VSL Sklep I Ip 2874/2018

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 11. 3. 2014 zoper sklep z dne 16. 10. 2013 štelo za umaknjenega, ker je ugotovilo, da je dolžnik sodno takso v znesku 55,00 EUR plačal prepozno, in sicer dne 14. 4. 2014, rok pa se je iztekel dne 27. 3. 2014. Svojo odločitev je oprlo na peti odstavek 29.b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

2Zoper sklep vlaga pritožbo prvi dolžnik in navaja, da je bila sodna taksa plačana pravočasno dne 14. 4. 2014. Taksa je bila plačana celo dvakrat, in sicer enkrat z njegove strani ter enkrat s strani njegove takratne odvetnice. Njegova odvetnica je dne 7. 5. 2014 predlagala vrnitev takse. Sklep kot ga je sprejelo sodišče pa predstavlja nesorazmeren ukrep v tem postopku in sodišče ne more ugovora zavrniti zato, ker sodna taksa ni bila plačana, saj je bila plačana. Pritožuje pa se tudi na znesek, ki je naveden v uvodu sklepa, ker je bilo 80.000,00 EUR že plačano in tako dolg do upnika znaša le še tretjino.

3Upnik ni podal odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

6Neutemeljene so pritožbene navedbe dolžnika, da mu je zaradi nepravočasnega plačila sodne takse kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva. Temeljne človekove pravice iz 23. člena Ustave RS glede na njeno naravo ni mogoče uresničevati neposredno, ne da bi bil način njenega uresničevanja predpisan z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave RS). To zahteva ne le narava te pravice, temveč tudi pravice drugih in javni interes, kar lahko predstavlja podlago za zakonsko omejitev te pravice (tretji odstavek 15. člena Ustave RS). Zakonska določitev plačila sodne takse kot procesne predpostavke za obravnavo vloženega pravnega sredstva sicer res utesnjujoče vpliva na položaj stranke, vendar pa gre pri tej določbi le za podrobnejšo ureditev načina izvrševanja te pravice in ne za njeno omejitev. Namen sodnih taks kot ene izmed obveznih dajatev, s katerimi država pridobiva sredstva za uresničevanje svojih funkcij je v tem, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča, kar z drugimi besedami pomeni, da so sodne takse predpisane predvsem zaradi fiskalnih razlogov in za zagotavljanje ekonomičnosti postopka ter procesne discipline. Določbe služijo zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih in so v interesu strank ter v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti.¹ Določitev plačila sodne takse kot procesne predpostavke za obravnavo pravnega sredstva dostopa stranke do sodišča ne otežuje nesorazmerno², saj je ustavna pravica stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, kljub obveznosti plačila sodne takse kot procesni predpostavki ustrezno zagotovljena preko določb ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu sodnih taks.

7V plačilnem nalogu z dne 18. 3. 2014, kateri je bil vložen takratni pooblaščenki dolžnika dne 19. 3. 2014 je bilo jasno navedeno, da mora biti sodna taksa v znesku 55,00 EUR po tarifni številki 4021 ZST-1 plačana v roku osmih dni od vročitve plačilnega naloga, torej do 27. 3. 2014. V plačilnem nalogu pa je bil dolžnik tudi opozorjen, da če v danem roku sodne takse ne bo plačal (velja tudi za primer, ko je taksa sicer plačana, vendar je plačana prepozno), se bo štelo, da je ugovor umaknjen po petem odstavku 29.b člena ZIZ. Pritožnik v pritožbi sam priznava, da je bila sodna taksa plačana s strani takratne njegove pooblaščenke in njega osebno šele dne 14. 4. 2014, kar je prepozno.

8Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita, dolžnikova pritožba pa neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9V zvezi s pritožbeno trditvijo, da dolg do upnika znaša bistveno manj, kot je navedeno v uvodu izpodbijanega sklepa, pa pritožbeno sodišče dolžniku odgovarja, da je bila s sklepom z dne 15. 5. 2015 izvršba že delno ustavljena za več dolžnikovih plačil, ki jih je opravil v letu 2014 in je to v postopku tudi upoštevano.

¹ Odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-276/2009 in Up 1332/2009.
² Sklep Vrhovnega sodišča RS III Ip 97/2010.