VSM Sodba II Kp 21535/2015

I. Pritožba obdolženega D.A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo IV K 21535/2015 z dne 29. 5. 2018 obdolženega D.A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 je še odločilo, da bo določena kazen obdolžencu izrečena tudi, če v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi S. d.o.o. ne bo plačal 37.697,97 EUR. Sodišče je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa odločilo, da je dolžan plačati stroške pooblaščenca oškodovane družbe in po prvem odstavku 94. člena ZKP še stroške, nastale zaradi njegove privedbe. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je bila oškodovana družba S. d.o.o. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom (glede katerega ima pravnomočni izvršilni naslov) napotena na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženi iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe.

3V predmetni zadevi je pritožbeno sodišče na predlog obdolženega opravilo javno sejo v prisotnosti višje državne tožilke in obdolženega.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne konkretizira, tako ne pove, katero procesno kršitev (iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP) bi naj sodišče prve stopnje zagrešilo. Pritožbena navedba, da sodba nima razlogov razlogov, razlogi pa so v določeni meri nejasni, podano pa je tudi nasprotje med tem, kar dokazujejo listine in kaj je iz njihove vsebine zaključilo sodišče prve stopnje, predstavlja delni prepis zakonskega besedila iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar iz pritožbene obrazložitve, da bi bil izrek obsodilne sodbe utemeljen le v primeru, v kolikor bi obdolženi prejel plačilo od svojega naročnika oziroma končnega kupca, in ne bi poravnal svojih obveznosti do oškodovane družbe, izhaja, da pritožba ob uveljavljanju tega pritožbenega razloga v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je obdolženega spoznalo za krivega, čeprav mu krivda ni bila dokazana. Pritožbeno sodišče pa ob preizkusu kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo kršitev, zlasti ne takšnih, ki bi imele za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe.

6Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obdolženemu očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije pravilno in popolno ugotovilo, saj je izvedlo vse potrebne dokaze, le te ustrezno kritično ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke, v izpodbijani sodbi pa vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo. Ugotovljena dejstva in okoliščine privedejo do zanesljivega zaključka, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje in da je zanj tudi odgovoren. Pritožbeno sodišče zato sprejema in povzema odločilne dejanske in pravne zaključke prvostopenjske sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pritožnika pa še dodaja:

7Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da se je obdolženi kot večinski družbenik in edini zakoniti zastopnik družbe D. P. d.o.o. v času od začetka septembra 2012 do konca marca 2013 s predstavnikom družbe S. d.o.o. V.Š. ustno dogovoril za poslovne sodelovanje, v okviru katerega je pri oškodovani družbi zaporedoma podal osem naročil za dobavo materiala, polizdelkov in izdelkov. V celotnem obdobju izvajanja posla so se kazale finančne težave družbe D. P. d.o.o, povezane z neplačilom davčnih obveznosti, zaradi katerih je 4. 1. 2013 prišlo do blokade njenih dveh bančnih računov. Kljub takemu slabemu premoženjskemu stanju družbe pa je obdolženi na podlagi istega dogovora in po prej neplačanih računov podajal naročila oškodovani družbi in prevzemal dobavljeno blago še v obdobju do konca marca 2013. V.Š., zaslišan kot priča je izpovedal, da je obdolženi podajal nova naročila tudi po zapadlosti in neplačilu prej izdanih računov, pri tem pa obljubljal, da bodo računi plačani po posredovanju izdelkov končnemu naročniku iz N., zaradi česar so pri družbi S. d.o.o. sprejemali naročila in dobavljali izdelke tudi po zapadlosti prvih računov, ki so ostali neplačani.

8Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da družba obdolženega v obravnavanem času ni bila sposobna izpolnjevati svojih obveznosti niti do oškodovane družbe niti do družbe O.P. d.o.o., ki je poslovala z obdolženčevo družbo in predelovala posamezne polizdelke. Priča B.P. je povedal, da so po podanih naročilih s strani obdolženega ugotovili, da ima njegova družba blokiran poslovni račun, zaradi česar so prenehali z dobavo izdelkov, obdolženi pa je ob tem predlagal, da naj se račun izstavi družbi H. s. d.o.o., ki je račun v višini 18.000,00 EUR delno plačala, razliko pa je bilo treba izterjati, in še, da obdolženi njegovih izdelkov nikoli ni reklamiral. Obdolženi je potrdil, da je obveznost do družbe O.P. d.o.o. preko družbe H. s. d.o.o, katere direktor je bil, prednostno poplačal zato, da je od njih pridobil izdelke, ki mu jih drugače ne bi izročili, zato je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo zagovor obdolženega v delu, da je težava s plačili računov oškodovane družbe nastala zaradi nepravočasne in nekakovostne izpolnitve dogovora s strani O.P. d.o.o., zaradi česar končni naročnik iz Š., izdelkov ni plačal, čeprav jih je prevzel.

9Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je izkustveno povsem neverjetno, da bi obdolženi z izkušnjami v poslovnem svetu, ki je bil v obravnavanem času poslovodja vsaj dveh družb in je posloval z vsaj desetimi slovenskimi in več tujimi podjetji, naročniku brez nadomestila prepustil izdelke, za katere je pred tem družba obdolženega (H. s. d.o.o. in ne družba D. P. d.o.o, ki je poslovala z oškodovano družbo) družbi O.P. d.o.o. plačala 18.000,00 EUR, oškodovani družbi pa je bila tedaj dolžna še precej več, pa ne bi sprožil nobenega postopka, bodisi za pridobitev plačila naročnika bodisi za vrnitev izdelkov, za prevzem katerih je bil V.Š. zainteresiran. Ni logično in življenjsko sprejemljivo, da obdolženi do družbe O.P. d.o.o. ne bi imel prav nobenega zahtevka, če bi mu le ta povzročila škodo, kot jo zatrjuje obdolženi. Ob tem in ko elektronska korespondenca zagovora obdolženega o navezavi obravnavanega posla s španskim podjetjem, objektivno ne potrjuje, se pokaže izpovedba oškodovanca V.Š. o tem, da mu je obdolženi prikazoval poslovni odnos s tujim partnerjem, ki je zanesljiv plačnik, za verodostojno, in pravzaprav kaže na to, da je obdolženi navajal iste naročnike ravno iz razloga, ker mu je oškodovanec zaupal, da bodo računi (z zamudo) plačani. Ob ugotovljenem navedba v pritožbi, da zagovor obdolženega z zamudami na strani družbe O.P. d.o.o. potrjuje izpovedba priče M.B., po presoji pritožbenega sodišča nima posebne teže.

10V obravnavani zadevi gre za to, da je obdolženi nedvomno prepoznal, da je prišla družba D. P. d.o.o. v finančne težave, ki niso več obvladljive (povezane s predhodnimi dolgovi, zaradi katerih je prišlo do blokade obeh poslovnih računov družbe), pa jih je med izvajanjem posla predstavniku oškodovane družbe zamolčal, hkrati pa mu lažnivo predstavljal, da bo končne izdelke prodal v N. in A. in da bo tedaj poplačal obveznosti svoje družbe tudi za nazaj, s tem pa ga preslepil, da je dobavljal izdelke po vseh naročilih.

11Pritožba ne more prepričati z navedbami, da je kaznivo dejanje mogoče storiti le z direktnim naklepom, ta pa obdolženemu ni dokazan. Vse okoliščine, ki jih pritožnik navaja v pritožbi (da je obdolženčeva družba poslovno sodelovala z oškodovano družbo pri več različnih naročilih za nemško in avstrijsko družbo in sicer C., H. G. ter Z. G. že v letu 2011, da so bili naročniki resni, vsi projekti ter naročila izvedena in plačana, nadalje, da je imela družba v inkriminiranem času blokirane račune, da pa je za poravnavo plačila oškodovani družbi obljubila, da ji bo pripeljala poslovne partnerje iz tujine in s provizijo, ki bi jo pri tem dobila, kompenzirala dolg, ter obljubila obročno plačilo dolga v treh letih) potrjujejo prav to, kar ugotavlja sodišče prve stopnje glede naklepa, da se je obdolženi zavedal, da je družba D. P. d.o.o. neplačevita in da lahko pride do neplačila obveznosti, pa je v to vseeno privolil, da bi na tak način zagotovil nadaljnje poslovanje svoje družbe. Zagovor obdolženega, pa tudi v pritožbi ponovljene navedbe o španskem naročniku, ki je zavrnil preostali del plačila (avans bi naj porabil za plačilo izdelka O.P. d.o.o, preostalo plačilo pa zagotovil preko svoje druge družbe), po presoji pritožbenega sodišča pomenijo le to, da je obdolženi poznal dejavnost družbe in likvidnostne težave zaradi neizpolnjevanja davčnih obveznosti, ki niso mogle nastati čez noč, ter zato znal prepoznati, kdaj je družba prišla v finančne težave, ki niso več obvladljive. Zato so s prikrivanjem takšne situacije oškodovani družbi, kateri je nastala škoda v višini 37.697,97 EUR, izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Pri nastali škodi ne gre za prepovedano posledico v ožjem pomenu besede, temveč za tako imenovani pravi objektivni pogoj kaznivosti, ki pa ni zajet s storilčevo krivdo. To pomeni, da so ugotovitve sodišča prve stopnje glede krivde obdolženega v razmerju do nastale škode odveč, pritožbena prizadevanja po ugotovljenem direktnem naklepu pa zato neutemeljena.

12Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse posebne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, tako da se je utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe, v kateri je v primernem trajanju določena kazen zapora (deset mesecev), prav tako v primernem trajanju treh let določena preizkusna doba in glede na obdolženčeve zmožnosti in naravo obveznosti posebni pogoj glede plačila zneska oškodovani družbi, ki ga je dolžan plačati v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe. Zato ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženega in poseg v izpodbijano sodbo.

13Glede na vse navedeno in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v smislu določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženega na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila stroška pritožbenega postopka, to je sodne takse (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).