VSL Sodba II Cp 2062/2018

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo tožencu plačilo 2.740,00 EUR s pripadki. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od te glavnice za čas od 21. 8. 2012 do 9. 8. 2013. Toženec mora plačati tožnici njene pravdne stroške.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da tožnica do roka ni imela položenega parketa v kuhinji in zato dela ni mogel opraviti. Zato sta se stranki dogovorili, da se uredi pralnica – "utiliy". Aprila 2013 je bil položen parket, toženec je poskrbel za montažo vrat. Ko so bila vrata montirana, je tožnica zahtevala izdelavo kuhinje do 1. 5. 2013. Ker toženec v tako kratkem času tega ni mogel opraviti, sta se dogovorila, da bo za kuhinjo poiskala drugega izvajalca, toženec pa bo za razliko do avansa izdelal pohištvo za kakšen drug prostor, saj je povedal, da denarja ne more vrniti. Zamudo tožnice je potrdila priča A. A. Tako pogodba nikoli ni bila prekinjena. Toženec je za denar nabavil material za izdelavo mizarskih del in tožnica je bila v zamudi s pripravo prostora. Bila je nezadovoljna z izdelavo "utilytija", toženec je to želel popraviti in je preko A. A. prevzel vratca in ko je hotel toženec to napako odpraviti, tožnica tega ni sprejela in je vratca odnesel toženec in jih je nekdo drug montiral nazaj. Zato ne more zahtevati vračila avansa. Res je nekaj materiala porabil, vendar ta poraba ni bila ekonomsko upravičena in je šlo za to, da se material ne uniči in od tega ni imel kakšne posebne koristi. Elektronsko sporočilo toženca ni zadosten dokaz, da je bila pogodba razvezana, saj si je toženec premislil in ni nikoli prišlo do razdrtja pogodbe.

3Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba vztraja, da pogodba med strankama ni bila prekinjena in da zato ni treba vrniti avansa, ki ni bil porabljen. Za pritožbo je dokaz o tem dejstvo, da je tožnica dala tožencu rok za izdelavo kuhinje 1. 5. 2013, pred tem pa ni omogočila izdelave, ker ni položila parketa v kuhinji. Utility pa je želel popraviti in zato ni pomembno dejstvo, da tožnica ni bila zadovoljna z izdelavo utilytija. Sicer pa toženec navaja v pritožbi, da denarja nima več, ker ga je porabil za nakup materiala.

6Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bila pogodba sporazumno razvezana. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo za izdelavo mizarsko servisnih storitev po predračunu 15. 9. 2012 in zato je tožnica tožencu plača avans 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da pogodba ni bila dogovorjena s fiksnim rokom, ampak naj bi se stranki sproti dogovarjali. Toženec je najprej začel z izdelavo utilytija, ker to ni bilo odvisno od položitve parketa, vendar tožnica ni bila zadovoljna z izdelavo utilyitija. Tudi toženec je potrdil izpovedbo tožnice, da je srž spora med njima bila izdelava utilytija in tožničino nezadovoljstvo z narejenim. Povedala je, da se vratca niso mogla odpirati, da jih je snel, da so panti poškodovali peč. Priča A. A. je izpovedal, da je vratca nesel k tožencu domov, ki pa po izpovedbi tožnice vrat ni nikoli popravil. Zato ni bilo več zaupanja pri tožnici, da bi ji toženec izdelal kuhinjo. Zahtevala je tudi vračilo avansa. Zato je toženec naredil obračun in ji sporočil, da bo avans vrnil, ko bo imel plačana vrata od montaže B. To izhaja tudi iz elektronskega poročila (A5). Tako se izkaže, da po toženčevem obračunu dolguje še 2.740,00 EUR, saj piše, da bo razliko vrnil, ko bo nakazilo B. na račun toženca. Tudi toženec je izpovedal, da je obračun naredil zato, da zadevo zaključijo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je prišlo do sporazumnega prenehanja obveznosti in da po določbi 111. člen OZ tožnica zahteva vrnjeni in neporabljeni del predplačila (četrti odstavek 111. člena OZ).

7Tako se izkaže, da je neutemeljeno tožnikovo vztrajanje, da pogodba še traja in da je za dogajanje kriva tožnica, ker je prepozno položila parket in mu dala rok do 1. 5. 2013, ko kuhinje ni mogel izdelati. Vse te navedbe so ostale nedokazane in dokazna ocena sodišča prve stopnje glede zaslišanja strank, priče in prebranih listinskih dokazov, je pravilna. Nenazadnje iz predračuna ne izhaja, da bi se dogovorila za izdelavo kuhinje.

8Pritožba še trdi, da avana ne more vrniti, ker denarja nima, ker je kupil material. Iz predračuna, katerega sta pravdni stranki dogovorili 17. 8. 2012 (priloga A3) in priloge A4 in tudi ne iz opravljenih zaslišanj ne izhaja, da bi bil dogovor, da tožnik kupi iz predračuna material in da mu po razdrtju pogodbe tega ni treba vrniti (denarja ali materiala). Zato ni pomembno, kako je toženec prejeti denar iz predplačila porabil in ali je imel iz tega korist. Ko je pogodba razvezana, vrne vsak kar je prejel. Tožnica je plačala tisto, kar je prejela, toženec mora pa preostali del predplačila vrniti.

9Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožba pa ne konkretizira tega uveljavljanega pritožbenega razloga, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem, obsodilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje 353. člen ZPP).