VSL Sodba I Cpg 662/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v roku petnajst dni od prejema odpravka te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 419,96 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh izprazniti stanovanje št. 51 v izmeri 73,22 m2 v stanovanjski stavbi v L., ID znak ... Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.628,97 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila tožena stranka pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke s pritožbo.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kot izhaja iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje je tožeča stranka zemljiškoknjižna lastnica stanovanja št. 51 na naslovu L., B. Pravdni stranki sta dne 20. 2. 2008 sklenili pogodbo o finančnem lizingu nepremičnine številka 2113137778, po kateri je bilo predmet lizinga navedeno stanovanje. Tožena stranka je zadnji obrok lizinga plačala 11. 6. 2015, potem pa nobenega obroka več. Ker tožena stranka ni plačala več kot petnajst zapadlih obrokov lizinga, ji je tožeča stranka skupaj s tretjim opominom za plačilo zapadlih obrokov poslala odstop od pogodbe.

6Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi po pogodbi tožeča stranka res morala toženi stranki ponuditi še osemdnevni rok za plačilo po tretjem opominu, vendar pa je menilo, da to na veljavnost odstopa od pogodbe ne vpliva. Tožena stranka namreč tudi potem ni poravnala zapadlih obrokov. Ugotovilo je še, da tožena stranka ne posluje več, kar je po določilih pogodbe prav tako razlog za odstop od pogodbe. Zavzelo je tudi stališče, da je tožeča stranka najkasneje z vložitvijo predmetne tožbe odstopila od pogodbe, saj je treba šteti, da vsebuje zahtevek za vrnitev stvari hkrati tudi odpoved lizinga. Uporaba stanovanja brez sklenjene najemne pogodbe ni zakonita (prvi odstavek 111. člena SZ-1), zaradi česar je toženi stranki naložilo, da stanovanje izprazni.

7Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožeča stranka, kljub sporni odpovedi, z dne 19. 8. 2016 z vloženim predlogom za izvršbo od tožene stranke terjala plačilo celotnega zneska po pogodbi, čeprav je bil za primer razveze pogodbe predviden končen obračun po pogodbi na način, ki je bil predviden v 27. členu pogodbe. Zatrjuje, da je torej tožeča stranka kasneje ravnala tako, kot da je pogodba v veljavi. Meni, da bi po plačilu celotnega zneska po pogodbi lastništvo nepremičnine prešlo na toženo stranko.

8Odstop od pogodbe se izvrši z enostransko izjavo volje, iz katere izhaja, da pogodbi zvesta stranka odstopa od pogodbe. Ta izjava ima pravno naravo oblikovalnega upravičenja, saj lahko pogodbi zvesta stranka z njo enostransko doseže, da obstoječa obveznost med strankama preneha. Dolžnik neizpolnjene obveznosti lahko izjavo samo sprejme, ne more pa preprečiti nastopa pravne posledice prenehanja pogodbe, če so izpolnjeni pogoji za odstop. V zvezi z odstopno pravico pa se lahko stranki dogovorita za dodatne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene ali pa se dogovorita o načinu uresničitve te pravice. Take dodatne predpostavke so lahko, na primer število neplačanih zapadlih obrokov, obveznost opominjanja pred odstopom od pogodbe in drugo.

9Po presoji pritožbenega sodišča pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožena stranka tedaj, ko ji je tožeča stranka poslala tretji opomin in odstop od pogodbe, v zamudi s plačilom petnajstih zapadlih obrokov po pogodbi. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodbe sodišča prva stopnje nadalje izhaja, bi bila tožeča stranka dolžna toženi stranki po tretjem opominu pustiti še osem dnevni rok za plačilo in bi šele po poteku tega roka lahko odstopila od pogodbe. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo še, da tožena stranka svojih zapadlih obveznosti tudi v osmih dneh po prejemu opomina ni plačala. Izjava o uresničitvi odstopne pravice praviloma začne učinkovati, ko jo prejme odstopni upravičenec. Če pa so bile za odstop od pogodbe dogovorjene te dodatne predpostavke, bi bilo treba šteti, da je izjava o odstopu začela učinkovati po poteku osemdnevnega roka od prejema tretjega opomina in odstopne izjave.

10Glede na to, da je tožeča stranka toženi stranki poslala pisno izjavo o odstopu od pogodbe, nato dopis, da naj stanovanje izprazni ter nato v tem sporu od tožene stranke zahtevala izpraznitev stanovanja in njegovo izročitev tožeči stranki, je tožeča stranka jasno izrazila svojo voljo, da odpoveduje pogodbo. Ni torej mogoče slediti navedbam tožene stranke, da je tožeča stranka pogodbo še vedno štela za veljavno sklenjeno.

11Do prenosa lastništva stanovanja na toženo stranko pa bi prišlo le v primeru, če bi bili lizing obroki redno plačani, lizingojemalec pa bi se odločil za opcijo odkupa in zahteval, da se nanj prenese lastninska pravica na predmetu lizinga. V tem primeru tožena stranka lizing obrokov ni redno odplačevala, zato je tožeča stranka odstopila od pogodbe. V takem primeru do prenosa lastninske pravice na predmetu lizinga ne pride, ne glede na vtoževano plačilo. Če torej do dokončnega obračuna po 27. členu pogodbe o finančnem lizingu še ni prišlo, pa je ta ugovor lahko relevanten zgolj v postopku, v katerem tožeča stranka od tožene stranke terja plačilo.

12Sicer pa se je do tega ugovora sodišče prve stopnje tudi opredelilo, saj je pojasnilo, da ima lizingodajalec v primeru odstopa od pogodbe zaradi kršitve lizingojemalca pravico do odškodnine, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu (primerjaj točko 28 izpodbijane sodbe). S tem je sodišče prve stopnje odgovorilo tudi na trditev tožene stranke, da je tožeča stranka, ki je terjala od tožene plačilo celotnega zneska v izvršbi, ravnala tako, kot da je pogodba v veljavi.

13Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (355. člen ZPP).

14V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo 750 točk po tar. št. 19/1 Odvetniške tarife, ter 22% DDV, kar skupaj znaša 419,96 EUR. Ni pa ji priznalo stroškov konference s stranko, saj gre za stroške zajete v že priznanih stroških.