VSRS Sklep III Ips 23/2012

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

A.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče druge stopnje je – v delu, ki je predmet revizijskega postopka – zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje delno razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 2006/01998 in zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 177.752,32 evrov (toženih 235.289,66 minus priznanih 57.537,34 evrov).

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 92/2011 dne 5. 12. 2011 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj:

Ali dejstva in dokazi, ki jih pravdna stranka navede v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki ji ga na prvem naroku za glavno obravnavo določi sodišče za odgovor na pripravljalno vlogo nasprotne stranke, vloženo na tem naroku, štejejo še za pravočasne, ali pa je pravdna stranka v tem roku že omejena v pravici do izjavljanja v smislu 286. in 286.a člena ZPP?

Ali po prvem naroku za glavno obravnavo podane (dodatne) navedbe in dokazi, ki zgolj določneje opredeljujejo oziroma jasneje izkazujejo zatrjevanja, s katerimi je tožeča stranka uveljavljala svoja stališča glede tožbenega zahtevka že pred prvim narokom, predstavljajo nove navedbe in nove dokaze, za katere veljajo pravila o prekluziji po 286. in 286.a členu ZPP?

3Tožeča stranka je nato vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

4Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki. Ta je na revizijo odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5Sodišči sta odločili na naslednji dejanski podlagi:

- tožeča stranka kot izvajalec in tožena stranka kot naročnik sta dne 22. 4. 2004 sklenili delovršno pogodbo za stavbna dela za projekt C., razširitvena faza III (pogodba C. III);

- tožena stranka je za dela, opravljena na podlagi pogodbe C. III, izstavila med drugim račune št. 79 z dne 1. 7. 2004, št. 94 z dne 4. 8. 2004, št. 103 z dne 3. 9. 2004 in št. 116 z dne 4. 10. 2004 (sporni računi), ki jim tožena stranka ni ugovarjala in jih je delno plačala;

- tožena stranka je med drugim dne 10. 2. 2005 plačala tožeči stranki znesek 149,749.814,00 SIT, s katerim je poravnala račun št. 144, ki se je glasil na znesek 91,153.223,16 SIT, ne da bi bila ob plačilu navedla, kaj plačuje s presežkom;

- pred sklenitvijo pogodbe C. III sta stranki sklenili tudi pogodbi za gradbeni fazi I in II (pogodbi C. I in II).

B.

Revizijske navedbe tožeče stranke

6Tožeči stranki naj bi bila kršena pravica do izjavljanja, kršeno naj bi bilo tudi načelo kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb in dokazov, ki jih je v roku, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, podala v pripravljalni vlogi z dne 17. 3. 2008 in so predstavljali odgovor na navedbe tožene stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 26. 2. 2008, ki je bila tožeči stranki vročena neposredno na prvem naroku za glavno obravnavo. Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče na prvi obravnavi dne 26. 2. 2008 tožeči stranki določilo rok 20 dni za odgovor na vlogo, ki jo je tedaj predložila tožena stranka, naj bi bila tožeča stranka razumno in utemeljeno pričakovala, da v navajanju dejstev in predlaganju dokazov v odgovoru na pripravljalno vlogo tožene stranke – znotraj roka, ki ga je določilo sodišče – ne bo (časovno) omejena. Navedb, danih v vlogi dne 17. 3. 2008, glede tega, katere obveznosti tožene stranke je revidentka pokrivala s presežkom plačila po računu 114, naj tudi ne bi bilo mogoče šteti za navedbe o novih dejstvih, saj naj bi revidentka v tej vlogi le določneje opredelila oziroma jasneje izkazala zatrjevanja, s katerimi je sicer svoja stališča glede tožbenega zahtevka uveljavljala že pravočasno pred prvim narokom za glavno obravnavo. Revidentka opozarja tudi na okoliščino, da bi ob striktnem upoštevanju določb o prekluziji sodišče ne smelo upoštevati že navedb, ki jih je tožena stranka podala v pripravljalni vlogi, ki jo je prinesla na narok 26. 2. 2008. Sodišče naj bi bilo dokaze izvajalo tudi v smeri preverjanja navedb, ki jih pozneje zaradi prestrogega sledenja določbam o prekluzijah ni upoštevalo. Prekluzijo naj bi torej upoštevalo v nasprotju s ciljem, ki ga določbe o prekluziji zasledujejo, to pa je koncentracija in pospešitev postopka.

Revizijske navedbe tožene stranke

7Tožena stranka soglaša, da sta vprašanji, glede katerih je bila revizija dopuščena, pomembni za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava, vendar pa naj bi ju bila tožeča stranka postavila na podlagi drugače prikazanega poteka postopka in dejanj pravdnih strank od dejanskega. Opozarja na to, da je sodišče prve stopnje v pozivu tožeči stranki določilo dvajsetdnevni rok, v katerem naj odgovori na pripravljalno vlogo tožene stranke „v navedbenem in dokaznem pogledu glede na omenjeno vlogo“. Tožeča stranka naj bi s sporno vlogo presegla okvir, ki je bil določen s pozivom sodišča, in naj bi podala povsem nove tožbene navedbe, in sicer tako, da je (prvič) navedla še domnevni dolg tožene stranke iz starih gradbenih projektov (C. I in II) ter predložila svoj način vračunanja preplačila po računu 144, četudi je to, kako je to preplačilo upoštevala pri sebi, določno navedla in listinsko izkazala tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tožeča stranka je po stališču toženke v času od prejema ugovora do prve glavne obravnave imela možnost, da se izjavi glede vračunavanja presežka plačila po tem računu. (Prepozne) navedbe o tem, kaj je pokrivala s presežkom plačila po računu 144, naj bi tožeča stranka v danem roku tudi ne podprla s predložitvijo ustreznih dokazov, ki bi izkazovali, da so obveznosti tožene stranke, ki jih je na ta način „pokrila“, sploh obstajale. Tožena stranka nadalje navaja, da ji tožeča stranka neutemeljeno očita, da je prepozno vložila pripravljalno vlogo, na katero ni mogla odgovoriti že na naroku; zatrjuje, da je prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke prejela na dan, ko je bila razpisana prva glavna obravnava. Tožeča stranka naj bi bila torej tista, ki je (s pozno predložitvijo svoje pripravljalne vloge) povzročila, da je tožena svojo pripravljalno vlogo podala šele na prvem naroku za glavno obravnavo. Za primer, da bi prišlo do novega sojenja, opozarja tudi na okoliščino, da ji mora biti dana možnost, da se tedaj izjavi o (ne)obstoju obveznosti iz pogodb C. I in II.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

8V tej zadevi je sodišče prve stopnje prvič odločilo s sodbo IX Pg 240/2006 dne 2. 9. 2008, torej preden je dne 1. 10. 2008 začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008 z dne 9. 5. 2008)(1). Po uveljavitvi ZPP-D, dne 31. 3. 2009, je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 1110/2008 navedeno sodbo razveljavilo. Skladno z določbo tretjega odstavka 130. člena ZPP-D se je postopek po razveljavitvi prvostopenjske sodbe nadaljeval po določbah ZPP-D. Vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno presojalo pravočasnost navedb pravdnih strank v prvem sojenju, pa se vendarle presoja glede na procesne predpise, ki so veljali v času prvega sojenja, torej Zakon o pravdnem postopku do vključno ZPP-C (v nadaljevanju ZPP) brez sprememb, ki jih je uveljavil ZPP-D. Določba 286.a člena je bila uveljavljena šele z ZPP-D. Potem, ko je revizijsko sodišče po pridobitvi celotnega pravdnega spisa ugotovilo, da določbe ZPP-D za presojo zakonitosti ravnanja prvostopenjskega sodišča ne morejo veljati, je – drugače, kot to izhaja iz sklepa o dopustitvi revizije (glej tč. 2 te obrazložitve) preizkušalo izpodbijano sodbo samo s stališča pravilne uporabe 286. člena ZPP (brez sprememb po ZPP-D), ne pa tudi 286.a člena.

9Prvi odstavek 286. člena ZPP določa, da mora stranka najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Skladno z drugim odstavkom 286. člena ZPP lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Tretji odstavek 286. člena določa še, da pod pogojem iz drugega odstavka lahko stranke tudi med glavno obravnavo pošiljajo vloge, v katerih navajajo dejstva, ki jih nameravajo navajati na naroku, in dokaze, ki jih nameravajo predlagati. Četrti odstavek 286. člena pa določa sankcijo za dejstva in dokaze, ki so navedeni v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom: takšna dejstva in dokazi se ne upoštevajo (prekluzija).

10Že pred uveljavitvijo 286.a člena ZPP je predsednik senata v okviru pooblastil, ki mu jih daje 285. člen ZPP, stranko lahko tudi na naroku pozval, naj se v določenem roku izjavi o določenih dejstvih ali dopolni svoje dokazne predloge. V takšni sodnikovi odločitvi oziroma pozivu je implicirano stališče, da glede na okoliščine primera v pozivu navedenih navedb in dokazov stranka pred tem brez svoje krivde ni mogla podati in da jih tudi ne more podati „takoj“, to je na naroku. Če jih bo podala v postavljenem roku, zato ne bo prekludirana. Stranka se utemeljeno lahko zanese na takšno presojo sodnika. Vendar je sodnikovo odločitev treba razlagati v kontekstu okoliščin, v katerih in zaradi katerih je na ta način omilil procesno trdoto, ki jo za stranke predstavlja prekluzija. Ta omilitev se ne sme sprevreči v to, da ena stranka dobi neutemeljeno prednost pred drugo stranko – če bi bilo tako, bi se v procesno gradivo lahko vnašali vedno novi razmisleki, ki bi vsakokrat upravičevali nasprotno stranko, da še sama dopolnjuje navedbe in ponuja vedno nove dokaze. Praviloma bo zato stranka brez sankcije prekluzije v dodatno postavljenem roku lahko navajala le tista nova dejstva oziroma dokaze, ki ne presegajo okvira, ki ga je s svojim pozivom v okviru materialnega procesnega vodstva začrtalo sodišče.

11Poziv stranki, naj se v določenem roku izjavi o določenih dejstvih ali dopolni svoje dokazne predloge, mora biti konkretiziran in usmerjen.(2) Koliko je poziv stranki lahko konkretiziran in usmerjen, je odvisno od okoliščin posameznega primera. Kadar je sodišče stranko pozvalo k dopolnitvi med glavno obravnavo in ne pred njo in se poziv nanaša na izjavo o obširnih navedbah nasprotne stranke, ki zahtevajo preložitev naroka zaradi zagotovitve kontradiktornosti postopka, sodišče ne more konkretno in podrobno navajati oziroma povzemati navedb nasprotne stranke, o katerih naj se stranka v postavljenem roku izjavi. V teh primerih bo šlo namreč praviloma za navedbe nasprotne stranke, na katere stranka ne more odgovoriti takoj, in je treba računati s tem, da tudi sodišče nima možnosti, da bo izvedlo „konkretizirano“ materialno procesno vodstvo.(3) V tem primeru namreč ne gre za omejitev pravice stranke, da na prvem naroku neomejeno navaja dejstva in dokaze, marveč nasprotno, za izjemen odstop od koncentracije postopka, utemeljen v tem, da stranka brez svoje krivde (pa tudi sodišče) ne more takoj reagirati na to, da je nasprotna stranka šele na prvem naroku „razkrila svoje karte“ - kar glede na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP lahko stori. Vsebinsko usmerjene pozive lahko pripravi le sodnik, ki je vloge strank (lahko) že sam preučil.(4)

12S pregledom spisa je revizijsko sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi dne 26. 4. 2006 navedla, v dopolnitvi ugovora z dne 3. 5. 2006 pa še dopolnila navedbe o tem, da je plačala in tudi kdaj ter na kakšen način je plačala sporne račune. V ugovoru se je pri vsakem spornem računu glede različnih delnih zneskov sklicevala tudi na plačila z dne 10. 2. 2005. Šele v dopolnitvi ugovora pa je pojasnila, da so bili ti zneski (skupaj 73,723.065,22 SIT) plačani z nakazilom zneska 149,749.814,00 SIT in predložila tudi potrdilo o plačilu tega zneska ter izpis kartice, iz katerega je izhajalo, kako je zapirala posamezne postavke glavnice. Pomembna okoliščina je, da je bil ugovor vročen tožeči stranki 24. 5. 2006, dopolnitev ugovora pa šele 3. 3. 2008, to je potem, ko je bil že opravljen prvi narok za glavno obravnavo. Sodišče je razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo 26. 2. 2008 ob 14.30 uri. Tožeča stranka je dne 15. 2. 2008 vložila pripravljalno vlogo, v kateri je odgovorila na navedbe tožene stranke v njenem ugovoru (ne pa tudi na navedbe iz dopolnitve ugovora, s katerimi dotlej ni bila seznanjena). Toženi stranki je bila ta vloga vročena na sam dan obravnave. Na naroku je tožena stranka vložila svojo pripravljalno vlogo. Obe stranki sta prosili za rok za odgovor na vlogo nasprotne stranke, ki sta ju prejeli na naroku (prvi pripravljalni vlogi). Sodišče je preložilo obravnavo in dalo vsaki stranki rok 20 dni za odgovor „v navedbenem in dokaznem pogledu“ na vlogo nasprotne stranke.

13V skladu s tem, kar je navedeno v 10. točki te obrazložitve, je bil omenjeni poziv sodišča za odgovor na navedbe nasprotne stranke dovolj konkretiziran in usmerjen. Pravdni stranki in sodišče so bili šele na prvem naroku soočeni z obsežnimi in zapletenimi navedbami tožeče stranke (prva pripravljalna vloga osem strani) in tožene stranke (prva pripravljalna vloga pet strani). Iz poziva sodišča dovolj jasno izhaja, da je presodilo, da se stranki na prvem naroku brez svoje krivde nista mogli opredeliti (le) do tistih (morebiti) relevantnih navedb, ki jih je nasprotna stranka podala šele v omenjeni pripravljalni vlogi. Samo glede takšnih navedb sta stranki lahko utemeljeno računali, da z zaključkom prve obravnave nista prekludirani.

14Revizijsko sodišče je moralo torej odgovoriti na vprašanje, ali navedbe tožeče stranke, ki jih je podala v poznejši pripravljalni vlogi dne 17. 3. 2008, o tem, da je plačilo tožene stranke z dne 10. 2. 2005 vračunavala za poravnavanje drugih, konkretno navedenih zapadlih obveznosti tožene stranke, nastalih na podlagi pogodb C. I in II, predstavljajo „v navedbenem in dokaznem pogledu“ odgovor na (nove) navedbe, ki jih je podala tožena stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2008 ali pa presegajo ta okvir in obsegajo navedbe, ki bi jih bila ob dolžni skrbnosti morala dati že najpozneje na prvem naroku.

15Do začetka prvega naroka za glavno obravnavo je bila tožeča stranka soočena samo z navedbami iz ugovora tožene stranke, in sicer, da je sporne račune plačala tudi s s petimi plačili različnih zneskov (11,342.078,40 SIT, 9,439.131,63 SIT, 17,364.035,22 SIT in 35,577.819,97 SIT, skupno torej 73,723.065,22 SIT), vsemi z dne 10. 2. 2005. Tožeča stranka ob dolžni skrbnosti ni mogla ugotoviti, da s temi navedbami tožena stranka uveljavlja vračunavanje presežka plačila 149,749.814,00 SIT, pri katerem je ob plačilu kot sklic navedla račun 144 – za katerega iz ugotovitev sodišč izhaja, da se je glasil na 91,153.223,16 SIT. Šele iz tabele, ki jo je tožena stranka priložila sodišču kot prilogo k dopolnitvi ugovora, povsem natančno pa šele iz njene prve pripravljalne vloge z dne 26. 2. 2008, je razvidno, katere obveznosti naj bi bile poravnane s tem njenim plačilom. V dopolnitvi ugovora je tožena stranka sama navedla, da je „pomotoma izostalo potrdilo o plačilu … zneskov, ki so bili poravnani s plačilom 149,749.814,00 SIT dne 10. 2. 2005“. Dopolnitvi ugovora je tožena stranka priložila tudi navedeno potrdilo, „skupaj z izpisom iz kartice, iz katere izhaja zapiranje posameznih postavk glavnice“. V prvi pripravljalni vlogi tožena stranka sama navaja, da je bilo (šele) „iz tabele, ki jo je tožena stranka predložila … kot prilogo k dopolnitvi ugovora, jasno razvidno, katere obveznosti so bile poravnane s plačilom 10. 2. 2005 v višini 149,749.814,00 SIT“. Pravilno je sicer stališče sodišč, da je na tožeči stranki breme, da (v primeru, če šteje, da med njo in toženo stranko obstaja več obveznosti, tisto, kar je tožena stranka izpolnila, ne da bi bila navedla, kaj plačuje, pa ne zadostuje, da bi se te obveznosti poravnale), navede, katere so te obveznosti Če so te obveznosti sporne, mora tožeča stranka tudi dokazati njihov obstoj, navesti pa mora tudi, na kakšen način je za njihovo poravnavo vračunavala del plačila, glede katerega tožena stranka ni navedla njegovega namena. Vendar tožeči stranki ni mogoče očitati premajhne skrbnosti (krivde) za to, da je takšne navedbe podala šele v poznejši pripravljalni vlogi, potem ko je tožena stranka (najprej v dopolnitvi ugovora, ki jo je tožeča stranka prejela šele po prvem naroku) dovolj jasno navedla, da je sporne račune poravnavala tudi s (pre)plačilom iz nakazila, kjer se je sklicevala na neki tretji račun (144). Pred tem, to je še tudi na prvi glavni obravnavi, je tožeča stranka zadostila trditvenemu bremenu z navedbo v prvi pripravljalni vlogi, da tožena stranka spornih zneskov ni plačala in plačila tudi ni z ničimer dokazala – tega negativnega dejstva pa tožeča ne more in tudi ni dolžna dokazovati. V tem smislu je poznejšo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 17. 3. 2008 treba v „navedbenem in dokaznem pogledu“ šteti kot odgovor na prvo pripravljalno vlogo tožene stranke, ki jo je tožeča prejela šele na prvem naroku za glavno obravnavo, in glede katere ji je sodišče dodelilo rok 20 dni za odgovor.

16Glede na navedeno tožeča stranka ni bila prekludirana z navedbami o tem, katere obveznosti tožene stranke je zapirala s preplačilom računa 144, na katero se je tožena stranka dovolj določno sklicevala šele v dopolnitvi ugovora in v prvi pripravljalni vlogi. Te relevantne navedbe in dokaze, predložene s tožničino poznejšo pripravljalno vlogo, bi moralo zato sodišče upoštevati in obravnavati kot pravočasne. Napačna uporaba določb o prekluziji predstavlja kršitev določb 286. člena ZPP. Ta kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 379. člena v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju naj sodišče upošteva tiste navedbe in dokaze, ki jih je tožeča stranka podala v poznejši pripravljalni vlogi z dne 17. 3. 2008, kolikor predstavljajo odgovor na navedbe tožene stranke v dopolnitvi ugovora in v njeni prvi pripravljalni vlogi. V novem sojenju bo moralo pri uporabi pravil o prekluziji zagotoviti enakopraven položaj obeh pravdnih strank, pri čemer naj upošteva, da je potrebo po preložitvi prvega naroka povzročila tožeča stranka s tem, da je prvo pripravljalno vlogo vložila tako pozno, da je na prvem naroku ni bilo mogoče kontradiktorno obravnavati.

17Presoja utemeljenosti revizije je dala impliciten odgovor na prvo vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena. Navedbe tožeče stranke v njeni drugi pripravljalni vlogi, o tem, katere obveznosti je pokrivala s preplačilom po računu 114, niso presegle okvira, ki ga je določilo sodišče prve stopnje s pozivom k dopolnitvi navedb. Zato bi jih moralo sodišče upoštevati in na njih odgovoriti. Na ta način se je izkazalo, da odločitev o utemeljenosti revizije ne zahteva odgovora na drugo vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena. Revizijsko sodišče ob presoji dopuščene revizije ne daje svetovalnih mnenj, zato – razen kolikor je odgovor na drugo vprašanje impliciran v nekaterih razmislekih sodišča v tem sklepu – revizijsko sodišče na to vprašanje ne odgovarja.

18Odločba o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Člen 133 ZPP-D.

Op. št. (2): Galič, v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 4. knjiga, stran 232. Podobno M. Voglar, Prekluzije in sankcije po ZPP-D v praksi, Podjetje in delo, 6-7/2009, stran 1654. Povzeta stališča sicer razlagajo določbe 286. člena ZPP po noveli in člena 286.a ZPP. Vendar se argumentacija v celoti prilega primerom, kot je sporni, ko je sodnik (lahko) dal poziv za dopolnitev navedb na podlagi 285. člena ZPP – primerjaj pri Galič, stran 229.

Op. št. (3): Voglar, navedeno delo.

Op. št. (4): Galič, navedeno delo, stran 233.