VSRS Sklep II Ips 157/2018

I. Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži.

1Upravna enota Jesenice je z odločbo z dne 23. 8. 2010 predlagatelja razlastila na nepremičnini parc. št. ... k.o. .... Nepremičnina je bila razlaščena zaradi dejansko že prej zgrajenega avtocestnega odseka Hrušica – Vrba. Ker v postopku razlastitve ni bil sklenjen sporazum o višini odškodnine, nasprotna udeleženka je namreč ponujala odškodnino, ovrednoteno po cenah za kmetijska zemljišča, predlagatelj pa se je zavzemal za cenitev po cenah za stavbna zemljišča, je o njej odločilo sodišče v nepravdnem postopku.

2Sodišče prve stopnje je nasprotni udeleženki naložilo plačilo 1.329,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2010 dalje do plačila. Ocenilo je, da je treba odškodnino za razlaščeno zemljišče določiti glede na namembnost, kakršno je imelo odvzeto zemljišče pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga razlastitvi. Pred sprejemom Odloka o lokacijskem načrtu za AC Karavanke – Bregana, odsek Hrušica – Vrba (v nadaljevanju Odlok) je imelo to po potrdilu o namenski rabi status kmetijskega zemljišča, ki ga ima še sedaj. Izgradnja javne poti pa namembnosti zemljišča ne spreminja. Sodišče predlagatelju tudi ni priznalo odmene zaradi nemožnosti uporabe odvzetega zemljišča zaradi domnevno nezakonitega postopka razlastitve. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da predlagatelju pripada odškodnina, ovrednotena po cenah za kmetijska zemljišča, in zakonske zamudne obresti od pravnomočnosti odločbe o razlastitvi (to je od 14. 9. 2010 dalje).

3Višje sodišče je pritožbo predlagatelja v delu, s katerim je izpodbijal višino določene odškodnine, zavrnilo in v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Odklonilo je ponujeno primerjavo predlagatelja z zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 874/2009, saj se v nepravdnem postopku za določitev odškodnine ne presojajo odškodninski zahtevki v pravem pomenu besede. Trditve o odškodninski odgovornosti države zaradi zatrjevanega neustavnega postopka razlastitve pa ima po njegovi oceni predlagatelj možnost dokazati v pravdnem postopku.

4Vrhovno sodišče je na predlog predlagatelja revizijo dopustilo s sklepom II DoR 27/2018 z dne 1. 3. 2018 glede vprašanj:

1) ali nepremičnina, ki po občinskem prostorskem načrtu sodi v območje kmetijskih zemljišč, dejansko pa je na njej zgrajen objekt gospodarske javne infrastrukture, predstavlja stavbno zemljišče;

2) ali je v postopku za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine pri ugotavljanju vrednosti v skladu z določbami 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) treba poleg namembnosti razlaščenih nepremičnin, formalno določene z občinskim prostorskim načrtom v času pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je bil podlaga za razlastitev, upoštevati tudi:

a) dejansko namembnost v času pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je bil podlaga za razveljavitev, če se razlikuje od formalno določene,

b) dejansko rabo pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev in

c) dejansko stanje razlaščenih nepremičnin na dan uvedbe razlastitvenega postopka;

3) ali je v nepravdnem postopku določitve odškodnine za razlaščene nepremičnine mogoče ugotavljati tudi višino odškodnine zaradi nemožnosti uporabe odvzetega zemljišča zaradi ravnanj države, ki ni izvedla zakonitega razlastitvenega postopka, v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka, in sicer:

a) kot pravice do povračila škode zaradi nemožnosti uporabenepremičnine od dejanskega odvzema posesti do izvedberazlastitvenega postopka (ob pravici do odškodnine v višini vrednostiodvzete nepremičnine ob odvzemu posesti) oziroma;

b) kot pravice do povrnitve koristi, ki jo je imel dejanski razlastitveni upravičenec od uporabe nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema iz posesti do izvedbe razlastitvenega postopka (ob pravici do odškodnine v višini vrednosti nepremičnine ob dejanskem odvzemu) oziroma;

c) kot pravice do odškodnine v višini valorizirane tržne vrednostizemljišča v času, ko je zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da jeizgubil lastninsko pravico, z obrestmi od tega dne do dneva plačilaodškodnine.

5Predlagatelj vlaga dopuščeno revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanih odločb in ponoven postopek pred sodiščem prve stopnje, podrejeno pa razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje in ponoven postopek pred tem sodiščem. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

Ob prvih dveh dopuščenih vprašanjih meni, da bi morali sodišči nižjih stopenj določiti odškodnino po cenah za stavbna zemljišča. Opozarja na njuno zmotno razlago 105. člena ZUreP-1, po kateri je treba pri določitvi odškodnine zlasti upoštevati dejansko namembnost nepremičnin pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, ter dejansko stanje nepremičnin na dan uvedbe razlastitvenega postopka. Poudarja, da status zemljišč ureja zakon in ne prostorski akti ali potrdilo o namenski rabi. Po njegovi oceni določba 24. točke 2. člena Zakona o prostorskem načrtovanju opredeli, kaj je stavbno zemljišče, Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) pa, kaj je kmetijsko. Zemljišče, ki je bilo že pred uveljavitvijo Odloka namenjeno za javno prometno infrastrukturo, po njegovem mnenju ne more biti kmetijsko.

Ob tretjemu dopuščenem vprašanju pa revident opozarja, da stališče pritožbenega sodišča odstopa od stališča Vrhovnega sodišča, zavzetega v odločbi II Ips 874/2009. Nasprotna udeleženka je namreč že pred več kot desetimi leti na spornih nepremičninah zgradila javno infrastrukturo, zato je bil njegov pravni prednik že tedaj de facto razlaščen. Njeno ravnanje, da je postopek razlastitve uvedla šele več let kasneje, ocenjuje kot neustavno. Ocenjuje, da mu zaradi tega pripada odškodnina vsaj v višini tržne vrednosti zemljišča v času, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi od tega dne do plačila.

6Sodišče je revizijo vročilo nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila.

7Revizija je utemeljena.

8Vrhovno sodišče je revizijo glede identičnih vprašanj dopustilo že v zadevi II Ips 335/2017, v kateri je nepravdni postopek za določitev odškodnine za razlaščena zemljišča potekal med istima strankama, in nanje odgovorilo v odločbi z dne 26. 4. 2018. V obeh zadevah je revizijsko najbolj sporna namembnost nepremičnin, ki naj se upošteva pri določitvi odškodnine, in sicer ali naj se upošteva status nepremičnine, ki ga je ta imela pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev (v obravnavanem primeru je to kmetijsko zemljišče), ali pa drugačno vrednotenje narekuje okoliščina, da je po nepremičnini že pred uvedbo razlastitvenega postopka tekla javna pot, in torej zemljišče ni več primerno za kmetijsko obdelavo v pomenu ZKZ. Na prvi dve vprašanji je Vrhovno sodišče v zgoraj citirani zadevi podalo negativen odgovor, kar je v bistvenem utemeljilo s tem, da je po ustaljeni sodni praksi pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče bistven namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča.¹ To pravilo je treba v primeru t. i. dejanskih razlastitev ustrezno razlagati, in sicer tako, da sodišče pri odmeri odškodnine upošteva namembnost razlaščene nepremičnine v času, ko je prešla iz posesti razlastitvenega zavezanca.²

9V obravnavani zadevi je bila razlaščena nepremičnina v času, ko je prešla iz posesti predlagatelja oziroma njegovega pravnega prednika, torej pred izgradnjo avtocestnega odseka Hrušica – Vrba, kmetijske namembnosti. Predlagatelj spremembo namembnosti pripisuje okoliščini, da je nasprotna udeleženka na njih zgradila javno infrastrukturo. Izgradnja objekta gospodarske javne infrastrukture pa ne narekuje zaključka, da je sporno zemljišče stavbno zemljišče. Predhodna uvrstitev spornega zemljišča med kmetijska zemljišča zato prevlada nad pogojem, da je zemljišče v času, ko teče postopek razlastitve, tudi dejansko primerno za kmetijsko obdelavo po ZKZ, na kar se sklicuje predlagatelj. Dejansko stanje, ki se vrednoti v okviru tretjega odstavka 105. člena ZUreP-1, to je dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka, je treba v primeru t. i. dejanskih razlastitev ustrezno razlagati. Po oceni Vrhovnega sodišča tako, da sodišče pri odmeri odškodnine upošteva dejansko stanje ob dejanskem odvzemu posesti (ob t. i. dejanski razlastitvi). Tako je položaj dejanskega razlaščenca enak položaju tistega, ki mu je bila lastninska pravica odvzeta po postopku, predvidenim z zakonom. V obravnavani zadevi je ob odvzemu posesti obstajala javna korist in je zato tovrstne primere treba ustrezno ločiti od tistih, v katerih te ni. Zato je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi, enako kot v prej citirani zadevi, na prvi dve dopuščeni vprašanji odgovorilo negativno.

10Tudi na tretje revizijsko vprašanje je Vrhovno sodišče odgovorilo že v zadevi II Ips 335/2017 z dne 26. 4. 2018. Nosilno stališče citirane odločbe je, da v primeru t. i. dejanskih razlastitev ni nobene potrebe po dveh sodnih postopkih: nepravdnem, v katerem bi razlastitveni upravičenec prejel odškodnino za odvzeto nepremičnino, ki bi mu nato sledil še pravdni, z zahtevkom za odmeno za predčasen odvzem stvari iz posesti. Ena od možnosti za odpravo oziroma ublažitev učinkov dejanske razlastitve je ta, da razlastitvenemu zavezancu pripada odškodnina v višini valorizirane tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi od dejanskega odvzema do plačila odškodnine kot odmene za nezmožnost uporabe, na kar (med drugim) utemeljeno opozarja tretje dopuščeno vprašanje.

11Določitev odškodnine v nepravdnem postopku za razlaščeno nepremičnino sicer lahko sledi le pravni, pravi in edino dopustni razlastitvi, opravljeni v skladu z zakonom. A si ne gre zatiskati oči, kadar ta sledi dejanski, ki sicer ni dopustna, a je bila opravljena. Obe skupaj pravzaprav pomenita en razlastitveni postopek, ki se je začel z dejanskim odvzemom posesti in se (lahko tudi precej) kasneje končal z izdajo razlastitvene odločbe. Po oceni Vrhovnega sodišča zato ni podlage, da bi razlikovali položaj „pravnih, pravih“ razlaščencev, katerim bi odškodnino in obresti od nje sodišče odmerilo znotraj enega nepravdnega postopka, in položaj predhodnih „dejanskih“ razlaščencev, ki bi morali po koncu kasnejšega pravega razlastitvenega postopka poleg nepravdnega postopka za plačilo odškodnine sprožiti še pravdni postopek za plačilo obresti od odškodnine za čas od dejanskega odvzema do izdaje razlastitvene odločbe. Njihov položaj je v bistvenem enak v tem, da je razlastitveni upravičenec vendarle sprožil ustrezen razlastitveni postopek (pa čeprav naknadno), ki je predpostavka nepravdnega postopka, in zato mora biti enaka tudi njihova obravnava. O odškodnini za razlaščeno zemljišče in obrestih naj torej tudi v takem primeru odloča nepravdno sodišče. Presoje, ali je v konkretnem primeru prišlo do t. i. dejanske razlastitve, pritožbeno sodišče ni opravilo, čeprav na pravilno uporabo materialnega prava (kamor spadata tudi vprašanje metode vrednotenja odvzetih nepremičnin in tek zakonskih zamudnih obresti) pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Podrobnejši pritožbeni očitki predlagatelja zato niso bili potrebni. Prav tako ne natančen zahtevek glede višine odškodnine in obresti.³

12Vrhovno sodišče se zaradi zmotnega izhodišča pritožbenega sodišča ni moglo opredeliti do možnosti določitve odškodnine v višini valorizirane tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je nasprotna udeleženka prevzela posest nepremičnine (in je mogel predlagatelj oziroma njegov pravni prednik z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma bo izgubil lastninsko pravico), in/ali teka zakonskih zamudnih obresti od dejanske razlastitve do plačila. To je narekovalo razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v nov postopek (drugi odstavek 380. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V tem naj presodi utemeljenost pritožbe ob gornjih izhodiščih, najprej pa vprašanje, ali je v tem primeru prišlo do t. i. dejanske razlastitve in s tem možnosti uporabe gornjih usmeritev.

13Ker za odločitev o reviziji zadošča pritrdilen odgovor na enega od postavljenih podvprašanj v okviru tretjega dopuščenega vprašanja, revizijsko sodišče nanj nadalje ni odgovarjalo. Odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

¹ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 343/2015 in v njej citirane odločbe.
² Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 118/2016.
³ Po 21. členu ZNP mora predlog vsebovati opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, ki so pomembna za odločitev, dokaze za te navedbe ter druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Zato predlagatelj (niti nasprotni udeleženec) ni dolžan postaviti določenega zahtevka glede ureditve razmerja, na morebitne konkretne predloge, kako naj o tem razmerju oziroma stanju odloči, pa nepravdno sodišče ni vezano. Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 307/2016.