasprotno tožbo, pri čemer ne gre za nove trditve glede dejstev (listna št. 5 spisa). Zato ne drži, da je glede 587.880,47 EUR vsebina pravovarstvenega zahtevka v nasprotni tožbi drugačna, da presega okvir ugovora zaradi pobota, da dejanska in pravna podlaga ni enaka. Tožbenemu zahtevku dodana nasprotna obveznost tožeče stranke, da ob sočasnem plačilu izroči toženi stranki v last delnice, ni spremenila istovetnosti, identitete zahtevka. Njegovo jedro je še vedno v plačilu denarnega zneska za delnice. Tožeča stranka v zadevi I Pg 391/2016 (tam tožena stranka) po nasprotovanju tožene stranke v drugem pripravljalnem spisu z dne 16. 9. 2015 ni umaknila pobotnega ugovora, temveč je vztrajala in vložila še nasprotno tožbo z drugim pripravljalnim spisom z dne 14. 10. 2015. Kot je že navedeno, je sodišče prve stopnje v zadevi I Pg 391/2016 vsebinsko odločilo o pobotnem ugovoru, da ne obstoji. Sklicevanje na posamezne primere v sodni praksi ni utemeljeno, ker ne zajemajo ista dejanska in pravna vprašanja.

Pritožba zoper sodbo in izpodbojni učinki odgovora na pritožbo:

8Tožeča stranka v pritožbi navaja, da imajo delnice, ki jih kupi tretja oseba za račun družbe, po določilu zakona lastnost lastnih delnic (3. stavek prvega odstavka 251. člena ZGD-1). V primeru, ko družba ne želi kupiti delnic od tretjega, ima tretji pravico zahtevati od družbe, katere lastne delnice je kupil na podlagi sklepa skupščine družbe in katerih ekonomska lastnica je družba, da ta od njega odkupi delnice ter mu povrne stroške, ki so mu z nakupom nastali (pri tem se je tožeča stranka sklicevala na Pravno mnenje iz marca 2015 in na tam izpostavljeno nemško pravno teorijo). Vsebina 251. člena ZGD-1, da z uresničitvijo nakupa iz 251. člena ZGD-1 za tretjega nastane obveznost, da družbi na njeno zahtevo proda lastne delnice, kaže zgolj na poudarek zakonodajalca, da je treba varovati predvsem položaj družbe v razmerju do tretjega, če tretji ne bi želel družbi prodati lastnih delnic. Nedvomno velja tudi obratno, saj je v 251. členu ZGD-1 urejeno pridobivanje lastnih delnic v lastnem imenu in za tuj račun ter je treba uporabiti splošna pravila o zastopanju. V primeru zastopanja tretjega, ki pridobi lastne delnice v imenu in za račun družbe kot zastopanega, velja splošno pravilo z vidika notranjega razmerja med tretjim kot zastopnikom in zastopano družbo, da mora tretji kot zastopnik prenesti na družbo vse koristi iz poslov, ki jih je sklenil za njen račun. Vendar mora tudi zastopani prevzeti vse obveznosti, ki jih je zastopnik prevzel za njegov račun. Če slednje ni izrecno določeno v 251. členu ZGD-1, to ne pomeni, da splošnega pravila ni mogoče uporabiti. Gre za samostojno zakonsko podlago za zahtevek, takšno, ki izhaja neposredno iz zakona. Za obstoj te samostojne zakonske podlage niti ni bil potreben skupščinski sklep tožeče stranke z dne 15. 5. 2012 ali dogovor z vsebino iz skupščinskega sklepa. Je pa dopusten in veljaven, saj se nanaša na obveznost tožene stranke, ki izhaja neposredno iz zakona, in je nedvomno, da je po takšni zakonski obveznosti dopustno skleniti dogovor o načinu, rokih in drugih modalitetah izpolnitve. V točki Ad 4 skupščinskega sklepa tožeče stranke z dne 15. 5. 2012 je izrecno zapisan zgolj dogovor, da se tožena stranka zavezuje v največ petih letnih obrokih povrniti tožeči stranki kupnino za delnice tožene stranke, katere je tožeča stranka odkupila na prošnjo tožene stranke, ne pa karkoli o morebitnem nadomeščanju stroškov financiranja. Dejstvo, da je bil dogovor o načinu in rokih izpolnitve zakonske in dogovorjene obveznosti tožene stranke sprejet oziroma dosežen na skupščini tožeče stranke z dne 15. 5. 2012, ne pomeni, da gre za finančno asistenco tožene stranke ob pridobivanju lastnih delnic preko tožeče stranke. Materialnopravno gledano je nelogično glede na nesporna dejstva, da so nakupi lastnih delnic po tožeči stranki potekali v rokih po skupščinskem sklepu tožene stranke z dne 18. 7. 2007 oziroma pretežno v letu 2008, da bi skupščinski sklep tožeče stranke z dne 15. 5. 2012 sploh lahko predstavljal posel finančne asistence tožene stranke pri pridobivanju lastnih delnic. V njem ni vsebine, ki bi kazala na finančno asistenco, saj vsebuje samo zapis o povrnitvi kupnine za delnice in nič drugega. Nesporno je, da izvira iz časa več let po opravljenih nakupih delnic, ko je že na podlagi zakona nastala obveznost tožene stranke, da povrne tožeči stranki stroške, ki jih je imela z nakupi delnic, in posledično povrne kupnino za delnice, ki jih je tožeča stranka kupila za toženo stranko kot lastne delnice, kar je edina vsebina sklepa. Zato skupščinski sklep tožeče stranke z dne 15. 5. 2012 logično in pravno gledano ne more predstavljati finančne asistence tožene stranke pri pridobivanju lastnih delnic prek tožeče stranke. Ne gre za pravni posel v smislu predujma, posojila ali drug posel s primerljivim učinkom in ne gre za finančno pomoč tožene stranke, ki bi bila zagotovljena bodisi pred pridobitvijo delnic ali po, ampak zgolj za dogovor o vračilu kupnine. Pravno zmotno je stališče, da je prepoved finančne asistence v prvem odstavku 248. člena ZGD-1 urejena brezpogojno in da besedilo zakona ne omogoča izjeme od prepovedi finančne asistence v primerih, ko bi smela družba neposredno pridobivati lastne delnice po 247. členu ZGD-1, saj v danem primeru ne gre za dejanski stan, ki bi bilo mogoče to stališče uporabiti. Sodna praksa poudarja, da je treba ločiti med zakonsko materijo oziroma ureditvijo z 248. člena ZGD-1 in iz 251. člena ZGD-1, pri čemer je bistveno, da je v primeru iz 248. člena ZGD-1 ničen le pravni posel ekonomske podpore pri pridobivanju delnic, ne pa tudi sam posel pridobitve. Namen 248. člena ZGD-1 je preprečiti, da bi se prepoved pridobivanja lastnih delnic izigrala s pravnimi posli, ki imajo za družbo enak ekonomski učinek, kot če bi delnice pridobila sama. Temu sledi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS III Ips 136/2009. Namen prepovedi finančne asistence je preprečiti, da bi družba prek pravnih poslov, ki so po ekonomskih učinkih primerljivi, obšla načelo prepovedi pridobivanja lastnih delnic. S tem se želi zaščititi premoženje družbe, kar je pomembno z vidika varstva upnikov, poleg tega pa onemogočiti upravi, da bi se vmešavala v strukturo delničarjev in uporabljala premoženje družbe. Če pri pridobivanju lastnih delnic ni nasprotja z 247. členom ZGD-1 oz. so bili izpolnjeni pogoji iz 8. alineje prvega odstavka 247. člena ZGD-1, je izključeno, da bi bil ničen bodisi pravni posel med tožečo in toženo stranko, po katerem je bila tožeča stranka upravičena pridobivati delnice tožene stranke za račun tožene stranke ali pa pravni posel, na podlagi katerega mora tožena stranka povrniti tožeči stranki kupnino za lastne delnice, saj ta obveznost izhaja iz zakona.

9Tožena stranka je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da nemška pravna teorija v komentarju k par. 71 Aktiengesetz (v nadaljevanju: AktG), ki je po vsebini enak 248. členu ZGD-1, pojasnjuje, da namen in besedilni okvir določbe o ničnosti pravnega posla, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic ali drugega posla s primerljivim učinkom, obsega tudi posle, ki so sklenjeni po tem, ko so bile delnice že pridobljene. Prvi odstavek 241. člena ZGD-1 ni omejen le na primere, ko se posli finančne asistence sklepajo pred pridobivanjem lastnih delnic. Čas sklepanja posla ni odločilen, odločilno je le, da ima posel učinek finančne asistence pri pridobivanju delnic. Predmet urejanja s par. 71 AktG in prvim odstavkom 248. člena ZGD-1 ni vezan na vprašanje ali je izdajatelju prepovedano pridobivanje lastnih delnic ali ne. To ni del zakonskega dejanskega stanu po par. 71 AktG oziroma prvem odstavku 248. člena ZGD-1. Predmet urejanja je prepoved finančne asistence za pridobivanje delnic izdajatelja ne glede na to, ali je bilo pridobivanje lastnih delnic izdajatelja zakonito ali ne. Domnevni dogovor za povračilo kupnine in obresti po kreditu Banke d.d. za nakup delnic skladno s sklepom skupščine družbenikov tožeče stranke z dne 15. 5. 2012 je po učinku primerljiv s predujmom ali posojilom v smislu prvega odstavka 248. člena ZGD-1 in je zato ničen. Kolikor bi pritožbeno sodišče priznalo izpodbojni učinek odgovoru na pritožbo, ugotovitve in zaključki prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka zakonito pridobila delnice za toženo stranko in se je tožena stranka zavezala tožeči stranki nadomestiti stroške dela obresti ter povrniti prikrajšanje oziroma kupnino za delnice, niso obrazloženi in jih ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo dokaznih predlogov tožene stranke in je dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Tožena stranka je zatrjevala, da ni obstajala potrebnost pridobivanja lastnih delnic za ohranitev vrednosti premoženja tožene stranke (pogoj dopustnosti) za pridobivanje delnic na podlagi sklepa o lastnih delnicah - prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo navedb in je nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je zatrjevala, da ni objektivno grozil sovražni prevzem in da sama ali zanj tožeča stranka ni izvajala obrambnih dejanj ter s toženo stranko v zvezi s tem potencialni interesent ni vzpostavil stika, pa je to običajno, ter z delnicami, zlasti po sklepu o lastnih delnicah, ni trgoval nihče pa je to običajno pri prevzemih, razen tožeče stranke. Tožena stranka je navedeno izkazala z zaslišanjem oziroma z zapisniki o zaslišanju prič K., H., P., R.. Teh dokaznih predlogov prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo in jih pri dokazni oceni ni upoštevalo (kršitev metodološkega napotila iz 8. člena ZPP), pač pa se je oprlo le na listine in članke, za navedbe v katerih je bil edini vir K., pa mu sodišče brez obrazložitve ni verjelo, da je šlo takrat le za njegovo mnenje in prepričanje o sovražnem prevzemu, ni pa imel dokazov za sovražni prevzem. Tožena stranka je zatrjevala, da niso bile podane okoliščine iz prve alineje prvega odstavka 247. člena ZGD-1, da pridobivanje lastnih delnic ni bilo nujno za preprečitev hude, neposredne škode. Ugotovitev, da je tožeča stranka kupovala delnice za toženo stranko na podlagi dogovora ni le neobrazložena, pač pa prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo navedb tožene stranke in dokaznih predlogov (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in je dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Tožena stranka je zatrjevala, da tožeča stranka ni imela mandata za kupovanje delnic za toženo stranko, kar je izkazala z izpovedbo prič K., H. (zakoniti zastopnik tožene stranke), P. in R. Sodišče ni obravnavalo trditev tožene stranke, da je na skupščinah tožeče stranke z dne 23. 5. 2007 in 23. 9. 2008 izvrševala le svoje glasovalne pravice (33,5 %) pri korporacijskih odločitvah v tožeči stranki in ji ni podelila mandata za nakup delnic za toženo stranko. Prvostopenjsko sodišče je v nasprotju z listino (pogodbo o medsebojnem finančnem sodelovanju) ugotovilo, da naj bi tožena stranka opravljala za tožečo stranko finančne posle in bila zato seznanjena s sklenjenimi pogodbami za delnice, kar ni vsebina listine (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče ni obravnavalo navedb tožene stranke v zvezi s pogodbo o izvajanju uslug z dne 1. 12. 1993. Tožena stranka je zatrjevala, da je imela tožeča stranka lasten interes za kupovanje delnic. Prvostopenjsko sodišče teh navedb ni obravnavalo in je zato nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je navedeno izkazala z izpiskom iz sodnega registra za tožečo stranko, izpiskom nakupov delnic tožeče stranke od leta 2005 dalje, delničarskim sporazumom, konzorcijsko pogodbo, oglasom z dne 25. 4. 2007 in zaslišanjem priče P. Zaključek, da je tožena stranka obljubila tožeči stranki, da bo nadomestila stroške financiranja nakupa delnic v višini dela obresti ter povrnila prikrajšanje oziroma kupnino za delnice ni le neobrazložen, pač pa sodišče ni obravnavalo navedb tožene stranke in dokaznih predlogov (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in je dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Tožena stranka je zatrjevala, da se ni zavezala k povračilu stroškov financiranja in prikrajšanja oziroma kupnine za delnice ter o tem pod točko 4.2 skupščine tožeče stranke z dne 15. 5. 2012 ni bil sprejet sklep oziroma zapisnik ne ustreza dejanskemu poteku skupščine. Tožena stranka je navedeno izkazala z zaslišanjem prič K., H. (zakoniti zastopnik tožene stranke), P. in R..

10Pritožba ni utemeljena.

11Tožeča stranka ne izpodbija odločilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Na dveh mestih celo navede, da so nekatera nesporna: da so nakupi lastnih delnic tožene stranke po tožeči stranki potekali v rokih po skupščinskem sklepu tožene stranke z dne 18. 7. 2007 oziroma pretežno v letu 2008 in da izvira sklep z dne 15. 5. 2012 iz časa več let po opravljenih nakupih delnic. Pač pa tožena stranka pojasnjuje zakaj naj se odgovoru na pritožbo priznajo izpodbojni učinki. To je potrebno zaradi popolnosti in pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja ter meja pravnomočnosti sodbe.

12Tožena stranka neutemeljeno večkrat očita, da ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje niso obrazloženi, da jih ni mogoče preizkusiti. To ne drži in očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan.

13Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka opravljala za tožečo stranko finančne posle, da je bila seznanjena s sklenjenimi pogodbami za delnice, kar naj bi bilo v nasprotju s pogodbo o medsebojnem finančnem sodelovanju, ne predstavlja očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kamor sodita še očitka neupoštevanja posameznih dokazov tožene stranke in kršitve metodološkega napotila iz 8. člena ZPP. Tudi te očitke tožena stranka večkrat ponovi in ne držijo. Sodišče prve stopnje je pravilno dalo večjo težo objektivnim listinskim dokazom kot subjektivnim izpovedbam prič P. - finančnik tožene stranke, H. - zakoniti zastopnik tožene stranke in K. - prav tako zakoniti zastopnik tožene stranke, saj imajo te interes za izid pravdnega postopka.

14Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo zapisnik skupščine tožene stranke z dne 18. 7. 2007, na kateri je bil sprejet nasprotni predlog, da skupščina družbe na podlagi osme alineje prvega odstavka 247. člena ZGD-1 pooblašča upravo, da v imenu in za račun družbe kupi lastne delnice, katerih skupni nominalni znesek ne sme presegati 10 % vrednosti kapitala in to zaradi ohranitve vrednosti premoženja (21. točka obrazložitve). Na podlagi poročila predsednika uprave tožene stranke K. za nadzorni svet družbe z dne 16. oziroma 17. 8. 2012 je pravilno ugotovilo, da je bila zgolj možnost sovražnega prevzema, da je K. v izpovedi povedal, da je videl možnost sovražnih prevzemov, kar naj bi bil njegov osebni občutek. Pravilno je ugotovilo, da je bil izpolnjen pogoj iz osme alineje 247. člena ZGD-1, ker je bil v sklepu skupščine določen kot pogoj ohranitev vrednosti premoženja (30. točka obrazložitve). Torej sta bila ohranitev vrednosti premoženja tožene stranke in možnost sovražnega prevzema sinonima. Zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da ni obstajala potreba po pridobivanju lastnih delnic za ohranitev vrednosti premoženja kot pogoj dopustnosti, da sodišče teh njenih navedb ni obravnavalo, da ni obravnavalo navedb, da ni grožnje prevzema, da tožeča stranka tega ni dokazala z zaslišanjem prič K., H., P. in R. Kot že pojasnjeno, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na objektivne listine.

15Glede na to, da je bil izpolnjen pogoj za nakup lastnih delnic po osmi alineji 247. člena ZGD-1, se tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da naj ne bi bile podane okoliščine iz prve alineje prvega odstavka 247. člena ZGD-1 in da ni šlo za nujnost pridobitve v smislu te določbe. Sodišče prve stopnje se pravilno sploh ni ukvarjalo s tem pravno neodločilnim dejstvom in ni nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejanskega stanja. Da je bil sklenjen dogovor med strankama, je pravilno ugotovilo na podlagi listin, ki so v časovnem sosledju. Glede na možnost sovražnega prevzema je pravilno povzelo zapisnik skupščine tožeče stranke z dne 23. 5. 2007, da ta soglaša z nakupom delnic tožene stranke in da pooblašča svojega direktorja za nakupe do 3 mio EUR, da je ta sklep podpisal takratni predsednik uprave tožene stranke K., ki je bil hkrati predsednik skupščine tožeče stranke in je soglašal z nakupom delnic tožene stranke. Pravilno je sodišče prve stopnje povzelo zapisnik skupščine tožeče stranke z dne 23. 9. 2008, z isto vsebino kot prejšnji, le z višjim zneskom do 5 mio EUR (27. točka obrazložitve).

16V času veljavnosti sklepa skupščine tožene stranke z dne 18. 7. 2007 so bile sklenjene vse pogodbe o prodaji delnic, vse finančne posle za tožečo stranko je opravljala tožena stranka oziroma njene službe in tožena stranka je bila seznanjena z vsemi nakupi delnic (27. točka obrazložitve). Da je tožeča stranka kupovala delnice tožene stranke za njo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi iz dopisa finančnega direktorja P. z dne 5. 5. 2011 direktorju tožeče stranke o tem kakšno je stanje delnic, ki jih ima tožena stranka parkirane pri tožeči stranki (29. točka obrazložitve). Ne drži, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo navedb tožene stranke v zvezi s pogodbo o izvajanju uslug z dne 1. 12. 1993, da jih ni obravnavalo in ni upoštevalo pri dokazni oceni. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ponovno pravilno dalo večjo težo objektivnim listinam, kot pa subjektivni izpovedbi prič K., P. in R., ki so izpovedovali nasprotno (29. točka obrazložitve), saj imajo interes za izid postopka. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, kar ni bilo sporno in ni sedaj v pritožbenem postopku, kdaj je tožeča stranka sklenila pogodbo o prodaji in nakupu delnic z E. d.d., koliko je zanje plačala in najela kredit, kdaj in koliko delnic je kupila od fizičnih oseb (22. točka obrazložitve). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno povzelo zapisnika skupščine tožeče stranke z dne 17. 5. 2010 in 15. 5. 2012 z obljubama tožene stranke, da bo pokrila del stroškov za obresti ter da bo v petih letnih obrokih povrnila kupnino za nabavo delnic, ki jih je tožeča stranka kupila na prošnjo tožeče stranke (28. točka obrazložitve). Pravilno je ugotovilo, da je bil takratni zakoniti zastopnik tožene stranke K. seznanjen z vsebino zapisnikov, kar je potrdil dopis z dne 18. 5. 2012, iz katerega je bilo razvidno, da je tožeča stranka poslala toženi stranki zapisnik skupščine z dne 15. 5. 2012 in tožena stranka ni imela pripomb na zapisnik (28. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je med strankama obstajal dogovor, kot ga zatrjuje tožeča stranka (20., 28., 30., 33. točka obrazložitve). Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje.

17Ko gre za pritožbeno sporno materialnopravno vprašanje, tožeča stranka neutemeljeno navaja, da dogovor med strankama ne bi bil ničen, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Prvi odstavek 248. člena ZGD-1 določa, da je pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic, ali drug posel s primerljivim učinkom, ničen. Namen 248. člena ZGD-1 ni omejen na varovanje pred obidom (zlasti tretji odstavek), ampak vsebuje neodvisno varovanje kapitala ali premoženja, kar se kaže v tem, da prvi odstavek 248. člena ZGD-1 učinkuje neodvisno od tega, če bi družba smela sama pridobiti delnice po 247. členu ZGD-1. Določba je kogentna, kar ustreza njenemu značaju zaščite kapitala⁴. Prepoved finančne asistence je v prvem odstavku 248. člena ZGD-1 urejena brezpogojno. Po prevladujočem mnenju doktrine besedilo zakona ne omogoča nobene izjeme od prepovedi finančne asistence v primerih, ko bi smela družba neposredno pridobivati lastne delnice po 247. členu ZGD-1. Zato ne pride v poštev analogija z 247. členom ZGD-1. Posebej stroga prepoved v prvem odstavku 248. člena ZGD-1 je zaradi specifičnih nevarnosti finančne asistence, predvsem povečane netransparentnosti in s tem spremljajočega vpliva na družbo⁵. Tožeča stranka pritrjuje sodišču prve stopnje, da je kupovala delnice tožene stranke za toženo stranko - družbo. Vse stroške oziroma kupnino pa naj bi po spornem dogovoru tožeči stranki povrnila ravno tožena stranka. Torej bi v končni fazi ona financirala nakup lastnih delnic. Takšen posel je družba sklenila z namenom pridobitve delnic družbe⁶. Med poslom financiranja in pridobitvijo delnic je tesna časovna in vsebinska povezava⁷. Vseeno je tudi ali je bil posel financiranja sklenjen pred ali po pridobitvi delnic⁸. Zato je pravno neodločilno sklicevanje tožeče stranke na Pravno mnenje iz marca 2015, saj se ukvarja s pravico tožeče stranke zahtevati od družbe - tožene stranke odkup delnic, kar ni odločilni moment v tej zadevi. Če je v primeru iz 248. člena ZGD-1 ničen pravni posel ekonomske podpore, ne pa tudi sam posel pridobitve delnic, to ne sanira ničnosti, pač pa pomeni le, da lahko tožeča stranka veljavno odsvoji kupljene delnice. Prav tako se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na posamezne primere v sodni praksi, ki ne urejajo enakega dejanskega stanja.

Končna odločitev o pritožbi in o stroških:

18V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo ter sklep sodišča prve stopnje.

19Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato je dolžna povrniti toženi stranki potrebne stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ti predstavljajo stroške sestave odgovora 3750 točk po 1. točki tar. št. 21 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), 2 % materialni stroški do 1000 točk in 1 % od razlike 2750 točk po tretjem odstavku 11. člena OT, 22 % DDV. Skupaj znašajo 2.126,52 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS 1/2006.

¹ Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 73/2018, III Ips 44/2002, sodba II Ips 333/1998.
² D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, stran 163.
³ Pomotoma datirana 28. 9. 2014.
⁴ Hüffer, U., Aktiengesetz, 11. Auflage 2014, C. H. Beck, stran 418.
⁵ Grigoleit, H. C., Aktiengesetz, Kommentar, 2013, C. H. Beck, stran 507.
⁶ Prvi odstavek 25. člena Direktive 2012/30/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 25. 10. 2012 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v pomenu drugega odstavka člena 54 Pogodbe o delovanju Evropske unije, glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti; Drnovšek, G., Naknadna finančna pomoč pri pridobitvi novih delnic, Pravna praksa 2014, št. 1, stran 12 in nasl..
⁷ Spindler, G., Stilz, E., Kommentar zum Aktiengesetz, Band 1, 3. Auflage 2015, C. H. Beck, stran 955; Drnovšek, G., prav tam.
⁸ Hüffer, prav tam, str. 419; Prostor, J., Ali pravilo o prepovedi finančne asistence velja tudi za d.o.o., Podjetje in delo 2016, št. 5, stran 809 in nasl..