VDSS Sodba Psp 367/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 5. 2017 in št. ... z dne 7. 11. 2016 ter da ji je tožena stranka dolžna ponovno odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši z dnem 1. 4. 2002 oziroma podredno začenši z dnem 28. 1. 2003 v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Obenem je sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 ne daje materialnopravne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka, ker interpretacija 5. točke citirane odločbe Ustavnega sodišča RS ni pravilna. Ustavno sodišče RS s svojo odločitvijo ni izključilo možnosti uveljavljanja zahtevkov na plačilo razlike med odmero starostne pokojnine po odločbi tožene stranke v letu 2002 in novo odmero, opravljeno po uradni dolžnosti v letu 2015. Pravica iz pokojninskega zavarovanja je v skladu z zakonom materialna pravica, ki ne zastara in ki je ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti. Pravnomočna odločba iz leta 2002 in iz leta 2006 tako ni ovira za izdajo nove odločbe in ponovno odmero pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, pa bi moral biti, tudi za nazaj, od upokojitve dne 1. 4. 2002 do 30. 6. 2015, glede na to, da gre za pridobljeno pravico iz materialnega zakona, ki je zajamčena ustavna pravica in je bila protiustavnost pri uporabi določila 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) ugotovljena že leta 2002. Poleg tega je bilo dejstvo, da določen del prihodkov tožnice pri obračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan, tožnici ob izdaji odločbe z dne 7. 5. 2002 prikrito, saj iz same odločbe, niti iz izreka niti iz obrazložitve to dejstvo ne izhaja. Tožnica ob prejemu odločbe v letu 2002 ni bila seznanjena z neupoštevanjem dela plače, ki je bil namenjen za notranji odkup, pri izračunu pokojninske osnove, kar je očitno vplivalo na njeno pravico do višine pokojnine, saj je iz priloge k odločbi iz leta 2015 razvidno, da je tožnica upravičena do višje pokojnine, izračunane od višje pokojninske osnove vse od upokojitve dne 1. 4. 2002. Sklicuje se na 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), po prvem odstavku 7. člena ZUP pa je tožena stranka celo dolžna omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, poskrbeti mora, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Tožnica je pravico do pokojnine v višini kot bi jo morala tožena stranka odmeriti ob upoštevanju dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup v letih 1990, 1991 in 1992 pri delodajalcu A. d. d., pridobila z dnem 1. 4. 2002 kot je ugotovila tudi tožena stranka v prilogi k odločbi iz leta 2015. Sicer pa tudi 5. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 ne določa, da tožnici ne pripada razlika med ponovno odmerjeno pokojnino in že izplačanimi zneski vse od prvega dne upokojitve dalje. V danem primeru je bila z odločbo tožene stranke iz leta 2002 in iz leta 2006 očitno kršena določba zakona in sicer zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter kršitve postopkovnih pravil, v škodo tožnice in v korist tožene stranke. Prvostopenjska sodba sicer navaja, da je bilo o višini pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 7. 5. 2002 in 10. 11. 2006, vendar o tem odločilnem dejstvu sodba nima razlogov in je tako ni mogoče preizkusiti. V pravnomočno odločitev je možno poseči le z izrednim pravnim sredstvom po 183. členu ZPIZ-2 z učinkom kot ga določa odločba Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015, torej z učinkom za naprej in je zato prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločba o odmeri pokojnine iz leta 2002 in 2006 je lahko pravnomočna le v delu in le za tiste plače, ki so bile upoštevane ali pa izločene po predpisanem postopku, ne more pa pravnomočnost obsegati tudi drugih dohodkov, zato ne gre za isto dejansko stanje. Kršitve pravic tožnice pri izdaji odločbe iz leta 2002 oziroma 2006 bi se lahko v celoti ter učinkovito odpravile le z izplačilom razlike med že izplačanimi zneski pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine tudi za nazaj, to je za obdobje od 1. 4. 2002 do 30. 6. 2015. V nasprotnem primeru je tožnici kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi z 8. in 14. členom ter 1. členom Protokola k Evropski konvenciji varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vprašljiva je tudi ustavnost odločbe, ki določa učinkovanje na novo izdane odločbe samo z učinkom za naprej. Določilo 183. člena ZPIZ-2 bi bilo pravilno interpretirati in uporabiti le v povezavi z določilom 4. člena ZPIZ-2, ki določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki ne zastarajo in jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih določenih z zakonom. Tožena stranka pri izdaji odločb z dne 25. 3. 2002, z dne 10. 11. 2006 ter odločbe z dne 19. 6. 2015 ter izpodbijanih odločb ni ravnala v skladu s temeljnim načelom upravnega postopka, po katerem mora organ varovati pravice strank. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 5. 2017, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 11. 2016. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za izplačilo razlike pokojnine tudi za obdobje od 1. 4. 2002 do 30. 6. 2015.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z začasno odločbo toženca z dne 25. 3. 2002 priznana pravica do predčasne pokojnine od 1. 4. 2002 dalje. Dne 3. 2. 2003 je tožnica vložila vlogo za popravek oziroma za nov izračun pokojninske odločbe z dne 25. 3. 2002 z upoštevanjem zneskov iz naslova delnic. Toženec je tožničino vlogo s sklepom z dne 12. 2. 2002 zavrgel, ki je bila z dokončno odločbo z dne 13. 11. 2003 potrjena. Nato je bila tožnici z odločbo z dne 10. 11. 2006, ki je nadomestila odločbo z dne 7. 5. 2002, priznana pravica do predčasne pokojnine na mesec od 14. 11. 2006 dalje. Na podlagi že citirane odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 je tožena stranka tožnici po uradni dolžnosti predčasno pokojnino ponovno odmerila in sicer za čas od 1. 7. 2015 dalje z odločbo z dne 19. 6. 2015. Nato je tožnica 22. 1. 2016 podala predlog za izdajo odločbe, po kateri bi bila upravičena do ponovne odmere predčasne pokojnine v višjem znesku tudi za čas od 1. 4. 2002 do 30. 6. 2015. Prvostopna zavrnilna odločba toženca z dne 7. 11. 2016, potrjena z dokončno odločbo z dne 3. 5. 2017 sta predmet tega spora. Sporno je torej vprašanje, ali ima tožnica pravico do višjega zneska starostne pokojnine vse od upokojitve dalje, to je od 1. 4. 2002 dalje do 30. 6. 2015.

7V zvezi z vprašanjem ponovne odmere pokojnine, je stališče zavzelo Ustavno sodišče RS že v citirani odločbi z dne 26. 3. 2015. Odločilo je, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v neskladju z Ustavo RS. Toženi stranki pa je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se vštevajo v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, pri katerih revizija podatkov ni bila opravljena, pa lahko v roku, določenem v 2. točki izreka odločbe zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi revizije. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (1. do 4. točka izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (5. točka izreka).

8Ob ugotovitvi neustavnosti ZPIZ-1 je Ustavno sodišče RS določilo tudi način izvršitve svoje odločbe. To pa je za odločitev v zadevi edino relevantno. Ob tem, ko je tožencu naložilo izdajo odločb o novi odmeri pokojnine, je izrecno določilo, od kdaj naprej takšna odločba učinkuje. Kot pravno podlago za ponovno odmero pokojnine je Ustavno sodišče RS uporabilo prav določbo 183. člena ZPIZ-2. Po stališču pritožbenega sodišča citirana odločba Ustavnega sodišča RS in niti 183. člen ZPIZ-2 ne dajeta pravne podlage za to, da bi bila tožnica do novo odmerjene oziroma višje predčasne pokojnine upravičena vse od upokojitve, t. j. 1. 4. 2002 dalje.

9Pravilno je bila upoštevana 5. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, kjer je bilo izrecno določeno, da odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.

10V spornem primeru je toženec tožnici na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 in določbe 183. člena ZPIZ-2 z upoštevanjem vplačanih delnic za notranji odkup priznal višjo predčasno pokojnino po uradni dolžnosti od 1. 7. 2015 z odločbo z dne 19. 6. 2015. Torej za naprej od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Glede na materialnopravno ureditev in ugotovljeno dejansko stanje pa ni nobene pravne podlage, da bi se tožnici priznala višja predčasna pokojnina vse od upokojitve dalje, to je od 1. 4. 2002 dalje do 30. 6. 2015. Ni mogoče slediti navedbam pritožbe, da odločba, s katero je bila tožnici priznana pravica do predčasne pokojnine, ni postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče je v bistveno istovrstnih zadevah zavzelo jasno stališče, da lahko odločba o ponovni odmeri pokojnine, izdana v nepravi obnovi postopka učinkuje le za naprej. O pravnem vprašanju, ki se izpostavlja v konkretni zadevi, se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS in izpostavilo, da so podatki o plačah in plačanih prispevkih obstajali že v času, ko je bilo o pokojninski dajatvi odločeno v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o kršitvah ustavnih pravic in ostala pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na plačilo prispevkov, domnevne kršitve pravic iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in nekatera druga za pritožbeno rešitev zadeve, bodisi niso utemeljena ali so pravno popolnoma irelevantna.

11Ker sta izpodbijani odločbi toženca z dne 7. 11. 2016 in z dne 3. 5. 2017 pravilni in zakoniti in tožbeni zahtevek pravilno kot neutemeljen zavrnjen, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (154. člen in 165. člen ZPP).