VSM Sodba IV Kp 39529/2014

I. Pritožba zagovornika obsojenega R.G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenemu R.G. pogojno obsodbo izrečeno po sodbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 39529/2014 z dne 20. 4. 2016, ki je postala pravnomočna dne 20. 4. 2016 in sicer, da v roku treh let od pravnomočnosti sodbe povrne oškodovancem škodo in sicer B.T., V.D.T., S.Š., E.J., Z.J.B., L.H. in N.H. neplačane obveznosti iz naslova plač in prispevkov za socialno varnost, iz naslova regresa za letni dopust pri družbah I. G. d.o.o. in B.N. d.o.o. za časovno obdobje in v zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi navedenih v sodbi I K 39529/2014 z dne 20. 4. 2016 ter E.J. znesek 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje, preklicalo in obsojenemu R.G. izreklo enotno kazen eno leto zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obsojenega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, razen stroškov pooblaščenca oškodovancev odvetnika mag. I.W., o katerih bo odločilo s posebnim sklepom.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obsojenega smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da se preklic pogojne obsodbe zavrne oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, ki pravilno ugotavlja, da obsojenec v obdobju roka za izpolnitev obveznosti iz posebnega pogoja, oškodovancem ni plačal ničesar. Iz podatkov kazenskega spisa in sicer FURS-a in CSD-ja izhaja, da je obsojeni v navedenem obdobju prejemal minimalni dohodek, ni pa bil prejemnik socialnih transferjev, večina nepremičnin pa je last njegovega mladoletnega sina, v Republiki Sloveniji pa nima odprtega bančnega računa. Obsojenemu je sodišče prve stopnje enkrat podaljšalo rok za preklic pogojne obsodbe, saj je na naroku prepričljivo zagotavljal, da bo obveznost izpolnil, pa tega ni storil. Prav tako se je obsojeni kar dvakrat s pooblaščencem oškodovancev dogovoril, da bo oškodovancem plačal znesek v višini 26.000,00 EUR in poravnal stroške njihovega pooblaščenca, vendar se obsojeni tega ni držal, do podpisa dogovora ni prišlo, ker obsojenec ni prinesel denarja. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa se je obsojeni na naroku zavezal, da bo priskrbel denar za plačilo obveznosti oškodovancem, ker bo njegov brat najel posojilo, takšnim navedbam pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj obsojeni takšnih svojih navedb z ničemer ni izkazal, zato je pravilno zaključilo, da obstaja majhna verjetnost, da bo na ta način poplačal svoj dolg. Razen navedenega pa obsojeni tudi ni izkazal nobene realne pripravljenosti za izpolnitev obveznosti, saj oškodovancem ni plačal niti eura, z oškodovanci pa tudi ni stopil v kontakt, prav tako pa ne z njihovim pooblaščencem, ampak je bil po danih zagotovilih, da bo plačal, povsem pasiven.

5Res je, da je bil obsojeni večkrat v bolnišnici in bolniškem staležu zaradi akutnega pankreatitisa, vendar iz podatkov gastroentrološke ambulantne z dne 26. 7. 2017 izhaja, da je ob pregledu bilo ugotovljeno njegovo stabilno stanje in po tem datumu več ni bil obravnavan v bolnišnici, kot to navaja tudi sodišče prve stopnje v napadeni sodbi. Vendar pa je ob upoštevanju dejstva, da se obsojeni več ne nahaja od lanskega julija v bolniškem staležu in da je na prejšnjem naroku povedal, da že dela in da bo delal še več, ker ima naročila, ter zagotavljal, da bo oškodovancem povrnil dolgovano, je zaključek sodišča prve stopnje, da je imel obsojeni dovolj časa, da bi obveznost iz posebnega pogoja izpolnil, ali jo vsaj začel izpolnjevati, vendar tega ni storil, pravilen. Zato zagovornik, ki skuša prepričati, da obsojeni objektivno ni bil zmožen zaradi bolezni pridobivati sredstva, ne more biti uspešen, saj so te navedbe v nasprotju z zgoraj navedenim zagovorom obsojenega. Očitno se vse obsojenčeve obljube in zatrjevanja, da bo dolg poplačal pokažejo kot pridobivanje časa in dejansko izmikanje obveznostim in preklicu pogojne obsodbe. Zato zagovornik, ki v pritožbi ponovno zagotavlja, da bo obsojeni poravnal obveznosti, vendar je rok, ki mu je naložen s posebnim pogojem prekratek, ne more biti uspešen, saj mu je ta rok sodišče že enkrat podaljšalo, vendar svoje obveznosti iz posebnega pogoja obsojeni kljub obljubam ni izpolnil. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje obsojenemu utemeljeno preklicalo pogojno obsodbo in mu izreklo z njo določeno enotno zaporno kazen, saj tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da bo edino izrečena zaporna kazen tako vplivala na obsojenca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

6Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je obsojenec do svoje obveznosti brezbrižen in pasiven in da vzrok za neplačilo ni pogojen z objektivnimi ovirami, pač pa z obsojenčevim nekritičnim odnosom do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, pravilen.

7Iz navedenih razlogov, in ker zagovornik niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni zasledilo kršitev na katere je dolžno paziti (člen 383/I ZKP), je o pritožbi zagovornika obsojenega odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

8Iz enakih razlogov, kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obsojenega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).