VSC Sodba Cp 431/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožečim strankam povrniti njihove stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1.045,05 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

1S sodbo, opr. št. P 269/2017 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožena stranka S. G., ..., je dolžna prvo tožeči stranki D.G., .., plačati znesek 12.754,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 3. 2011 dalje do plačila, drugo tožeči stranki F. F., ..., znesek 6.377,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 3. 2011 dalje do plačila, in tretje tožeči stranki A. M. P., ..., znesek 3.188,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 3. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. II. Pobotni ugovor tožene stranke S. G., ... za znesek 12.022,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi z dne 10. 7. 2013 se kot neutemeljen zavrne. III. Tožena stranka je dolžna tožečim strankam poravnati 7.292,64 EUR pravdnih stroškov postopka v roku 15 dni po prejemu te sodbe, od takrat dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.″

2Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku na prvi stopnji v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank. Sodišče prve stopnje je najprej glede ugovora toženca, da je bil v času prevzema poslovnih prostorov v dobri veri odločilo, da temu ni tako, tožniki so po prepričanju sodišča zmogli dokazno breme, da toženec v obdobju od 10. 12. 2007 (ko je bila izdana denacionalizacijska odločba) in do vložitve tožbe, ni bil dobroveren posestnik. Toženec namreč vse od prevzema poslovnih prostorov oz. sklenitve dogovora z upravljalci z dne 30. 9. 2007, do vložitve tožbe, ni bil oziroma ni mogel biti v dobri veri glede svoje posesti. Tožniki so ga že takoj ob prejemu denacionalizacijske odločbe opozorili, da so novi lastniki, prvo toženec pa je tožnika dne 7. 8. 2008 pozval k plačilu najemnine. Sodišče je zaključilo, da zmota toženca glede upravičenja upravljalcev dajati poslovne prostore v podnajem ni opravičljiva in je bil toženec zato v celotnem obdobju, ko je uporabljal navedene poslovne prostore, nedobroverni posestnik. Zato sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe drugega odstavka 95. člena SPZ, ki se smiselno uporablja tudi za dobrovernega nelastninskega posestnika. Ker je toženec brezplačno in proti volji tožnikov uporabljal tujo stvar, je tožnikom onemogočal uporabo in so zato po zaključku sodišča prve stopnje tožniki upravičeni do pravnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve. Sodišče je ugotovilo, da tožnikom za obdobje od 10. 12. 2007, ko je bila izdana delna odločba UE A.in je pravni prednik tožnikov pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini do 30. 12. 2010, ko je toženec izpraznil prostor, pripada uporabnina. Iz izvedenskega mnenja izvedenca mag. S. B. izhaja, da je bila tržna uporabnina za 253,07 m2 poslovnih prostorov za obdobje od 10. 12. 2007 do 3. 11. 2010 v izvedeni oceni mesečno in znaša takšna najemnina 865,50 EUR, torej 3,42 EUR za m2. Nadalje je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno obravnavalo trditev toženca v zvezi z uporabljenim pojmom neto ali bruto najemnina, saj tega pojma zakon ne pozna. Tožniki bodo morali od zneska, ki ga bo dosodilo sodišče plačati dohodnino, zato znesek nikakor ne more predstavljati neto znesek. Ko je bil izvedenec zaslišan na naroku za glavno obravnavo, da bi dopolnil svoje mnenje, pa je povedal, da je za določitev tržne najemnine izbral primerljive nepremičnine in je te uporabil za oceno ter tudi izvedel korekcije glede na stanje trga in lokacijo, ter da ni izbral nepremičnin, ki s predmetno nepremičnino niso primerljive. Pojasnil je, da največ velja lokacija, da pa obstajajo lokali, kjer lokacija ni tako pomembna, konkretna lokacija pa je malo manj ugodna. Sodišče nadalje ni upoštevalo navedb toženca o nepravilni izmeri površine poslovnih prostorov, toženec je namreč meritve prostorov opravil s štetjem korakov, medtem ko je izvedenec, na podlagi strokovne ocene izmeril površino v obsegu 253,07 m2. Sodišče je nato določilo še dobo najemnine in je zaključilo, da je toženec dolžan plačati najemnino od meseca decembra 2007 do decembra 2010, torej skupno za 37 mesecev. Takšen izračun je sodišče napravilo tudi upoštevaje določilo 19. člena ZPSPP, po katerem mora najemnik plačevati najemnino mesečno vnaprej in sicer najkasneje do 5. dne v mesecu. Sodišče je nadalje še ugotovilo, da upoštevajoč zemljiškoknjižno stanje na dan 24. 12. 2017 Občina A. ni solastnica parcele... k.o. .... Tožnikom bi tako skupno pripadala uporabnina v višini 22.416,45 EUR, kolikor je tudi njihov zahtevek. Zato je sodišče prvotožencu prisodilo 12.754,80 EUR, drugotožencu 6.377,40 EUR in tretje tožnici 3.188,70 EUR, skupno torej 22.320,90 EUR. Sodišče, upoštevaje z oblikovano novejšo sodno prakso, pri prisoji zneska uporabnine ni upoštevalo predloga toženca po odbitku davka. Odločilo je še o zakonskih zamudnih obrestih. Odločilo je o pobotnem ugovoru toženca in ga je zavrnilo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

3Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po pooblaščencih.

4Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. V pritožbi pa navaja, da se sodišču prve stopnje v ponovljenem postopku ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem veljavnosti obstoja veljavnega pravnega temelja za uporabo spornih prostorov in je bila torej njegova naloga, da ugotovi glede na navedbe in ugovore tožene stranke, ali je bil toženec dobroverni posestnik, določi upoštevno dobo toženčeve uporabe, za katero bi bili tožniki upravičeni zahtevati uporabnino ter, da ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin in dokazov določi ustrezno uporabnino. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da toženec ni bil v dobri veri. Po drugem odstavku 95. člena SPZ, ki se smiselno uporablja za nedobrovernega nelastniškega posestnika velja, da tak posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko jo je imel v posesti. Po mnenju tožene stranke so bili T., G. in Š. v dobri veri, da izvršujejo v smislu uporabe dobroverno posest in da so glede na tovrstno izvrševanje posesti skozi več leč, lahko sklenili s tožencem tudi dogovor o začasni uporabi - najemu menze, ki je služila za pripravo malice za hmeljarske delavce. Pritožnik se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da ni bil dobroverni posestnik od dneva vložitve tožbe, tožba pa je bila vložena 1. 6. 2012, ne strinja pa se z odločitvijo sodišča, da ni bil v dobri veri že od 10. 12. 2007, to je od izdaje odločbe o denacionalizaciji. Prav tako navaja, da listine, to je ponudbe z dne 7. 8. 2008 ni šteti kot dopustitev uporabe in posesti nepremičnine, kar pomeni, da uporaba ni bila prepovedana. Pritožnik je prepričan, da je bil v posesti spornih prostorov kot dobroverni posestnik in da ni mogel vedeti, da upravniki niso imeli pravice skleniti dogovora o uporabi (najemu). Toženčeva dobra vera je izkazana tudi iz okoliščine, da je v nepremičnino vložil več kot 12.000,00 EUR vlaganj in za katera je tudi tokrat sodišče zapisalo, da glede teh vlaganj ne dvomi. Nihče ne bi vlagal v neko nepremičnino, če bi vsaj malo dvomil, da je ne uporablja dobroverno. Ker je v nepremičnino vlagal, to pomeni, da je ni uporabljal neodplačno. Zato je bila odločitev v prvem postopku, vsebovana v obrazložitvi sodbe P 403/2011 v točki 25., povsem pravilna. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ugotovilo obdobje upravičenega najema. V točki 25. obrazložitve je sodišče ugotovilo, da gre tožnikom uporabnina za obdobje od 10. 12. 2007, ko je bila izdana delna odločba UE A. in je pravni prednik tožnikov pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini, do 30. 12. 2010, ko je toženec tudi izpraznil poslovne prostore. Sodišče je napačno štelo, da so tožniki lastniki od 10. 12. 2007, ker so postali lastniki šele 29. 12. 2007. S tem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je doba najema bila 37 mesecev, je prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Pravilno obdobje najema je 35 mesecev in 5 dni. Pritožnik podaja pritožbo tudi glede vsebine in določitve vrednosti najemnine, kot jo je ugotovil izvedenec. Navaja, da se v podobnih primerih res določa uporabnina kot hipotetična, kar pa ne opravičuje sodišča, da ne dopusti možnosti preveritve izvedenskega mnenja, kot je bilo v konkretnem primeru predlagano. Sodišče se ni opredelilo do primerljivih nepremičnin in s tem tudi ne do izvedenskega mnenja. Pritožnik je prepričan, da bi moralo sodišče dopustiti dopolnitev izvedenskega mnenja s tem, da se konkretizirajo predmeti primerljivih ID poslov, tudi iz razloga, ker je izvedenec v tabeli prikazal ceno za m2 pri posameznem poslu, ki so v razponu med 0,85 EUR pa vse do 7,19 EUR za m2. Ob upoštevanje solastniškega deleža občine (45/2521) bi bilo potrebno ugotoviti, da znaša uporabnina za vse tri tožnike 15.831,44 EUR. Sodišče je v nasprotju z listinskimi dokazi zaključilo, da občina A. ni bila solastnica. V spornem obdobju je bila občina solastnica do 45/2521 celote, preostalih 2476/2521 pa tožniki, to pa je tisti delež, ki je pripadal pravnemu predniku tožečih strank. Če bi veljala cena najema 3,42 EUR za m2 in, če se upošteva dejanska doba uporabe, ki je 35 mesecev in 5 dni, bi celotna uporabnina matematično znašala 30.436,35 EUR. Delež, ki bi pripadal občini, bi znašal 541,74 EUR, preostali znesek 29.808,09 EUR pa bi v odnosu na svoje deleže participirali prvi tožnik v znesku 11.923,23 EUR, drugi tožnik 5.961,61 EUR in tretja tožnica 2.980,80 EUR. Skupaj bi torej tožnikom pripadalo 20.864,84 EUR. Sodišče prve stopnje se je tudi napačno opredelilo glede vprašanja, ali gre tožnikom bruto ali neto znesek. Pritožbo podaja tudi zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče ni upoštevalo, da je v prvem postopku tožena stranka pravnomočno in dokončno, vključno z revizijsko stopnjo uspela z 31 %, tožeča pa z 69 %. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni ter priglaša pritožbene stroške.

5Pritožba je bila vročena nasprotni strank, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke je nesprejemljiva pritožbena trditev o tem, da je bil toženec v dobri veri. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ni bil dobroveren nelastniški posestnik poslovnih prostorov. Zmota toženca glede pravice oddajati poslovne prostore v uporabo s strani T., G. in Š., ne more biti opravičljiva. Dogovor z dne 30. 9. 2007 ni bil veljavno sklenjen. Zato je toženec zasedal poslovne prostore brez pravnega naslova. Toženec in tožniki so bili v ustnem kontaktu, zato je toženec dobro vedel, da ni dobroverni posestnik najemnih prostorov. Na dan 30. 9. 2007 je bila lastnica prostorov Občina A., od 10. 12. 2007 pa J. E. J.. Nihče ni dal soglasja, da poslovne prostore uporablja toženec. Toženec je bil lahko le nedobroverni posestnik, zato uporaba drugega odstavka 27. člena SPZ v povezavi s členom 95 SPZ dokazno ni podprta. Toženca je na samem kraju obiskal skrbnik v postopku denacionalizacije vrnjenega premoženja, to je D. G., takoj po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (10. 12. 2007), zato je bil toženec tudi neposredno preko pravnega naslednika denacionalizacijskega upravičenca seznanjen, da so prostori, ki jih je zasedal toženec, v lasti denacionalizacijskega upravičenca. Tako toženec ni postal nedobroveren šele s prejemom tožbe 1. 6. 2012. Že z 29. 12. 2007 je lahko skrbnik vrnjenega državnega premoženja veljavno upravljal s premoženjem in to že s tem datumom. Toženec je nezakonito uporabljal tujo nepremičnino, torej brez veljavnega pravnega naslova. V konkretnem primeru Občina A. ni prenesla pravice do oddajanja nepremičnine v najem oz. podnajem najemniku H. K. Ž. p.o. v stečaju. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da samooklicani upravitelji niso imeli pogodbe, po kateri bi jim lahko kot lastnik nepremičnine ali kot najemniki oddali v najem ali podnajem poslovne prostore. Po mnenju tožečih strank je sodišče tudi višino najemnine pravilno ugotovilo, na podlagi mnenja izvedenca. Tožbeni zahtevek ni bil prekoračen, kajti tožniki so zahtevali plačilo najemnine za obdobje od 10. 12. 2007 in do 3. 10. 2010, to je za 37 mesecev, kar so tudi izrazili v denarnem znesku, katerega je nato tudi ugotovil sodni izvedenec. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja dopolnil mnenje in je odgovoril na pripombe strank, ter na dodatna vprašanja sodišča. Mnenje je bilo dopolnjeno, zato so očitki sodišču o tem, da bi moral izvedenec mnenje še enkrat dopolniti, neutemeljeni. Izvedenec je pravilno ugotovil višino nadomestila. Prav tako je neutemeljen ugovor glede solastništva Občine A.. Tožnikom je sodišče prisodilo odmeno - uporabnino, ki je vezana na njihov solastniški delež, zato je sodišče moralo izhajati iz celotnega zneska mesečne uporabnine. Predlagajo zavrnitev pritožbe in priglašajo pritožbene stroške.

6Pritožba ni utemeljena.

7Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede pritožbeno izpostavljenega dejstva, da naj bi toženec bil v omenjenem obdobju v dobri veri, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. O utemeljenosti ugovora toženca v tej zvezi, je sodišče odločalo na podlagi določil člena 95. in 96. SPZ. Uporabilo je drugi odstavek 95. člena SPZ, ki se smiselno uporablja tudi za dobrovernega nelastniškega posestnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so tožniki zmogli dokazno breme, da toženec v obdobju od 10. 12. 2007 (ko je bila izdana denacionalizacijska odločba) in do vložitve tožbe, ni bil dobroverni posestnik. Sodišče je pravilno sledilo navedbam tožnikov, da toženec celo vse od prevzema poslovnih prostorov, oz. od sklenitve dogovora z upravljalci z dne 30. 9. 2007 do vložitve tožbe, ni bil oz. ni mogel biti v dobri veri glede svoje posesti. Prvotožnik je že dne 7. 8. 2008 toženca pozval k plačilu najemnine, zato je bil nepošten posestnik najkasneje od prejema tega poziva. Ta dopis je celo vložil v spis sam toženec. Iz vsebine tega dopisa pa je nesporno razvidno, da so med prvotožnikom in tožencem, že predhodno tekla bodisi ustna, bodisi pisna pogajanja (to izhaja iz navedbe prvotožnika v pozivu, da je upošteval dogovorjeno in dodatno znižano najemnino), ki pa jih stranki v svoji trditveni podlagi nista časovno oz. datumsko opredelili. Toženec je že na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska, iz katerega izhaja, da je bila lastnik nepremičnin Občina A. lahko sklepal, da upravitelji niso bili upravičeni razpolagati s sporno nepremičnino. Tudi iz dogovora z dne 30. 9. 2007 ne izhaja, na podlagi česa naj bi bili A. T., F. G. in S. Š. upravljalci poslovnih prostorov. Sodišče je pravilno zaključilo, da tožencu dejstvo o lastništvu poslovne zgradbe in s tem tudi glede najemnega prostora ni moglo ostati neznano. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da zmota toženca glede upravičenja upravljalcev dajati poslovne prostore v podnajem ni opravičljiva in je bil toženec zato v celotnem obdobju, ko je uporabljal navedene poslovne prostore, nedobroveren posestnik. Po določbi drugega odstavka 95. člena SPZ (pravni položaj dobrovernega lastniškega posestnika), dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje ali uničenje stvari, nastale v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Pojem dobrovernega posestnika je opredeljen v členu 27 SPZ in je opredeljen, da je lastniški posestnik tisti, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova in je zato lastniški posestnik. Toženec ni dokazal, da je bil lastniški posestnik, kajti glede na dejstvo, da je vseskozi bil v položaju najemnika ali podnajemnika, zato ne more veljati za lastniškega posestnika, da bi bil upravičen do tega, da ne bi plačal najemnine, kot je vse to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v točki 24. obrazložitve. Pritožba v tem delu tako ni utemeljena.

8Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo površino poslovnih prostorov in vrednost za plačilo najemnine. Izvedenec je namreč ugotovil, da je znašala površina poslovnih prostorov 253,07 m2 in to z opravljeno meritvijo. Izvedenec je ugotovil višino tržne najemnine v znesku 3,42 za m2, kateri višini je sicer toženec nasprotoval. To pa neutemeljeno, kajti izvedenec je v dopolnilnem mnenju povedal, da je za določitev tržne najemnine izbral primerljive nepremičnine in je te uporabil za oceno, ter je tudi izvedel korekcijo glede na stanje trga in lokacijo ter ni izbral nepremičnin, ki s predmetno nepremičnino niso primerljive. Izvedenec je pojasnil, da največ velja lokacija, da pa obstajajo lokali, kjer lokacija ni pomembna. Za ocenjevano nepremičnino je ocenil, da je vezana na lokacijo, ki pa je malo manj ugodna, kot jih imajo lokali, ki jih je obravnaval kot primerljive. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi mnenja izvedenca, ki je izmeril površino, ugotovilo, da predstavlja uporabno površino kvadratura v izmeri 253,07 m2. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da znaša vrednost najema za m2 najemnega prostora 3,42 EUR, ker je izvedenec obrazložil, da je za določitev tržne najemnine izbral primerljive nepremičnine in je te uporabil za ceno konkretnih najemnih prostorov, uporabil je korekcijo glede na stanje trga in lokacijo ter da ni izbral nepremični, ki s predmetno nepremičnino niso primerljive. Zato je tudi po zaključku sodišča druge stopnje sprejemljiva njegova ocena, katero je v sodbo povzelo sodišče prve stopnje glede površine in cene za m2.

9Pritožba ni utemeljena tudi v delu, kjer navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek glede obdobja, za katerega tožniki zahtevajo uporabnino. Sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, kajti tožniki so v tožbi zahtevali, da je toženec dolžan plačati uporabnino od decembra 2007 do vključno decembra 2010 (list. št. 2 spisa), zahtevek pa so postavili v denarnem znesku in tega denarnega zneska sodišče prve stopnje, ne glede na ugotovljeno dobo najema, ni prekoračilo. Tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve določb ZPP, glede prekoračitve tožbenega zahtevka.

10Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da je potrebno pri presoji zneska uporabnine upoštevati neto znesek uporabnine. Toženec je dolžan tožnikom povrniti korist, ki jo je od uporabe imel, njegova obveznost pa se na račun odbitka davščin ne more zmanjšati. Pri davčnih obveznostih gre namreč za razmerje med upravičenci (tožniki in državnimi organi), kar pa ni stvar zavezanca (toženca) ¹.

11Sodišče prve stopnje je upoštevalo zemljiškoknjižno stanje na dan 24. 12. 2017 in je ugotovilo, da Občina A. ni solastnica parc. št...., k.o...., kot naj bi to zmotno navajal toženec. Pravilno pritožnik v pritožbi navaja, da zemljiško stanje za čas obdobja plačila najemnine kaže, da je na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska bila tudi Občina A. solastnica omenjene nepremičnine. Vendar pa tega dejstva sodišče prve stopnje, pravilno ni upoštevalo pri določanju razmerja med tožniki, kajti iz odločbe upravnega organa izhaja, da je bila denacionalizacijskemu upravičencu v naravi vrnjena poslovna zgradba, v kateri se nahaja sporni poslovni prostor. Iz odločbe Upravne enote A. št. 321-359/92-234 z dne 10. 12. 2007 izhaja, da se v korist upravičenca vrnejo v last in posest nepremičnine, vpisana med drugim tudi kot poslovna stavba z dvoriščem parc. št. ...v izmeri 2521 m2, sicer res v deležu 2476/2521-tin, kar pa pomeni, da je denacionalizacijskemu upravičencu bila vrnjena nepremičnina, to je poslovno-stanovanjska zgradba v posest v celoti. Zato solastninski delež, ki je sicer zemljiškoknjižno obstajal, ne vpliva na delitev najemnine tudi na Občino A..

12Neutemeljena je pritožba glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, katero je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo in obrazložilo v točkah 32 do 33 obrazložitve sodbe. Sodišče je pravilno ugotovilo, da so imeli tožniki v pravdi po temelju in po višini 100 % uspeh. Res je, da vsi prvotni tožniki niso podali zahteve za revizijo, vendar pa je končni izid tega postopka pokazal, da so prvo do tretje tožeče stranke v celoti uspele v tem pravdnem postopku z njihovim zahtevkom v skupnem znesku 22.320,90 EUR, tožena stranka pa v pritožbi ne izpodbija višino posameznih postavk stroškov, katere so priglasile tožeče stranke po svojem pooblaščencu. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

13Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje je pravilno obrazložena, sodišču prve stopnje pa se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa tožečim strankam, na podlagi istih določb ZPP, povrniti njihove stroške za odgovor na pritožbo, ki so jih le-te priglasile in sicer kot nagrado za postopek s pritožbo v znesku 856,60 EUR, kar z 22 % DDV znaša 1.045,05 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena stranka povrniti tožečim na način, kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje.

¹ Primerjaj sodbo VS RS II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002.