VSM Sodba IV Kp 50280/2017

I. Pritožba obdolženega Z. B. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega Z. B. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolžena D. G. in Z. B. za kriva, da sta storila vsak eno kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1). Vsakemu obdolžencu je izreklo kazen devet mesecev zapora, po prvem (pravilno četrtem) odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je oba oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Proti taki sodbi se je pritožil obdolženi Z. B. zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ga oprosti očitka kaznivega dejanja, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja le uvodoma, pri tem pa ne navede, iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, to pa ni razvidno niti iz njene obrazložitve, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Kršitev, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

5Pritožnik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, pri tem pa ne konkretizira za katero kršitev iz 372. člena ZKP gre. Iz pritožbenih navedb, da očitano dejanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena ZKP, pa izhaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, saj navaja, da spravljanje oškodovanca v podrejen položaj v opisu dejanja ni konkretizirano.

6Očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. Iz opisa predmetnega kaznivega dejanja izhaja očitek, da sta obdolženca z oškodovancem grdo ravnala, ga pretepala in ga z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravljala v podrejen položaj, v nadaljevanju pa so vsa dejanja konkretizirana, ustrezno konkretiziran je tudi zakonski znak „spravljanje v podrejen položaj,“ saj se obdolžencema očita, da sta oškodovanca s takšnim ravnanjem spravila v stisko in nemoč ter pri njem izzvala občutek življenjske ogroženosti ter si ga tako v celoti podredila. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva po 296. členu KZ-1 v številnih odločbah že pojasnilo, da je zakonski znak „spravljanje v podrejen položaj“ mogoče razumeti tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja spravi žrtev v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more ali ne zna izogniti; takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja, pri tem pa mora tožilec takšne posledice zatrjevati oziroma jo opisati, če njen nastanek ni razviden že iz samega ravnanja storilca. Res je, da vsake protipravne uporabe fizične sile ni mogoče vedno opredeliti kot nasilništvo, vendar pa je za to kaznivo dejanje značilno izvajanje nasilja zaradi nasilja, izživljanje z nasiljem oziroma ravnanje, ko storilčevo nasilje žrtev preganja ali ji omeji svobodo gibanja oziroma žrtev spravi v položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti (sodbe Vrhovega sodišča RS I Ips 166/2010 z dne 17. 3. 2011, I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009, 117/2009 z dne3. 9. 2009, I Ips 26929/2010 z dne 18. 4. 2013). Iz opisa povsem jasno izhaja, da sta oškodovanca obdolženca spravila v podrejen položaj, saj je ta postal objekt nasilja, ki se mu ni mogel izogniti, kot je to v točki 11 pojasnilo že sodišče prve stopnje. Nasilje sta namreč izvajali dve osebi na javnem, a oddaljenem in samotnem kraju (v gozdu ob potoku), obdolženca sta ga večkrat udarila tako, da je padel, z udarci in brcami pa nadaljevala tudi, ko je oškodovanec ležal na tleh, obdolženi B. je nasilje tudi stopnjeval, saj ga je udaril z večjo vejo. Oškodovanec je tako nedvomno postal objekt nasilja obdolžencev, ki sta s svojim ravnanjem ustvarila položaj, ki je bil za oškodovanca brezizhoden in se mu ni bil sposoben ogniti. Čeprav je šlo za enkratno nasilno ravnanje, je zakonski znak spravljanje v podrejen položaj podan, saj je opisano ravnanje obeh obdolžencev bilo takšne intenzitete, ki po svoji vsebini in intenziteti tudi precej odstopa (sodba Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 42144/2014 z dne 4. 3. 2016), zato pritožba z nasprotnim zatrjevanjem ne more uspeti.

7Pritožnik tudi ne more biti uspešen, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolžencev in izvedene dokaze pa je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je oba obdolženca utemeljeno spoznalo za kriva, da sta storila vsak eno kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. Svojo odločitev je prvostopno sodišče tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje, le še glede na pritožbene navedbe pritožnika dodaja:

8Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Navaja, da ni z ničemer dokazano, da bi pritožnik storil očitano kaznivo dejanje, saj ni dokazan naklep, da je vozil po stranskih poteh in se ustavil v gozdu z namenom, da pretepe oškodovanca, prav tako ga kot storilca kaznivega dejanja ni prepoznala priča R. S., pa tudi obdolženi D. G. je povedal, da je oškodovanca pretepal samo on, pritožnik pa ju je hotel samo spraviti narazen, zaradi česar je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklepalo, da je bil on druga oseba, ki je pretepala oškodovanca. Pri tem tudi ni dokazano, da je ravno on oškodovancu povzročil telesne poškodbe, prav tako pa ni dokaza, da bi bil sam poškodovan, kar bi glede na stopnjo nasilja vsekakor moral biti. Pa tudi izvedeniško mnenje ne potrdi izpovedbe oškodovanca, da je pritožnik uporabil tudi palico, saj iz mnenja ne izhaja, da bi bile poškodbe povzročene z ostrim predmetom, kar konec palice nedvomno je.

9Z navedenimi pritožbenimi izvajanji pa ni moč soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoroma obdolžencev, ampak oškodovancu in priči R. S.. Zagovore obeh obdolžencev je kot povsem nesprejemljive zavrnilo z razumnimi razlogi že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se namreč v celoti pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je izvedeni dokazni postopek brez dvoma dokazal, da je pritožniku dejanje dokazano tako po objektivni kot tudi subjektivni plati. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je na škodo oškodovanca poleg obdolženega D. G. tudi pritožnik izvršil očitano kaznivo dejanje. Kljub temu, da je priča R. S., ki je videla dogajanje v gozdu, po fotografijah kot storilca prepoznala samo obdolženega D. G., pa je sodišče glede na vse izvedene dokaze, pravilno zaključilo, da je pritožniku navedeno kaznivo dejanje dokazano. Priča po fotografijah kot storilca seveda ni mogla prepoznati pritožnika, saj se v spisu nahajajo zgolj fotografije obdolženega D. G., ki se je ob prihodu policije na kraj kaznivega dejanja tam še vedno nahajal, medtem ko je pritožnik odšel. Zato pa je sodišče prve stopnje je v zvezi s tem utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca, ki je pojasnil, da sta ga v gozdu pretepala oba obdolženca. Pri tem ni moč prezreti zagovora obdolžencev, ki sta priznala svojo prisotnost na kraju, ko sta povedala, da sta sledila oškodovancu v gozd, medtem ko je po navedbah obdolženega D. G. D. B. ostal pri avtomobilu, pa tudi priča R. S. je povedala, da je v avtomobilu videla še eno osebo. Pritožnik si tako s svojimi pritožbenimi izvajanji, da bi lahko priča ob oškodovancu videla tudi D. B., prihaja sam sebi v nasprotje, saj tudi v pritožbeni obrazložitvi priznava, da je sledil oškodovancu in obdolženemu D. G. v gozd, kjer naj bi samo poskušal ustaviti pretep, D. B. pa je stal zraven in kričal, naj se nehata pretepati, po drugi strani pa skuša krivdo za izvajanje nasilja prevaliti na D. B.. Na podlagi navedenega je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča sklenjen krog indicev, ki dokazujejo, da je kritičnega dne oškodovanca napadel tudi pritožnik. Zato pritožnik, ki meni, da mu kaznivo dejanje ni dokazano in pri tem podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešen.

10Nadalje pritožnik neuspešno poskuša omajati verodostojnost izpovedbe oškodovanca, ko navaja, da strokovno mnenje nikjer ne omenja poškodbe, ki bi bila zadana z ostrim predmetom, čeprav oškodovanec zatrjuje, da ga je pritožnik s palico dregnil v predel telesa in mu pri tem strgal majico. Pritožnik si napačno razlaga, da navedeno pomeni, da mu tako ni dokazana uporaba palice, saj spregleda, da oškodovanec ni zatrjeval, da bi mu z palico povzročil telesne poškodbe, niti se mu to ne očita, ampak zgolj da mu je z dreganjem strgal majico, pri tem pa je tudi pojasnil, da ga je s palico poleg zbadanja tudi udarjal. Tako ni nujno, da bi ga udarjal zgolj s koncem palice na način, da bi ga zbadal in mu tako povzročil poškodbe, ampak je logično, da ga je udarjal s topim delom palice, zaradi česar lahko gre tudi pri udarcu s palico še vedno za delovanje tope sile. V zvezi s pritožbeno navedbo, da ni dokazano, da bi ravno pritožnik povzročil oškodovančeve poškodbe, pa pritožbeno sodišče dodaja, da v skladu z uveljavljeno sodno prakso pri skupinskem delovanju, ko sta obdolženca skupaj in na različne načine prispevala k oškodovančevim telesnim poškodbam, ni pomembno katero poškodbo je oškodovancu povzročil kateri izmed njiju, ampak je prispevek vsakega posameznika enakovreden izpolnjevanju zakonskih znakov, skupen učinek njihovega delovanja pa je nastanek telesne poškodbe (sodba Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 13231/2016 z dne 8. 11. 2017), zato se pritožbene navedbe v tej smeri pokažejo kot neutemeljene.

11Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, da ni dokazano, da je pritožnik ravnal naklepno. Sodišče prve stopnje je namreč po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo njegovo krivdo, in sicer direktni naklep, kar je v izpodbijani sodbi tehtno obrazložilo (točka 12). S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče in se nanje v izogib ponavljanju tudi sklicuje, pri tem pa dodaja, da v zvezi s tem ni moč spregledati izpovedbe oškodovanca, ki je pojasnil, da je pred kritičnim dogodkom, in sicer od prejšnje noči dalje, popival z obdolžencema in D. B., pri čemer je med njim in obdolženim D. G. prišlo do konfliktov zaradi starih zamer, in sicer se je šlo za hude očitke, da naj bi pred več leti oškodovanec poskušal povoziti obdolženega D. G., zaradi česar je oškodovanec družbo zapustil, a se jim je po klicu pritožnika, ki mu je ponudil prevoz, znova pridružil, kar sta v svojih zagovorih potrdila tudi oba obdolženca. Nato so se vsi trije skupaj D. B. odpeljali, med vožnjo pa je pritožnik zapeljal na stransko, gozdno pot, kjer je sredi gozda ustavil, obdolženi D. G. pa je od njega zahteval, da iz avtomobila izstopi, pri čemer je oškodovanec zanikal, da bi v avtu razgrajal in da bi bil to razlog, da so se tam ustavili. Navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča brez dvoma kaže na to, da sta obdolženca s pretvezo po prevozu zvabila oškodovanca v avtomobil in nato zapeljala v gozd in ga tam dlje časa pretepala in z njim grdo ravnala do te mere, da sta ga tudi telesno poškodovala, kot to zaključuje sodišče prve stopnje, zaradi česar pritožnik z navedbami, da je to pot skozi gozd izbral zato, da bi se izgonil prometni kontroli, ne more uspeti.

12Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja obdolženega Z. B. ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato njegova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

13Pritožnik se je zoper odločbo o kazenski sankciji pritožil zgolj na načelni ravni, saj je ni obrazložil, pritožbenemu sodišču pa tudi ni oblikoval končnega predloga. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v njegovo korist. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, in sicer je kot olajševalne okoliščine upoštevalo njegove premoženjske razmere, na strani obteževalnih okoliščin pa je upoštevalo težo kaznivega kaznivega dejanja, stopnjo njegove krivde, okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno, osebnost obdolženca in njegovo prejšnje življenje. Obdolženec je bil doslej že velikokrat kaznovan pred sodiščem, tudi za kazniva dejanja z elementi nasilja, očitano kaznivo dejanje je celo storil v času teka preizkusne dobe po pogojni obsodbi, pri čemer se prvostopno sodišče ni odločilo za njen preklic. Pravilno je upoštevalo sam način storitve kaznivega dejanja in družbeno nevarnost storjenega dejanja. Tudi pritožbeno sodišče je zato prepričano, da je edina pravična in primerna kazenska sankcija, kazenska sankcija prostostne narave in je sodišče prve stopnje obdolžencu zato tudi po višini izreklo povsem primerno zaporno kazen.

14Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženega Z. B. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 392. člena in 391. člena ZKP).

15Tudi pritožbeno sodišče je obdolženca na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj obdolženec nima sredstev, s katerimi bi jih plačal, moral pa bo tudi na prestajanje zaporne kazni.