VSC Sodba Cp 417/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I in III izreka, spremeni tako, da v teh delih poslej glasi:

″I. 1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 12.240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2016 dalje do plačila.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek v delu za še nadaljnjih 1.110,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2016 do plačila.

III. Tožena stranka in stranski intervenient sta nerazdelno dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.891,83 EUR, stranski intervenient sam pa je tožeči stranki dolžan povrniti tudi v roku 15 dni pravdne stroške 195,86 EUR, v primeru zamude sta tožena stranka in stranski intervenient dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku določenega roka do plačila.″

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka 126,00 EUR.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

- da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku 13.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2016 do plačila (točka I izreka),

- da se v presežku za nadaljnji zahtevani znesek 5.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2016 do plačila tožbeni zahtevek zavrne (točka II izreka),

- da sta toženka in stranski intervenient nerazdelno dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.087,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila (točka III izreka),

- da je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti toženki pravdne stroške 14,10 EUR in stranskemu intervenietu 545,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila (točka IV izreka).

2Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, in sicer v delu za prisojeni znesek odškodnine 1.110,00 EUR s pripadki (točka I izreka) in stroškovno odločitev v točki III izreka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala ugoditev pritožbi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper toženo zavrne še za 1.110,00 EUR in v skladu s tem odločitev o pripadajočih stroških glede na pravdni uspeh. Podredno pa je predlagala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da je sodišče prve stopnje napačno in neupravičeno spregledalo, da bi moralo pri izračunu višine odškodnine in odvetniških stroškov, ki jih je prisodilo tožniku, odšteti še znesek odbitne franšize, ki jo je po zavarovalni pogodbi dolžan poravnati toženkin zavarovanec. Že v odgovoru na tožbo je toženka podala ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije za znesek odbitne franšize, kot je bila dogovorjena z zavarovalno pogodbo, v tem delu in za ta obseg škode je ugovarjala obstoj pasivne legitimacije in hkrati ugovarjala nerazdelni zavezi plačila odškodnine tožniku z zavarovancem, saj za ta del tožbenega zahtevka ni bilo utemeljene pravne podlage. Sodišče je to spregledalo in tega preprosto ni upoštevalo, oziroma je upoštevalo minimalni znesek odbitne franšize v višini 250,00 EUR, čeprav bi moralo upoštevati 10 % od dosojenega zneska, torej 1.360,00 EUR. Tožniku je priznalo odškodnino za nematerialno škodo v višini 13.600,00 EUR, glede na določila Splošnih pogojev znaša odbitna franšiza 10 % (najmanj 250,00 EUR, oziroma največ 2.000,00 EUR). Tako je potrebno od zneska 13.600,00 EUR odšteti znesek odbitne franšize v znesku 1.360,00 EUR, ugotoviti bi moralo, da je skupni znesek, ki ga je dolžna plačati toženka tožniku v višini 12.240,00 EUR. V skladu z zavarovalno polico in splošnimi pogoji, ki so njen sestavni del, pa predstavljajo dajatve zavarovalnice vse dajatve, ki jih mora na račun škodnega dogodka plačati, torej ne le odškodnine za nematerialno škodo, temveč tudi odvetniški stroški, pravdni stroški, itd. Toženka meni, da je tudi pri tem sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko pri izračunu odbitne franšize ni najprej seštelo zneska prisojene odškodnine in priznanih pravdnih stroškov, nato pa od skupnega zneska izračunalo 10 %, kar bi predstavljalo znesek odbitne franšize, ki jo je dolžan poravnati zavarovanec. Torej od seštevka 15.687,69 EUR je potrebno odšteti 1.568,76 EUR. Sodišče prve stopnje pa tudi sicer napačno odmerilo pravdne stroške tožnika. Ob upoštevanju primarno postavljenega zahtevka 19.200,00 EUR in ob prisojenem znesku ni mogoče govoriti o 30 % neuspehu tožnika v pravdi. Pravdni uspeh se meri glede na višino odškodnine, ki se tožniku prizna glede na postavljeni zahtevek in glede na temelj odškodninske odgovornosti ob ustreznem zmanjšanju priznanega zahtevka za višino odbitne franšize. Ob upoštevanju še zneska odbitne franšize in glede na postavljen zahtevek je tožnikov pravdni uspeh zgolj 63,7 %, na podlagi tako izračunanega odstotka bi moralo sodišče tožniku prisoditi pravdne stroške. Glede na navedeno pa je potrebno upoštevati tudi glede pravdnih stroškov odbitno franšizo v višini 10 % in je tudi za ta znesek stroške potrebno ustrezno zmanjšati.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožba ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo tistih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

6V točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo kot nesporno dejstvo med pravdnima strankama, da splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti Pg-odg./12-1, ki so sestavni del zavarovalne police, s katero je imel stranski intervenient zavarovano civilno odgovornost pri toženki, določajo odbitno franšizo, to je udeležbo zavarovanca pri vsaki škodi z 10 %, vendar ne manj kot 250,00 EUR in ne več kot 2.000,00 EUR. V točki 25 obrazložitve pa je zapisalo ugotovitev, da je tožniku za vso utrpelo nepremoženjsko škodo odmerilo 13.600,00 EUR odškodnine. V točki 26 obrazložitve pa je od odmerjenega zneska odškodnine odštelo le 250,00 EUR kot znesek nesporne odbitne franšize.

Znesek 250,00 EUR predstavlja najmanjši znesek odbitne franšize, ki je sicer določena v višini 10 % od škode, ta odstotek pa ne sme presegati 2.000,00 EUR. Od odmerjene odškodnine 13.600,00 EUR znaša 10 % 1.360,00 EUR, zato bi sodišče prve stopnje ob pravilnem izračunu višine zneska odbitne franšize moralo upoštevati ta znesek in prisoditi tožniku 12.240,00 EUR odškodnine.

Sodišče prve stopnje je z napačnim izračunom zneska odbitne franšize zmotno uporabilo materialno pravo in je pritožba v tem delu utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka je spremenilo tako, da je prisojeni znesek znižalo na 12.240,00 EUR (pri tem ni posegalo v odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, ker ni bila izpodbijana) ter zavrnilo tožbeni zahtevek za še nadaljnjih 1.110,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. alineja 358. člena ZPP).

7Zmotno pa je pritožbeno stališče, da sodijo v režim dogovorjene odbitne franšize tudi stroški pravdnega postopka.

V svoji trditveni podlagi (točka 2 odgovora na tožbo) je toženka navedla, da zavarovanec sam nosi del škode, da je zavarovanec pri vsaki škodi udeležen v višini odbitne franšize (ki jo je opredelila, kot je povzeto že zgoraj) od vseh navedenih sestavin dajatve.

Pri tem pa toženka ni določno opredelila, kaj so ″vse sestavine dajatve″, določno je (smiselno) opredelila le, da se odbitna franšiza nanaša na škodo (torej na odškodnino). Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

8Pritožba pa utemeljeno predlaga spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka v posledici delne ugoditve pritožbi in zmanjšanemu tožnikovemu pravdnemu uspehu.

Tožnikov pravdni uspeh ob delni ugoditvi toženkini pritožbi je pritožbeno sodišče ocenilo na 64 %, ker je uspel z delom zahtevka v višini 12.240,00 EUR glede na zahtevan znesek 19.200,00 EUR. Glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da so znašali tožnikovi potrebni pravdni stroški skupaj 2.982,42 EUR in toženkini 47,00 EUR, znaša tožnikovemu uspehu ustrezen del 1.908,75 EUR, toženkinemu uspehu (36 %) ustrezen del pa 16,92 EUR. Tako mora toženka po pobotanju stroškov do zneska 16,92 EUR povrniti tožniku 1.891,83 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

9Sodišče prve stopnje je v točki III izreka odločilo o stroških tako, da sta toženka in stranski intervenient dolžna nerazdelno povrniti tožniku pravdne stroške. Ker se stranski intervenient ni pritožil, toženkina pritožba pa nima učinka tudi v korist stranskega intervenienta, je pritožbeno sodišče odločitev v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da sta toženka in stranski intervenient nerazdelno dolžna povrniti tožniku stroške pravdnega postopka v znesku 1.891,83 EUR, stranski intervenient sam pa je dolžan tožnici povrniti 195,86 EUR stroškov pravdnega postopka. V odločitev o prisojenih zakonskih zamudnih obresti od stroškov pravdnega postopka pritožbeno sodišče ni poseglo, ker ni bila izpodbijana.

V določbah ZPP namreč ni podlage za naložitev plačila strankinih stroškov pravdnega postopka tistemu, ki priglasi intervencijo. Sodišče lahko naloži v plačilo stroške postopka le pravdni stranki, stranski intervenient ni zavezanec za plačilo stroškov pravdnega postopka, je le upravičenec do povrnitve teh stroškov (tako VSL I Cpg 1848/2014, VSM I Cp 1525/2011). Ker pa se stranski intervenient ni pritožil, pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o obveznosti stranskega intervenienta povrniti tožniku pravdne stroške.

10Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je toženka s pritožbo pretežno uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti nastale potrebne stroške pritožbenega postopka. Toženka je zahtevala povrnitev stroškov v obsegu plačane sodne takse za pritožbo 126,00 EUR in materialnih stroškov 30,00 EUR. Slednjih pa ni obrazložila. Iz dohodnega žiga sodišča prve stopnje na pritožbi sicer izhaja, da je bila ta poslana priporočeno po pošti, vendar iz priložene kuverte (k list. št. 122 spisa) ni razvidno, kolikšni so poštni stroški. Zato je pritožbeno sodišče toženki priznalo kot potrebne stroške pritožbenega postopka 126,00 EUR, kolikor je znašala sodna taksa za pritožbo, ki je bila plačana (potrdilo o plačani sodni taksi na list. št. 126 spisa).

O vseh stroških pravdnega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb drugega odstavka 165. člena in v zvezi z drugim ter tretjim odstavkom 154. člena ter prvim odstavkom 155. člena ZPP.